Rusija v večmesečni diplomatski ofenzivi na Bruselj, s katero želi pri evropske komisiji doseči poseben pravni položaj plinovoda Južni tok, očitno vse bolj računa tudi na Slovenijo.
Potem ko sta predsednico vlade Alenko Bratušek pred časom v razmiku dobrega tedna dni obiskala ruski zunanji minister Sergej Lavrov in prvi mož Gazproma Aleksej Miller, je minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel včeraj za Dnevnik potrdil, da se je konec minulega tedna srečal z namestnikom ruskega ministra za energetiko Anatolijem Janovskim. Ministru Omerzelu je prinesel pismo, ki ga je evropski komisiji že decembra lani pisal njegov šef, minister za energetiko Alexander Novak. Z njim je slednji želel odpreti pogovore o tem, kako projektu Južni tok zagotoviti status izjeme od pravil iz tako imenovanega tretjega energetskega paketa.
Čas obiska nikakor ni naključen. Janovski, vrsto let številka dve na ministrstvu, ki kroji rusko energetsko politiko, Gazpromu pa pomaga odpirati politična vrata v Evropo, se je namreč z Omerzelom sestal v času, ko ruska stran krepi pritisk na Unijo in njene članice, ki jih je vključila v projekt Južni tok. Kot smo že poročali, so kamen spotike pravila notranjega evropskega trga, ki določajo, da morajo lastniki plinske infrastrukture v EU dostop do nje omogočiti tudi preostalim igralcem na trgu. To ni pogodu Rusiji in Gazpromu, kjer so še vedno prepričani, da se bodo omejevalnim pravilom EU izognili v neposrednih pogajanjih z Brusljem. Tudi zato na postopke, ki jih v zvezi z zakonodajo EU pripravljajo njihovi partnerji na trasi Južnega toka (v slovenskem primeru so to Plinovodi), gledajo kot na nepotrebno zavlačevanje.
Kaj si o Eberlincu misli Omerzel?
Iz diplomatskih virov je že mogoče slišati, da Moskvi vse bolj zmanjkuje potrpljenja. Prav zaradi vztrajanja pri evropskih regulativah in dejstvu, da v Sloveniji projekt dejansko vodijo Plinovodi in ne podjetje Južni tok Slovenija, v katerem ima Gazprom polovični delež (to še vedno obstaja bolj ali manj le na papirju), naj bi bili v Moskvi nezadovoljni tudi z upravo Plinovodov, ki jo vodi Marjan Eberlinc. Ta za komentar ni bil dosegljiv. A prav te informacije bi lahko sestanku med Omerzelom in Janovskim dale nove razsežnosti. Slišati je namreč mogoče špekulacije, da naj bi si Eberlinčeve zamenjave in imenovanja »svojega« direktorja na čelo družbe, ki bo soupravljala milijardo evrov vreden projekt plinovoda, želel tudi Omerzel. Z ministrstva nam na vprašanje o tem, kakšno je njegovo stališče do dela uprave Plinovodov, včeraj niso odgovorili.
Je torej mogoče pričakovati, da bo minister rusko nezadovoljstvo »kanaliziral« v orodje za kadrovske zamenjave v Plinovodih? Za zdaj je jasno le, da je v politični igri na potezi Slovenija. Omerzel in Janovski sta se, kot so pojasnili na ministrstvu, dogovorila, da »bosta preučila vse pravne možnosti regulacije projekta v okviru tretjega energetskega paketa«. To v praksi zelo verjetno pomeni, da želijo v Moskvi slišati dokončni odgovor slovenske vlade na vprašanje, ali je ta Rusijo in Gazprom pripravljena podpreti in Južnemu toku tudi formalno dati status prednostnega projekta. Naša stran je še »obljubila, da bo tudi v prihodnje aktivno podpirala dialog in iskanje novih okvirov sodelovanja med Rusko federacijo in Evropsko unijo na področju energetske politike«.
Diplomatska »vojna« vsaj za zdaj operativno ne vpliva na umeščanje plinovoda v prostor v Sloveniji. Trenutno so tako v pripravi državni prostorski načrti za odseke Lendava–Kidričevo, Kidričevo–Vodice in Vodice–Rateče.