Čeprav so na Slovenskih železnicah (SŽ) že pred časom ugotavljali, da so pred leti zaradi domnevno predrage nabave železniških pragov izgubili vsaj milijon evrov, so jih tudi letos kupovali, ne da bi pred tem izpeljali običajen javni razpis.
Dokumenti, ki smo jih pridobili v uredništvu, razkrivajo, da bodo pragove družbi SŽ-Infrastruktura letos dobavili trije ponudniki: nemški družbi Thyssenkrupp in Fuerstenberg-THP ter SŽ-Železniško gradbeno podjetje (ŽGP), ki je v večinski lasti železnic. Nobeden od njih posla, ki je samo letos ocenjen na okoli 980.000 evrov, ni pridobil z običajnim javnim naročilom. Vsi so se namreč le odzvali povabilu, ki so ga s SŽ-Infrastrukture poslali le njim, ne pa tudi drugim potencialnim ponudnikom, ki bi morda lahko pragove dobavili ceneje.
Analiza ponudb, dolga en stavek
Pri tem velja spomniti, da so na železnicah v zadnjem letu dni kar sami opozarjali na domnevno preplačane bukove pragove. Zanje naj bi od leta 2008 plačevali 66 evrov, kar je 20 evrov več kot letos. Že lani jeseni so SŽ dokumentacijo o tem predale kriminalistom. V začetku leta so do podobnih ugotovitev prišle tudi izredne revizije SŽ. Zakaj torej nekdanjih praks na SŽ kljub nižji ceni niso presekali še s preglednim javnim razpisom? Na SŽ so nam odgovorili, da so z omenjenimi tremi ponudniki že leta 2011, potem ko so jih takrat izbrali na razpisu, sklenili okvirne sporazume, v katerih niso določili cene. »Za posamezna naročila se tako na podlagi povabila k oddaji ponudb ponudnikom, s katerimi je sklenjen sporazum, sklene posebna pogodba z najugodnejšim ponudnikom za posamično naročilo,« so pojasnili.
A sama dokumentacija dopušča razlog za dvom, da so na železnicah res izbrali cenovno najugodnejšo možnost. Po naših podatkih je bil za postopek izbire odgovoren direktor SŽ-Infrastrukture Bojan Kekec, sicer predsednik novomeške SDS. Ta je po tistem, ko je sredi marca podpisal sklep o izbiri dobaviteljev, na sedež SŽ, ki jih vodi Dušan Mes, poslal poročilo o »pregledu in analizi ponudb«. Toda v tem dokumentu manjka več bistvenih podatkov. Po naših podatkih ne razkriva, kakšne ponudbe so za posamezne vrste pragov (hrastove, bukove, mostovne ali kretniške) poslali posamezni ponudniki. Poglavje z naslovom »Analiza in vrednotenje ponudb« je dolgo le en stavek. V njem je Kekec zapisal, da »vse ponudbe izpolnjujejo zahteve iz povabila«, in v nadaljevanju dokumenta razkril, da je naročilo oddal Thyssenkruppu (za 698.000 evrov dobavljenih pragov), SŽ-ŽGP (za 172.000 evrov) in Fuerstenberg-THP (za 107.000 evrov).
Romunska zveza SŽ-ŽGP
Četudi bi torej na SŽ želeli izvedeti, po kakšnem ključu so v družbi SŽ-Infrastruktura razdelili posel, si s Kekčevim stran in pol dolgim poročilom ne bi mogli kaj prida pomagati. To namreč po naših podatkih ne zajema cenovne analize in prilog.
Te bi bile pomembne predvsem zaradi dejstva, da bo hrastove kretniške pragove SŽ-Infrastrukturi dobavljal SŽ-ŽGP. Ta namreč kupuje pragove prek posrednika. Pri tem naj bi podjetje, ki je v 12,2-odstotni lasti sevniškega podjetja Rafael, ustvarjalo dobiček. Na vprašanje, kje SŽ-ŽGP kupuje pragove, nam na SŽ v petek niso odgovorili. Pojasnili so le, da jih je SŽ-ŽGP dobavljal že leta 2011 in za to prejel skoraj 462.000 evrov. Včeraj pa so nam razkrili, da gre za podjetje Impregnacija iz Spodnjih Hoč.
Po naših informacijah je SŽ-ŽGP v zadnjih treh letih pragove kupoval pri podjetju Uniles iz Uršnih sel (pri Novem mestu) in romunski lesnopredelovalni družbi Pamirco. Tej je leta 2011 na račun nakazal 26.500 evrov za pragove. Še dodatnih 275.000 evrov pa je prejelo podjetje Impregnacija iz Spodnjih Hoč, ki se ukvarja z impregniranjem pragov. Informacij, da naj bi bil del pragov, ki jih je SŽ-ŽGP naročil v Romuniji, tehnično neustrezen, nam ni uspelo uradno preveriti, a jih je potrdilo več virov.
SŽ-ŽGP s podjetjem Uniles v letu 2011 ni posloval. Kot smo izvedeli, je vlogo dobavitelja letos prevzelo podjetje Impregnacija. Nekateri viri pa so nam v zadnjih dneh zatrdili, da ima eno od posredniških vlog pri poslu tudi Uniles. V podjetju nam pojasnil včeraj ni uspelo dobiti. Na telefon smo priklicali le Pavleta Žagarja, ki ga sodni register navaja kot 56,3-odstotnega solastnika Unilesa, a nam je zatrdil, da to ni več. Drugih pojasnil ni želel dajati. Podjetje Uniles, ki ima devet zaposlenih, se ukvarja s proizvodnjo lesne embalaže. Lani je ob 1,2 milijona evrov prihodkov ustvarilo skoraj 79.000 evrov prihodkov. pc
