Skrivnostni finski vlagatelj, ki je preprečil praktično že dogovorjeno prodajo begunjskega Elana, je poslovnež praznih žepov, ki deluje prek podjetij nabiralnikov v Londonu. Kljub temu mu je uspelo v prodajnem postopku Elana priti do zaupnih podatkov o njegovem poslovanju.
Ko so se državni lastniki Elana pred tedni usklajevali o zadnjih podrobnostih 27,5 milijona evrov vredne kupo-prodajne pogodbe z ameriškim finančnim skladom WAB Capital, se je zdelo, da bo družba naposled dobila novega lastnika. Toda v zgodbo se je nenadoma vpletel Jari Robert Koivula, finski poslovnež, ki je neznanka tudi v tamkajšnjih poslovnih krogih. Brez večjih težav je prepričal vodstvo Elana, prodajalce in svetovalce, da mu omogočijo skrbni pregled Elana in vpogled v drobovje skupine, ki je lani ustvarila 65 milijonov evrov prihodkov. Uradne ponudbe za nakup ni dal, iz posla pa se je umaknil po nekaj dneh. A v tem času je dobil vpogled v strogo varovane skrivnosti Elana.
Najnovejše informacije o dogajanju v postopku prodaje te družbe, ki zaradi nedovoljene državne pomoči nujno potrebuje novega lastnika in svež kapital, le še dodatno potrjujejo, zakaj je Slovenija že zdavnaj izginila s svetovnega zemljevida držav, privlačnih za resnejše tuje vlagatelje. Hkrati gre za novo poglavje v zgodbi o netransparentnem reševanju slovenskih podjetij. Še pred leti so neznane tuje »rešitelje« v želji po umikanju premoženja pred upniki pripeljali domači menedžerji. Zdaj pa so štafeto očitno kar sami prevzeli tretjerazredni vlagatelji in njihovi svetovalci.
Ti lahko med (raz)prodajo velikega dela gospodarstva očitno brez težav dostopajo do zaupnih podatkov. Pri tem jim gre na roko nekritična odprtost domačih prodajalcev do vsakega samooklicanega (tujega) vlagatelja, četudi ta – kot nekoč revizor v znani Gogoljevi drami – prihaja brez denarja in referenc.
»Zanimal sem se za postopek prodaje Elana. Oddal sem tudi pismo o nameri, vendar se nisem odločil za ponudbo,« je včeraj za Dnevnik dejal finski poslovnež Jari Robert Koivula. Povedal je, da se je za nakup Elana potegoval že v prejšnjem propadlem poskusu prodaje iz leta 2012. Zagotovil je, da je hotel Elan kupiti sam.
Kako naj bi mu to uspelo, ni znano. Ne samo da je Koivula – kot so nam zatrdili viri – neznanka v poslovnem svetu celo na Finskem, kjer po zadnjih podatkih nima v lasti nobenega podjetja. Zadnji poslovni podvig je očitno skušal izpeljati v Srbiji, kjer ima njegovo podjetje že pol leta blokirane transakcijske račune zaradi 2500 evrov dolga. Koivula je sicer lastnik dveh britanskih podjetij – Borvazo Ltd in Innovation Water Ltd – ki ju je ustanovil sredi lanskega leta. Maja lani je likvidiral še dve tamkajšnji podjetji – Borvazo Holdings Ltd in Borvazo Acoustics Ltd. Vsa našteta podjetja delujejo na naslovu družbe, ki se poklicno ukvarja z ustanavljanjem podjetij, kar naročnika stane nekaj deset funtov.
Obljubljal milijone, vsi so mu verjeli
Toda čeprav bi lahko vsi sodelujoči pri prodaji Elana že z bežnim pregledom javno dostopnih evidenc ugotovili, da Koivula ni lastnik kakšnega uveljavljenega podjetja, še manj pa zastopnik kakšnega velikega strateškega partnerja oziroma finančnega sklada, tega niso storili. Ravno nasprotno. Kljub temu, da je od prodaje Elana odvisna usoda nekaj sto zaposlenih in domačih dobaviteljev, je Koivula brez večjih težav prišel mimo vseh kontrol. Najprej pri Sodu, krovnem upravljavcu državnega premoženja, nato pri vodstvu Elana, ki vodi prodajni postopek, in pri podjetju KF Finance, ki ga je Elan najel za svetovalca pri postopku. Ti so se raje zanesli na obljube finskega poslovneža. Ta je po naših informacijah zagotavljal lastnikom, da bo za Elan ponudil najmanj toliko kot ameriški WAB Capital. Torej 12,5 milijona evrov kupnine, petmilijonski vložek v kapital, še dodatnih deset milijonov evrov pa za zagotovitev Elanovega obratnega kapitala.
To je Koivuli omogočilo, da je skozi glavna vrata vstopil v podatkovno sobo. V njej so običajno na voljo izčrpni podatki o tekočem poslovanju podjetja, ki je naprodaj, in načrtih, kopije vseh pomembnih pogodb, dogovorov z dobavitelji in drugimi partnerji, patentov in druge intelektualne lastnine. Še pred tem je dobil v podpis sporazum o nerazkrivanju podatkov. Vsakokratni dostopi do občutljivih dokumentov se v postopkih prodaje pazljivo preverjajo tudi zaradi morebitnega uhajanja notranjih informacij h konkurenci. Povezava Koivule s panogo izdelovanja plovil je finsko podjetje Navigreen. Tega je leta 2007 soustanovil Sami-Pekka Toivonen, poslovni partner Koivule v več podjetjih. Po dostopnih podatkih se Navigreen ukvarja s preprodajo tehnične opreme za plovila. Med septembrom 2012 in septembrom 2013, ki na Finskem pomenita začetek in konec poslovnega leta, je ustvarilo skupno 46.000 evrov prihodkov. Če torej povzamemo, je do vseh podatkov o Elanu, ki na letni ravni samo s prodajo plovil ustvari čez deset milijonov evrov prihodkov, brez težav prišel prijatelj nekdanjega zastopnika majhnega podjetja s Finske, ki ima dva zaposlena.
Kam je gledal svetovalec pri prodaji, KF Finance?
Kako je to sploh mogoče? Koivula nam je pojasnil, da se je na prodajalce obrnil prek »uradnih kanalov«. Če že na Sodu, ki ga je do začetka aprila vodil Tomaž Kuntarič, niso bili posebno pozorni na velikopoteznega Finca, je na mestu vprašanje, kako je lahko Koivula zaobšel »radar« podjetja KF Finance, svetovalca pri prodaji. Podjetje, ki je v lasti Matjaža Filipiča in Bojana Kunovarja, je bilo v zadnjem času pogosto izbrano za finančnega svetovalca v privatizacijskih postopkih, tudi po zaslugi domnevno izredno ugodnih cen, ki jih ponuja. Pri tem velja spomniti, da je ena od nalog svetovalcev pri prodaji tudi zaščita interesov podjetja, ki je naprodaj. Vanjo spada tudi varovanje zaupnosti podatkov.
Da je Koivula prišel do ključnih podatkov o njihovem poslovanju, se lahko v Elanu zahvalijo tudi upravi s predsednico Andrejo Košir na čelu. Za razliko od drugih prodajnih postopkov, ko družbe prodajajo njihovi lastniki, namreč Elan prodaja kar njegova uprava. Zakaj so dopustili skrbni pregled osebi, ki pri nakupu ni imela ne resnih namenov ne denarja? Na to vprašanje v Elanu niso odgovorili, ker da gre za »zaupne informacije«. Povedali so, da prodaja poteka v skladu s časovnimi in finančnimi pričakovanji, v tem mesecu pa pričakujejo nova srečanja s potencialnimi vlagatelji.
Vsi nesojeni čudežni »rešitelji« slovenskih podjetij
Zgodba v Elanu zelo spominja na nekatere primere iz preteklosti, v katerih so finančno izčrpana podjetja iskala večmilijonska sredstva, kot radodarni rešitelji pa so se od nekod pojavili popolnoma neznani vlagatelji in poslovneži dvomljivega slovesa z obilo denarja v Švici, ZDA...
Ena od takšnih je spodletela privatizacija družbe Peko. Poleg hrvaškega Osimpexa se je za nakup Peka zanimal še ameriški državljan srbskega rodu Dušan David Mladen, v Srbiji znan kot ustanovitelj Romske gospodarske zbornice. Njegova družba iz ameriške davčne oaze Delaware je imela vsaj na videz velike ambicije. Zanimala se je tudi za nakup Alpine, lani pa je pridobila večinski delež v farmacevtskem podjetju Galex, si po mesecu dni premislila in delnice vrnila, pri čemer zanje tako ali tako ni odštela ničesar. Še več, Mladen se je lani zanimal za nakup Factor banke, kjer je celo opravil skrbni pregled.
Pred tem je odmevalo »reševanje« ljubljanskega gradbenega podjetja CPL, za katerega je Ranko Mimović obljubil 30 milijonov evrov iz italijansko-švicarskega sklada, vendar je v resnici le še pobral sredstva, ki so ostala v CPL, in si s tem nakopal kazenski pregon. Znan je tudi poskus vstopa italijanskega poslovneža Pierpaola Ceranija v lastništvo Pivovarne Laško, pa reševanje ajdovskega Primorja, ki bi ga izpeljal gostinec iz Atlante Julian C. Frost III.. Najbolj sveža je zgodba o odkupu deleža v podjetju Grep, ki je gradilo Stožice. Prek Avstrije ga je izpeljal mariborski taksist Danijel Robnik, ki je vmes postal še lastnik hrvaške Luke Zadar in jo dobesedno odpeljal iz stečajne mase cerkvenih holdingov.
