Pet let po tem, ko so v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ) na dva delujoča bloka namestili plinski turbini s skupno močjo 84 megavatov, je že jasno, da gre za trenutno najbolj nasedlo naložbo v slovenski energetiki.
Po naših podatkih so namreč v TEŠ z obratovanjem turbin samo med letoma 2008 in 2013 ustvarili skupno več kot 60 milijonov evrov izgube. Ker turbini odnašata denar, ki bi ga v Šoštanju nujno potrebovali za poplačilo dolgov zaradi gradnje projekta TEŠ6, na Holdingu Slovenske elektrarne (HSE) zdaj iščejo način, kako bi se ju rešili. Že prihodnje leto naj bi jih zaustavili, obe turbini pa naj bi v prihodnjih mesecih skušali prodati Termoelektrarni Brestanica. Zgodba o plinskih turbinah sicer simbolizira vse, kar je pri načrtovanju investicij v slovenski energetiki narobe. Njihov idejni »oče« je nekdanji direktor TEŠ Uroš Rotnik. Ta se je že leta 2003 odločil, da bodo v Šoštanju na bloka 4 in 5 vgradili turbini, ki bosta delovali na plin. S tem so želeli zmanjšati odvisnost elektrarne od premoga. Tako kot pri gradnji bloka 6 je Rotnik tudi izpeljavo projekta plinskih turbin zaupal dolgoletnemu hišnemu izvajalcu - podjetju za inženiring CEE v večinski lasti lobista Petra Kotarja, ki ga kriminalisti preiskujejo zaradi podpisa dveh svetovalnih pogodb z Alstomom, dobaviteljem opreme za TEŠ6. Turbine so kupili pri Siemensu, ki ga je Alstom skoraj hkrati porazil na razpisu za TEŠ6, zanju pa so skupaj odšteli 52 milijonov evrov.
A v Šoštanju so že na začetku trčili ob veliko težavo. Obe turbini sta namreč za obratovanje potrebovali plin, ki ga v TEŠ niso imeli. Rotnik je zato najprej pomoč poiskal pri družbi Plinovodi, ki je prav v tem času gradila plinovodni krak med Šentrupertom in Šoštanjem. Z njo je sklenil dolgoročno pogodbo, s katero si je TEŠ na letni ravni zagotovil dnevni odjem za okoli 580.000 standardnih kubičnih metrov plina. TEŠ se je v zameno obvezala, da bo Plinovodom v zameno za zmogljivosti od leta 2009 plačevala po tri milijone evrov na leto, to pa bo morala početi še do leta 2031. V Šoštanju so zdaj potrebovali le še plin. Tega so kupili pri Geoplinu, ki ga je ob zagonu turbin leta 2008 vodil Alojz Stana, sicer tudi predsednik nadzornega sveta HSE. Čeprav so v TEŠ v načrtu za investicijo predvideli, da bodo plačevali fiksno ceno plina v višini 0,15 evra na kubični meter, se je ta že v naslednjih letih gibala med 0,19 in 0,39 evra na kubični meter.
Že kmalu se je izkazalo, da bosta plinski turbini poleg električne energije proizvajali tudi serijsko izgubo. Te se je samo do leta 2010 nabralo za 19 milijonov evrov, na kar so v poročilu že leta 2011 opozorili revizorji Pricewaterhouse Coopers (PWC). Ti so ugotovili tudi, da vodilni v TEŠ niso skrbno analizirali tveganj in jih predstavili nadzornikom. Izguba je v zadnjih letih le še rasla. Proizvodna cena megavatne ure električne energije iz obeh turbin namreč znaša okoli 120 evrov. Tržne cene, ki so v tem času močno padle, pa so bile od dvakrat do trikrat nižje. Tudi zato so v Šoštanju turbini v zadnjih letih »kurili« le še občasno. Lani so proizvedle 190 gigavatnih ur električne energije, kar je TEŠ prineslo dobrih 11 milijonov evrov prihodkov.
Za primerjavo: samo za plin so v TEŠ lani odšteli okoli 24 milijonov evrov. Če k temu prištejemo še tri milijone evrov letnega obroka, ki ga TEŠ plačuje Plinovodom (in pri tem prezremo stroške amortizacije in vzdrževanja), so v Šoštanju samo lani s turbinama pridelali okoli 18 milijonov evrov izgube. Gre za vsoto, višjo od polovice lanskega dobička TEŠ. Globino »luknje« v projektu razkriva ocena HSE, da bi plinski turbini ob svojem obratovanju do leta 2031 pridelali skupno že neverjetnih 150 milijonov evrov izgube. To pa je znesek, ki že presega desetino za zdaj uradne vrednosti TEŠ6. A hudič ima v slovenski energetiki vedno mlade. Prav zaradi gradnje TEŠ6 so se namreč v Šoštanju že pred časom odločili, da bodo leta 2015 zaradi pomanjkanja premoga krepko zmanjšali število obratovalnih ur na obeh blokih, na katerih sta vgrajeni turbini. Blok 4 bodo tako ugasnili, blok 5 pa spremenili v tako imenovano hladno rezervo. Oboje bo posledično še bolj načelo ekonomiko plinskih turbin. Brez parnega dela bosta namreč morali obratovati v odprtem ciklu, kar bo udarilo po njunem izkoristku. Ta bo po nekaterih ocenah padel s sedanjih 56 na okoli 35 odstotkov.
Tudi zato lahko v HSE zdaj izbirajo le med slabimi možnostmi. Direktor TE Brestanica Tomo Malgaj je sicer zatrdil, da se s HSE za zdaj ne pogovarjajo o nakupu turbin. Na TEŠ, ki jo vodi Peter Dermol, smo že konec novembra naslovili več vprašanj o plinskih turbinah, a odgovorov nismo dobili.
