Upravljanje državnega premoženja naj bi bilo v prihodnje povsem združeno pod okriljem spremenjenega Slovenskega državnega holdinga (SDH). Predlog zakona, ki ga pripravljajo na ministrstvu za finance in naj bi bil javno objavljen že v začetku prihodnjega tedna, namreč po neuradnih informacijah predvideva, da se k Slovenski odškodninski družbi (Sod), iz katere bo nastal SDH, pripojita tako DSU kot Kapitalska družba (Kad).
Ideja, ki jo po neuradnih informacijah zasledujejo na ministrstvu za finance, je centralizirano upravljanje državnega premoženja z zmanjšanjem vpliva morebitnih interesnih skupin. Zmanjšati želijo korupcijska tveganja, predvsem pa postaviti jasno ločnico med funkcijo države kot lastnice premoženja in njenimi preostalimi funkcijami. A omeniti velja, da predstavniki upokojencev in sindikatov ter tudi posameznih političnih strank posega v samostojnost Kada doslej niso dopustili še nobenemu finančnemu ministru. Kako uspešen bo pri tem Uroš Čufer, pa naj bi bilo jasno že v kratkem.
Skupaj s premoženjem Soda in Kada bi na SDH sicer prešle tudi vse njune obveznosti, za katere že zdaj v končni fazi jamči država, tako kot naj bi jamčila za vse obveznosti SDH. Ta se bo predvidoma lahko zadolževal tudi sam, vendar strateško pomembnega premoženja države ne bo smel obremenjevati.
Katero premoženje bo SDH lahko upravljal, bo določila klasifikacija naložb, ki jo bo potrjeval državni zbor. Naložbe države naj bi bile razdeljene v tri skupine, in sicer strateške, pomembne in portfeljske. Sod, ki zdaj opravlja naloge bodočega SDH, se bolj ali manj ukvarja predvsem s kadrovanjem, medtem ko naj bi SDH veljal tudi za neke vrste privatizacijsko agencijo. Glede na vrsto naložb, opredeljenih v klasifikaciji, bo jasno tudi, kako samostojen bo pri njihovem upravljanju. Pri strateških naj bi bil SDH tako omejen na do 50 odstotkov plus eno delnico, pri pomembnih na do 25 odstotkov plus eno delnico, medtem ko bi lahko SDH portfeljske naložbe prodal.
Premoženja Republike Slovenije na SDH ne bi avtomatično prenašali, a tega hkrati ne bi prepovedali. Odločitev, ali bi deleže države v posameznih podjetij na SDH prenesli ali ne, bi sprejela vlada.
Pristojnosti in odgovornosti med nadzornim svetom, upravo in kadrovsko agencijo SDH naj bi bile v prihodnje zelo natančno ločene. Petčlanski nadzorni svet SDH bi tako imenovala vlada na predlog finančnega ministra in ne, kot velja zdaj, posamezne skupine (štiri vlada, štiri poslanske skupine in enega komisija za nadzor javnih financ). Ministru bi pri izbiri kandidatov pomagala posebna tričlanska komisija za selekcijo kandidatov, a na njeno mnenje ne bi bil vezan. Bi pa moral minister, če bi imel v mislih drugega kandidata, to javno pojasniti. Tudi vlada naj ne bi bila dolžna slediti predlogom ministra, toda vsak naj bi bil za svoje odločitve odgovoren. Jasno bi bilo tudi, po kakšnih kriterijih so kandidati izbrani, in določena sledljivost njihovega imenovanja.
Za nadzornike, člane uprave, delavce s posebnimi pooblastili v SDH in tudi za člane nadzornih svetov kapitalskih naložb v upravljanju SDH bi veljala stroga pravila razkritij. Ti bi morali razkriti lastno premoženje, lobistične stike, morebitne klientelne pritiske in obstoj konflikta interesov ter podobno. Nabor kandidatov za nadzornike bi bil javen, register o njihovih predlagateljih, stikih in podobnem pa ne.
Pričakovanja do vodstva SDH naj bi vlada zapisala v letni načrt upravljanja, ki bi med drugim vključeval pričakovani donos od upravljanja naložb, to je dividend, ki bi se stekale v A-bilanco proračuna, in pričakovani donos od privatizacije, kar naj bi se stekalo v B-bilanco proračuna.
Predlog zakona, ki bo na novo uredil upravljanje državnega premoženja, bo zagotovo še predmet političnih in drugih usklajevanj, vendar na finančnem ministrstvu naj bi si želeli, da je ta še v septembru sprejet.
