Velik del stečajne mase propadlega informacijskega podjetja Simt je v zadnjih dveh letih končal pri grosupeljskem podjetniku Boštjanu Primcu, ki je družbo pred 25 leti ustanovil in jo nato le tri leta pred njenim klavrnim koncem za kar 20 milijonov evrov prodal Istrabenzu.
Primčeva družba Real Pro je namreč iz stečajne mase Simta za vsega 12.000 evrov kupila več sto kosov pohištva propadle družbe, njegova Santera pa opremo v strežniški sobi. Za podatkovni center, za katerega je po pojasnilih enega od nekdanjih zaposlenih Simt namenil okoli milijon evrov, je Santera odštela vsega 6312 evrov oziroma desetkrat manj, kot je znašala ocenjena poštena tržna vrednost. Velika razhajanja so tudi pri vrednosti pohištva, ki ga je Primec kupil po okoli 20 odstotkih ocenjene poštene tržne vrednosti, medtem ko je za potrošni material (večinoma deli za računalnike in podatkovni center) odštel vsega 600 evrov oziroma skoraj 20-krat manj od ocenjene poštene tržne vrednosti.
Primec, sicer znanec nekdanjega premierja Janeza Janše, zatrjuje, da je kupil le nekaj opreme in ne celotnega podatkovnega centra. Od kupljene opreme je, tako pravi Primec, obdržal dva strežnika in nekaj mrežne opreme, preostalo opremo pa po skoraj enakih cenah prodal trem podjetjem (katerim, ne pojasnjuje). »V informacijski industriji znaša amortizacija IT-opreme od dve do pet let in temu primerno oprema tudi izgublja vrednost. Oprema je bila nekoč res vredna svojega denarja. Ko pa se je prodajala, je bila vredna toliko, kolikor je bil kdo pripravljen zanjo plačati,« nam je povedal Primec in potožil, da je moral Dinosu za nekaj opreme plačati evro za kilogram za uničenje. Čeprav v stečajni masi ni več nobenega pohištva, Primec zatrjuje, da je kupil »le« večino in ne vsega pohištva, ki ga trenutno uporablja v svojih poslovnih prostorih.
Opreme v stečajni masi po pojasnilih upravitelja Bojana Klenovška ni več. Sprva je stečaj Simta vodil odvetnik Luka Devjak, ki pa ga je sodišče sredi oktobra 2012 s tega položaja razrešilo (ni objavljal mesečnih poročil). Iz Ajpesa je sicer razvidno, da je Devjak premoženje Simta v začetku leta 2012 poskušal prodati na dražbi, vendar se na njej ni pojavil noben dražitelj. Le nekaj mesecev pozneje je Devjak objavil razpis k dajanju nezavezujočih ponudb, s katerim mu je uspelo – po drastično nižjih cenah od ocenjenih – prodati glavnino premoženja. Koliko ponudnikov se je odzvalo na ta razpis, ni znano. Devjak namreč ni objavljal rednih poročil, izid prodaje pa je šele ob prevzemu vodenja stečajnega postopka objavil Klenovšek.
Številne neznanke so še vedno povezane tudi z zelo visokimi stroški stečaja. Samo za plačilo elektrike je namreč Simt v stečaju namenil okoli 36.000 evrov, stroški telefona in interneta pa so znašali visokih 21.000 evrov. A tudi ti stroški zvodenijo v primerjavi s stroški skladiščenja premoženja v stečajni masi. Za najemnine je namreč Devjak samo med marcem in decembrom 2011 odštel skoraj 130.000 evrov oziroma 10 evrov za kvadratni meter na mesec (primerljivo najemnini poslovnih prostorov v središču Ljubljane). To najemnino je Devjak iz stečajne mase nakazoval Primčevi družbi Real Pro, ki je pozneje kupila tudi dobršen del stečajne mase. Kot pojasnjuje Primec, je Simtu še pred stečajem oddajal te prostore. Po stečaju je bila obstoječa pogodba prekinjena in sklenjena nova pogodba z nižjo najemnino ter za manjši obseg najema prostorov. »Stečajni upravitelj je tudi predčasno prekinil pogodbo o najemu, ker smo bili po njegovih besedah predragi, in preselil vso opremo na drugo lokacijo,« nam je še povedal Primec in dodal, da je bila po stečaju določena informacijska oprema še dalj časa aktivna oziroma vključena, zaradi česar so bili tudi višji stroški elektrike.
Na pojasnila in dokumente o visokih stroških najemnih pogodb, elektrike, telefona in interneta pa že več kot leto dni čaka Klenovšek, ki ima veliko težav pri razčiščevanju teh stroškov. »Del dokumentacije sem že dobil, v prihodnjih dneh pa pričakujem še preostala pojasnila o stroških poslovanja v času stečaja,« nam je povedal Klenovšek in napovedal, da bo do konca januarja svoje končne ugotovitve predal sodišču. Kot je še dodal, revizije prodaj premoženja ni delal, saj to ni bilo v njegovi pristojnosti, sklepi o prodaji pa so bili pravnomočno potrjeni.
