Ponedeljek, 25. februar:Prihodnost je v hibridih

Poleti pa mi je dragi zabičal – sam ima sicer običajno službo in čeprav je ekonomist, ne more povsem razumeti, kako je, ko si enkrat sam svoj šef - da greva avgusta na dopust! Ha! Res sem si ga vzela dva tedna prosto, a moj dopust ni bil plačan in ob vrnitvi mi je bilo bolj stresno, kot če na dopust sploh ne bi šla... Letos mi je precej lažje, saj sem se delno zaposlila v osnovni šoli in sem neke vrste hibrid. Priznam, prodala sem se in letos sem spet delno zaposlena v osnovni šoli, kar je dobro, saj mi za del dohodka ni potrebno razmišljati. Sicer pa se mora podjetnik pošteno potruditi prav za vsak evro.

Torek, 26. februar: Previdno v podjetništvu

Želje po lastnem podjetju se lahko rojevajo tudi v službi, ki je dolgočasna in nam ne nudi prav veliko izzivov. Marsikdo še sedaj čepi v svoji pisarnici in sanjari, kako bi, če bi ... Mi, ki nam raznovrstni izzivi niso noben problem, pa hop, in že smo v stvari. K odločitvi o lastnem podjetju pripomorejo tudi arogantni šefi, pa že bolestno ambiciozni sodelavci. Ampak vseeno si moram letos, ko sem »hibrid«, priznati: še vedno mi nekaj primanjkuje, da bi lahko prebila led in uspešno delala s svojem podjetju: ali je to pomanjkanje poguma ali pa premalo hrepenenja po uspehu, ne vem. Enostavno se mi zdi, da sem skočila v toplo vodo z nogami, pa še to samo do kolen. In iskreno povem: Ne vem, kaj bi rekla nekomu, ki bi želel zagnati svoje podjetje. Verjetno bi (modro) molčala.

Sreda, 27. februar:Kje je striptiz drog, prosim!?

Izziv, pred katerim je vsak podjetnik začetnik, je njegova prepoznavnost. Ta seveda pride s časom in predvsem z resnim ter dobrim delom, a sama sem na začetku podjetniške poti celo spraševala, ali obstaja morda kakšna bližnjica? Bi bilo dovolj nekajkrat zavihteti svoje telo v drznih cunjicah okoli striptiz droga (spomnite se na Memi Moore) ali pa cilje dosegati s preudarnim križanjem nog (če pomislite na Sharon Stone)!? Podjetniški začetki, žal, niso tako preprosti in samozavesti. Stranke je treba v kakovost svoje storitve prepričati drugače. Pojaviš se na novem področju in zato bolj tipaš iz ozadja, kakor pa stojiš pod sojem žarometov. Sama sem se skušala promovirati tako, da sem doma izdelovala majhne plakate in jih potem puščala po lokalnih, barih, knjižnicah in pošti. Celo lepila sem jih po oglasnih deskah, kjer je bilo to mogoče. In ko sem to počela, sem imela občutek, da me bo zdaj, zdaj kdo zaradi tega začel preganjati.

Na srečo pa je tu tudi internet, medij, preko katerega se lahko posameznik ali podjetje promovira brez večjih stroškov. Sama sem skušala biti čim bolj izvirna. Oblikovala sem tečaj italijanščine/španščine za družine, saj bi tako družina prosti čas preživela skupaj in se hkrati naučila tujega jezika. A žal te ideje nisem razvila in spromovirala do konca. Zataknilo se mi je pri določitvi cene.

Četrtek, 28. februar:Če veš, kaj želiš, ni tako težko

Lepa stvar podjetništva je, da ti omogoča, da počneš to, kar ti je všeč. Jezike sem šla študirat, ker sem želela spoznati še druge kulture in nazadnje ugotovila, da zelo rada delam z ljudmi. Odkar sem šla na svoje, sem spoznala resnično veliko krasnih ljudi, ki se vsak trudi na svojem področju. Občudujem vse, ki s svojo pozitivno energijo vlečejo vlak naprej in se iz dneva v dan borijo v teh ne preveč rožnatih časih.

Dinamika dela, ko delaš enkrat sam zase, je povsem drugačna kot v »običajni« službi. Dopoldne se ponavadi zapeljem v center učit slovenščino, zatem grem učit na šolo, popoldne sem malo doma in proti večeru že drvim učit italijanščino ali kakšen drug jezik. Včasih je utrujajoče, saj je ritem dejavnosti kar hud, a vsekakor ni nikoli dolgočasno.

O pomenu podjetništva se v Sloveniji veliko govori, nekaj korakov v našo korist je naredila tudi država. Če želi kdo odpreti svoje podjetje, lahko to resnično stori skoraj v petih minutah in brez stroškov. Poleg tega lahko zaprosi za subvencijo pri odprtju podjetja. A pravo delo se potem šele začne in država bi bila lahko malim podjetnikom bolj v oporo tudi v nadaljnjih fazah razvoja.

Petek, 1. marec:Ko gre posel čez mejo, je potrebno dodatno znanje

Pred časom mi je znanka, ki se ukvarja z okvirjanjem slik, razlagala, da je dobila naročilo za sliko, pri čemer si je stranka zaželela italijanski okvir. Uspela se je dogovoriti za dobro ceno, potem pa se je odpravila v Italijo. Ker italijanščine ne razume, se je med vožnjo celo izgubila in naredila kar prevej več kilometrov, kotje bilo potrebnih. Ko pa je končno prišla na cilj, je bila trgovina zaprta, ker so imeli tisti dan Italijani praznik. Po okvir je morala še enkrat in koncu je bil njen zaslužek enak trem evrom. Zdaj ji je jasno, da se je treba, ko te tvoja poslovna pot nese tudi čez mejo, za to primerno opremiti z ustreznimi informacijami. Tudi o tem, kakšni pogajalci so tujci.

Italijani imajo dokaj ohlapen odnos do časa, kar pomeni, da radi zamujajo tako na sestanke kot tudi z dobavo in plačili, Pogajanja jemljejo kot igro in ljubijo barantanje. Imajo radi prestiž (veliko raje se bodo pogajali z vodilnim kadrom, ki ima kredibilnost in sloves, kakor pa z enim od podrejenih). Zunanji videz je za njih izrednega pomena. Pri pogajanjih se jim nikamor ne mudi: če se z Italijanom dobite na kosilu, lahko v miru najprej klepetate o splošnih zadevah in počakate na posel do konca kosila (vedno pa se je pametno izogibati temam, kot so vera, politika in druga svetovna vojna), najprej radi vzpostavijo oseben stik in zaupanje, šele potem pride na vrsto posel.

Sobota, 2. marec:Podjetniški krožki v šolah

Razveseljuje dejstvo, da v nekaterih osnovnih in srednjih šolah že potekajo krožki podjetništva. Da bi podjetništvo kot predmet vnesli v kurikulum, je malo verjetno, bi pa, pomojem mnenju, lahko podjetniške vsebine vnesli v večino predmetov. Šole bi se lahko odločile, da od prvega do devetega razreda pri vsakem posameznem predmetu odkrivajo podjetništvo. Podjetništvo bi bila nekakšna povezovalna rdeča nit vseh dejavnosti, ki potekajo na šoli. V nižjih razredih v okviru podaljšanega bivanja in rednega pouka, v višjih pa pri posameznih predmetih: pri zgodovini bi lahko ugotavljali, kako se je podjetništvo razvijalo skozi zgodovino; pri slovenščini bi lahko ugotavljali podjetnost pri naših pesnikih in pisateljih; pri biologiji in kemiji bi lahko razmišljali, katera odkritja so pomembna za današnjo družbo in za družbo v prihodnosti; pri angleščini bi se lahko spoznali s poslovnim izrazoslovjem; pri psihologiji bi lahko ugotavljali, katere osebnostne lastnosti so značilne za podjetne ljudi; pri etiki bi lahko govorili o pomembnosti, da je človek tudi v poslu odgovoren do drugih in do okolja in tako naprej.

Nedelja, 3. marec:Postavljanje ciljev

»Če bi Tina Maze že na štartu razmišljala o medalji, ne bi zmagovala. Ona mora s čim večjim zadovoljstvom odpeljati vsaka vratca – rezultat pa je medalja.« je rekel Igor Simčič v eni izmed revij, ki sem jih prelistala včeraj. Slovenski športniki so resnično neverjetni. Zmagujejo kot za šalo na različnih področjih. Lansko leto Petra Majdič, letos pa Tina Maze, poleg njiju so uspešni še mnogi drugi. Verjetno bi se vsi strinjali z mano, da so letošnji odlični rezultati Tine Maze rezultat njenega dolgoletnega trdega dela. A vsako trdo delo ne vodi nujno v uspeh.

Zato pa si je po mojem mnenju potrebno postavljati manjše cilje in sproti ugotavljati, ali sploh uživamo v samem procesu. Ugotoviti moramo, ali nam svoboda in izzivi, ki nam jih ponuja naše lastno podjetje, ko ga enkrat imamo, sploh ustrezajo. Že kot mlada sem si želela ukvarjati se s slikarstvom in sanjarila sem, kako bom slikala in uživala. Lani sem končno začela hoditi na tečaj slikanja. Šele sedaj ko dejansko ustvarjam, je moja ideja o slikarstvu dobila pravo obliko. Lahko rečem, da je realnost ponavadi veliko manj romantična, prinese pa veliko več zadovoljstva. V življenju, čeprav se vse ne konča nujno z uspehom, je potrebno uresničevati želje, ki se rojevajo v naši notranjosti, saj nas to izpopolnjuje in bogati.