Ko bodo poslanci SDS na današnji izredni seji državnega zbora, ki so jo zahtevali, iskali odgovornost za milijardno luknjo v slovenskih bankah, zelo verjetno nihče od njih ne bo omenjal še enega balona, ki se je močno napihnil v času prve vlade Janeza Janše, njegov pok pa bi pomenil nove težave za banke.
V petih letih dodatna milijarda dolga
Gre za dolg, ki so ga med letoma 2004 in 2008, ko so jih upravljali kadri Janševe vlade, pridelale družbe v delni ali izključni lasti države. Če so imeli Petrol, Luka Koper, Intereuropa, Telekom, Hit, Casino Portorož, Adria Airways, Slovenske železnice (SŽ), Eles in Holding Slovenske elektrarne (HSE) še leta 2004 na ravni skupin »le« za 1,3 milijarde evrov finančnega dolga, se je ta v naslednjih petih letih povečal za več kot milijardo evrov. Leta 2004 so bile analizirane družbe – z izjemo SŽ in Adrie Airways – praktično nezadolžene. Že v dobrem letu in pol bi namreč lahko zgolj z ustvarjenim dobičkom iz poslovanja pred amortizacijo (EBITDA) odplačale vsa svoja posojila.
A naslednjih pet let je njihovo finančno sliko popolnoma spremenilo. Leta 2007 so finančne obveznosti istih družb v povprečju že za osemkrat presegale dobiček iz poslovanja. Pri tem podatku nismo upoštevali Intereurope in Casinoja Portorož, ki se je nato znašel celo v prisilni poravnavi, prav tako ne Darsa, pri katerem je Janševa koalicija leta 2006 z odobritvijo skoraj milijarde evrov novih poroštev za gradnjo avtocest dokončno porušila model proračunskega financiranja gradnje avtocest.
Za megalomanskimi projekti ostali le ovadbe, tožbe in dolgovi
Kaj se je torej zgodilo med letoma 2004 in 2009? Po zamenjavi oblasti so družbe v letu 2005 najprej dobile nove nadzorne svete, popolnjene s kadri takratne Janševe koalicije. Ti so imenovali nove uprave, ki so začele družbe na veliko zadolževati. Veliko večino najetih posojil so te družbe porabile za financiranje investicij v tujih državah, zaradi katerih so pozneje ali padle v težave ali se celo komaj rešile pred stečajem. Ker so megalomanski projekti in prevzemi z – milo rečeno – vprašljivo ekonomsko računico in vsaj v nekaterih primerih milijonskimi provizijami »pojedli« finančno akumulacijo teh družb. Te so v krizo, v kateri bi morale opraviti nalogo vlečnega konja slovenskega gospodarstva, vstopile kot njegova »cokla«, sanacija nekaterih traja še danes. Za investicijami so ostale številne ovadbe, preiskave, izredne revizije, odškodninske tožbe...
Eden večjih »dosežkov« je tako uspel nekdanji upravi Petrola, ki jo je vodil Marko Kryžanowski (na položaj ga je imenoval nadzorni svet, ki ga je vodil član SDS Jože Zagožen). Ta je namreč z nakupom tretjinskega deleža v Istrabenzu, za katerega je namenila skoraj 190 milijonov evrov, Petrol leta 2008 – prvič v zgodovini samostojne Slovenije – pahnila v 64-milijonsko izgubo. Delnice Istrabenza, ki jih je Petrol kupil v času vojne z Igorjem Bavčarjem za obvladovanje slovenske energetike, je domači trgovec z naftnimi derivati lani prodal in zanj dobil približno milijon evrov.
Tudi Luka Koper se je v času Roberta Časarja, kandidata SDS na državnozborskih volitvah leta 2008, lotila obsežnega naložbenega ciklusa. Samo zaradi naložbe v zaledne terminale v Sežani, odkupa in rušenja skladišč na potniškem terminalu v Kopru, spornih poslov z Grafistom in podjetjema Adriasole in Ecoporto naj bi bila oškodovana za okoli 15 milijonov evrov, še za dodatnih 20 milijonov evrov pa zaradi (pre)dragega nakupa manjšinskega, 10-odstotnega deleža slovaškega podjetja TT Invest. Luka ceno številnih neekonomičnih in spornih naložb plačuje še danes, Časarju pa naj bi višje sodišče pred dnevi potrdilo obsodbo na šestletno zaporno kazen.
Milijoni tudi za posrednike
Nadaljujmo s Telekomom, ko ga je vodil Bojan Dremelj. Ta je za naložbo v kosovski Ipko namreč namenil kar 200 milijonov evrov. Pri tem poslu je kontroverzni kosovski poslovnež Ekrem Lluka »pod mizo« prejel 10 milijonov evrov visoko provizijo, visoke zaslužke pa je imela tudi družba Albright Group, ki jo vodi nekdanja ameriška državna sekretarka Madeleine Albright. A to še zdaleč ni bila edina Telekomova zgrešena oziroma preplačana naložba. Za okoli 200 milijonov evrov je Telekom kupil tudi makedonski One (tedaj Cosmofon), ki odtlej posluje z visoko izgubo in je bil v začetku leta 2011 tudi povod za visoke slabitve in rekordno izgubo Telekoma. Podobno se je zgodilo tudi nekaj let prej, ko je Telekom za 11 milijonov evrov kupil podjetje Najdi.si (prej Interseek), ki je kmalu po nakupu prav tako zašlo v težave.
Če se je Holdingu Slovenske elektrarne (HSE) vsaj uradno brez prevelikih prask uspelo izvleči iz nenavadnega nakupa Termoelektrarne Ruse v Bolgariji, je simbol »nasedlega« projekta, ki je skoraj potopila investitorja, logistični terminal Čehov v Moskvi. Tega je Intereuropa začela graditi v času, ko jo je vodil Andrej Lovšin, nekoč Janšev sodelavec na ministrstvu za obrambo. Terminal, ki naj bi po prvotnih načrtih stal 44 milijonov evrov, je kasneje presegel 150 milijonov evrov. Pri tem je posebna revizija KPMG odkrila, da je najmanj 35 milijonov evrov končalo na liechtensteinskih računih v lasti ruskega direktorja družbe Riko-MAŠ. Prav ta posel je Intereuropo spravil tudi na kolena, koprski logist pa se je konec lanskega leta z bančnim reprogramom komaj izognil stečaju.
Naložbeni podvigi in visoka rast dolgov so tudi ključni krivec za trenutne težave novogoriške igralniške skupine Hit, ki bi še leta 2004 z ustvarjenim EBITDA svoja posojila odplačala že v letu in pol, trenutno pa bi za ta podvig potrebovala sedem let. Da se niso znašli v podobni situaciji, se lahko denimo v Telekomu Slovenije zahvalijo zgolj visokemu ustvarjenemu dobičku iz poslovanja, ki jim je omogočil kolikor toliko nemoteno odplačevanje posojil. Toda ob tem se zastavlja vprašanje, kakšno kupnino bi lahko država iztržila za operaterja, če bi ta namesto v zgrešene naložbe doma in po Balkanu raje investiral v svoj razvoj ali denar namenil za poplačilo posojil.
