Čeprav včeraj med podatki, ki jih je objavil ICIJ, ni bilo zaslediti slovenskih državljanov, pa je po naših zanesljivih informacijah na disku z 260 gigabajti podatkov, ki ga je v začetku lanskega leta anonimno po pošti prejel direktor ICIJ Gerard Ryle, več mesecev pa ga je obdelovalo 86 novinarjev z vsega sveta, tudi več deset Slovencev.
Kdo so slovenski lastniki računov v davčnih oazah in ali so jih prijavili Dursu, bo tako morda znano že v naslednjih dneh ali tednih. Po uradnih podatkih Dursa ima v tujini odprte račune 2275 pravnih oseb in 10.601 fizična oseba, pri čemer davčni organ podatkov o državah ne daje.
Disk, ki ga je prejel direktor ICIJ, zajema podatke iz desetih offshore jurisdikcij. Daleč največ jih izhaja z Britanskih Deviških otokov (gre za podatke dveh podjetij, ki se ukvarjata z ustanavljanjem offshore družb), kjer ima ali naj bi imelo svoja podjetja več slovenskih poslovnežev. Poleg Tomaža F. Lovšeta, ki je uradni lastnik podjetja Findale Enterprise Limited, naj bi imel po ugotovitvah kriminalistov svoje podjetje na otokih tudi nekdanji predsednik uprave Hypo Alpe Adria Bank Slovenija Anton Romih. Na Britanskih Deviških otokih se je po javno dostopnih podatkih vsaj pred leti končala tudi lastniška veriga imperija Igorja Laha. Tam imajo ali so imela lastnike tudi podjetja Fam Investicije, ki ga zastopa Domen Zavrl, Solaris razvojna skupina, ki je leta 2009 skupaj z Electo ustanovila družbo Grajski vrt, Santajana (nekdanji solastnik Puha) in CVI, ki je svetoval Preventovemu partnerju pri propadlem projektu laserskih kartic. Za zdaj ni nobenega podatka, da bi bili na disku podatki o teh podjetjih in njihovih računih.
Na disku je obenem večje število podatkov tudi s Cookovih otokov in Singapurja, pri čemer jih je – kot smo izvedeli – pri vseh jurisdikcijah precej več o lastnikih podjetij kot o stanju na njihovih bančnih računih.
Kaj je razkril prvi dan afere Offshore leaks
Za zdaj najpomembnejše ugotovitve z diska, na katerem je okrog 2,5 milijona datotek, od tega dva milijona elektronskih sporočil, so:
• Jean-Jacques Augier, eden od ključnih mož v predsedniški kampanji Françoisa Hollanda, je leta 2005 veliko naložbo v založništvo na Kitajskem izpeljal prek podjetja na Britanskih Deviških otokih, kar je javno večkrat zanikal. Položaj francoskega predsednika je že pred dnevi omajalo priznanje nekdanjega finančnega ministra, da je imel v lasti offshore bančni račun.
• Denise Rich, bivša žena zloglasnega ameriškega naftnega mogotca Marca Richa, ima v skladu Dry Trust na Cookovih otokih shranjenih 144 milijonov dolarjev premoženja. Spomnimo, da je bil njen mož nekoč že obsojen zaradi davčne utaje, a ga je nato kontroverzno pomilostil tedanji predsednik Bill Clinton.
• Med razkritimi podjetji in osebami, ki so se z oblastmi igrali »finančne skrivalnice«, je tudi 200 Italijanov. Med njimi Gaetano Terrin, računovodja v svetovalni družbi nekdanjega italijanskega finančnega ministra Giulia Tremontija, in Fabio Ghioni, poznan po hekerskem škandalu v italijanskem Telecomu, ki je svoj izkupiček pospravil v podjetje na Deviških otokih.
• Med lastniki offshore podjetij na Britanskih Deviških otokih je – po pričakovanju – več ruskih vplivnežev in njihovih družinskih članov. Med njimi velja izpostaviti izvršnega direktorja upravnega odbora Gazproma Valerija Golubeva, ki velja za dolgoletnega prijatelja ruskega predsednika Vladimirja Putina, generalnega direktorja gradbenega podjetja v lasti Gazproma Borisa Paikina, soprogo namestnika predsednika vlade Igorja Šuvalova, nekdanjega namestnika ministra za industrijo in energijo Andreja Reusa...
• V davčnih oazah ima več družb družina Ilhama Alijeva, prvega moža Azerbajdžana, z njimi pa uradno upravlja tamkajšnji gradbeni magnat Hassan Gozal. Podjetje na Britanskih Deviških otokih je imel do leta 2011 v lasti tudi gruzijski predsednik vlade.
• Nekdanji mongolski finančni minister Bayartsogt Sangajav je imel v času svojega mandata, ki se je končal lani, v lasti bančni račun v Švici, na katerem je bilo več kot milijon dolarjev. Sangajav je že priznal, da je storil napako, s tem ko med svojim premoženjem ni prijavil podjetja in bančnega računa, in napovedal, da bo razmislil o odstopu. »Verjetno bi moral razmisliti o odstopu s svojega položaja,« je dejal Sangajav, ki velja za uglednega mongolskega politika.
• Guvernerka ene od provinc na Filipinih Maria Imelda Manotoc, sicer najstarejša hči že pokojnega diktatorja Ferdinanda Marcosa, ki je slovel po svoji koruptnosti, ima na Britanskih Deviških otokih v lasti fundacijo, ki je ni prijavila pristojnim organom v domovini.
• Soprog ene od kanadskih senatork je v sklad v davčni oazi naložil več kot 800.000 ameriških dolarjev. S ciljem ohraniti premoženje neodkrito je plačeval vse stroške z gotovino in zaukazal osebju, naj komunicira z njim »le o najnujnejših stvareh«.
• Tajska zastopnica za mednarodno trgovino Nalinee Joy Taveesin je z bratom Anurajem Mishro leta 2008 v davčni oazi odprla podjetje Hall Kingston International. Isto leto je ameriško finančno ministrstvo dalo njeno premoženje na črno listo, saj jo je označilo za simpatizerko diktatorskega režima Roberta Mugabeja, predsednika Zimbabveja. Režim na bi podpirala s preprodajo dragih kamnov in drugimi posli.
Po do zdaj znanih podatkih je med lastniki podjetij na Britanskih Deviških otokih največ državljanov Kitajske, Rusije in Hongkonga. Zanimivo pa je, da med razgaljenimi jurisdikcijami ni otokov na območju Združenega kraljestva (Jersey, Guernsey, Man, Sark), prav tako ne ameriške države Delaware.
Začetek obračuna z neubogljivimi offshore državami?
Pri tem velja opozoriti na več vidikov zgodbe. Najprej na njen kontekst. Curljanje do zdaj daleč največje količine podatkov iz davčnih oaz namreč sovpada z večletnim stopnjevanjem pritiska nanje iz pomembnih držav, ki so se v času krize tam očitno odločile poiskati manjkajoče davčne prilive. Pri tem države uporabljajo več prijemov: od pritiskov na lastne državljane (Putin je tako pred dnevi od svojih uradnikov zahteval zaprtje vseh računov v tujini v treh mesecih) do odkupov podatkov.
Že leta 2008 je uslužbenec ene od liechtensteinskih bank za 4,2 milijona evrov nemški tajni službi prodal podatke o nemških državljanih, ki imajo v lasti tamkajšnje račune. Pred leti se je začel krhati tudi »požarni zid« nekoč hermetično zaprte Švice, ki so ji ušli podatki o več deset tisočih nemških davkoplačevalcih, zaradi česar jo je nemška vlada stisnila ob zid in jo bolj ali manj prisilila v podpis sporazuma o obdavčitvi sredstev, naloženih v tej alpski državi. Iz Švice so kmalu zatem prišli na plan tudi podatki o več kot 2000 grških lastnikih računov pri švicarski banki HSBC, med katerimi naj bi imela največ pod palcem (okrog 550 milijonov evrov) mati tedanjega premierja Grčije Jorgosa Papandreuja.
Na Dursu so včeraj priznali, da razprava o tovrstnih nakupih v Sloveniji traja že dalj časa. Na vprašanje, ali so podatki ICIJ zanimivi za Durs, pa so odgovorili, da je »pri odločitvah za takšne nakupe podatkov treba preučiti ustrezne pravne podlage, saj bi bili lahko v nasprotnem primeru ti podatki neučinkovito dokazno breme v sodnih postopkih«.
Direktorica, ki vodi 1200 podjetij
V zadnjih tednih je – zaradi povsem drugačnih razlogov – sloves bančnega raja dokončno izgubil tudi Ciper. Če se je denar s tega sredozemskega otoka v zadnjih mesecih selil v druge oaze, bo včerajšnje razkritje bržčas povzročilo nov beg kapitala – tokrat z Britanskih Deviških otokov.
Ne le zaradi tega, ker so »vlagatelji« v davčne oaze »plahe ptice«, ki celo bolj kot davčne ugodnosti cenijo prav zasebnost. Ena od ključnih dodanih vrednosti razkritih podatkov je namreč, da v drobovje razgaljajo samo naravo tako imenovane offshore ekonomije, s pomočjo katere naj bi svetovne elite v davčne oaze po nekaterih ocenah skrile od 21 do 32 tisoč milijard ameriških dolarjev. V verigi, v kateri sodelujejo računovodje, posredniki, ugledni svetovni bankirji, agenti za ustanavljanje podjetij, odvetniki, revizorji in drugi, so ključni členi tako imenovani uradni skrbniki teh podjetij, ki so – kot razkrivajo podatki – največkrat dejansko zgolj slamnate osebe. Samo v eni stavbi v Road Townu, glavnem mestu Britanskih Deviških otokov, naj bi imelo sedež več 10.000 podjetij, ena od »direktoric« pa naj bi vodila več kot 1200 podjetij.
Gre za industrijo, ki se je razmahnila do neslutenih razsežnosti: več kot 175.000 britanskih podjetij ima tam slamnate direktorje iz davčnih oaz, ki se profesionalno ukvarjajo s posojanjem imena in ponujanjem naslova ter s tem tudi pravne ureditve v davčni oazi.
