Padec schengenske meje med državama je spodbudil tudi živahno čezmejno poslovanje obrtnikov in podjetnikov. Najpogosteje se za delo čez mejo odločajo gostinci, gradbinci in trgovci. Podjetnik Marko Bandelli, ki v Italijo prodaja gradbeni material, pravi, da trgovski posel med državama ni nikakršen problem. Večje težave prinaša samo delo čez mejo. Denimo gradbincem, katerih delavci večinoma prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije – če imajo ti dovoljenje za bivanje v Sloveniji, še ne pomeni, da lahko prosto delajo tudi v Italiji in zato so pogosto tarča italijanskih inšpektorjev.
Enkratni posli čez mejo se ne splačajo
Podjetje Aluboma s Krasa svojim kupcem z druge strani meje pogosto vgrajuje okna. Za delo v Italiji morajo imeti vodjo službe varnosti z opravljenim 16-urnim tečajem ali za to najetega strokovnjaka, ki pa bi ga v Italiji zelo težko dobili. V Sloveniji bi se inšpektorji zadovoljili zgolj z izpitom iz varnosti pri delu, italijanski pa bodo preverjali tudi dokazila o opravljenem tečaju. Direktor družbe Borut Zlobec je povedal, da so ovire čez mejo večje kot v Sloveniji, a ne nepremostljive. Tudi sami so imeli v tem času ničkoliko inšpekcij in že plačali kazni. Povedal je, da delo čez mejo stane, zato se enkratni manjši posli ne obrestujejo, kot tudi ne miselnost, da vstop na italijanski trg reši vse težave. »Slovensko podjetje, ki nima namena resno delati čez mejo, bo tam propadlo še prej kot doma,« pristavi.
Doslednost italijanskih nadzornih organov si bo za vedno zapomnil tudi drugi obrtnik, ki je tvegal in brez opravljenega tečaja hotel stranki na hitro, v enem dnevu vgraditi okna. Z nekaj sto evrov zaslužka si je nakopal še 15.000 evrov globe in kazenski postopek. »Kontrole so italijanska realnost,« pravi Andrej Šik iz Slovenskega deželnega gospodarskega združenja. Posamezno podjetje obiščejo tudi po šestkrat na leto.
Mit o skupnem trgu je sprt z realnostjo
Natančnih podatkov, koliko družb si ob meji izmenjuje trg, ni, v omenjenem združenju pa živahno dejavnost ponazarjajo s številkami, da sledijo nekaj 100 slovenskim podjetjem, ki delajo čez mejo, in da so pri urejanju potrebne dokumentacije pomagali več kot sto slovenskim avtoprevoznikom. »Mit o skupnem evropskem trgu je sprt z realnostjo, predvsem z administrativnega vidika za podjetja, ki želijo delati čez mejo,« pravi Šik in dodaja, da se še najmanj težav pojavlja na davčnem področju. Najpogosteje se zatika pri varnosti pri delu in na področju okoljske problematike, saj je ta italijanska posebnost. »Gradbeno podjetje, ki denimo vozi odpadke na deponijo, mora biti vpisano na poseben seznam. Gre za zelo banalno stvar in hiter vpis, a če podjetnik tega ne ve, so lahko zapleti resni,« pojasni. Reševali so primer, ko so slovenskemu podjetniku, ki ni bil vpisan v omenjeni seznam, zaplenili tovornjak in več mesecev ni mogel do njega.
Špekulacije so igra na kratek rok
Direktorica severnoprimorske enote Gospodarske zbornice Slovenije Mirjam Božič v zadnjih letih vse bolj opaža tudi nasprotne poskuse italijanskih podjetnikov, ki bi želeli delati pri nas. Zanima jih predvsem, kako bi odprli podjetje v Sloveniji, nekateri tudi zaradi špekulacij, da bodo zaradi ugodnejšega davčnega sistema v Sloveniji manj obdavčeni, pravi. A Šik opozarja, da se je takšno početje izkazalo za igro na kratek rok s hudimi posledicami. Italija je namreč že našla sistem, kako jih obdržati doma.
Težave podjetnikov pri čezmejnem delu poskuša reševati 14 partnerjev v evropskem programu Transarmon. Zakonodajne zahteve posamezne države bodo predvsem malim in srednje velikim podjetjem iz Slovenije in Furlanije - Julijske krajine predstaviti z brošurami, na spletni strani in na delavnicah, v kratkem pa bosta v Novi Gorici in Trstu zaživeli tudi informacijski okenci, kjer bodo podjetjem svetovali glede poslovanja in predpisov na drugi strani meje. In mogoče pri odgovornih nekoč celo dosegli, da bi državi zakonodajo na tem področju zbližali.