Potem ko se je koalicija dogovorila o sliki novega Slovenskega državnega holdinga (SDH) in je njegova ustanovitev vprašanje mesecev, se bo morala vlada v kratkem odločiti, ali bomo več milijard evrov vredno državno srebrnino upravljali sami ali bomo vajeti prepustili tujcem.
Dejstvo, da se iz naslova državnega lastništva v bankah, energetiki, Telekomu Slovenije, Adrii Airways, Slovenskih železnicah, Pošti Slovenije in številnih drugih gospodarskih družbah v proračun nateče za borih nekaj deset milijonov evrov dividend na leto, politika pa se neprestano ukvarja s kadrovanjem svojih podpornikov v njihove nadzorne svete in uprave, je le eden od razlogov, zakaj si številni želijo pri upravljanju SDH videti ugledne tuje sklade oziroma upravljalce premoženja, neobremenjene z domačim družbenopolitičnim zakulisjem.
In to ne katere koli, temveč največje in najbolj ugledne sklade oziroma upravljavce premoženja, kot so Blackrock, Mckinsey, Pimco ali Franklin Templeton, ki se je izkazal za dobro odločitev romunske vlade. Slovenska vlada bi jih lahko povabila kar z oglasom v časniku Financial Times ali pa prek televizijskega programa CNN, s čimer bi si zagotovili, da zastavijo upravljalci svoj ugled in s skrajno resnostjo spoštujejo dogovore z državo, ki bi morali vključevati skrb za prestrukturiranje podjetij in tudi zagotovitev svežega kapitala, kjer bi bilo treba.
Eden od glavnih zagovornikov ideje je guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, ki naj bi po naših informacijah o tem prepričeval tudi predsednico vlade Alenko Bratušek. Če bo ideja zaživela v realnosti, bo to pomenilo nov razlog za nejevoljo ministra za finance Uroša Čuferja, ki naj ne bi bil naklonjen temu, da bi nadzor nad pomembnimi družbami v državni lasti za več let prepustili tujcem. Sedanji zakon naj bi namreč vseboval več kot dovolj varovalk, da se politika ne bo več vpletala v kadrovanje in upravljanje podjetij. Spomnimo, da so na Čuferjevem ministrstvu septembra lani pripravili prenovljeni zakon o SDH, ki ga je nato vlada v slabega pol leta usklajevanj s predstavniki DeSUS povsem spremenila, tako da je danes bleda senca prvotnega predloga.
Znano je, da slovensko gospodarstvo potrebuje najmanj pet milijard svežega kapitala, ki ga v lokalnem okolju ali državni malhi ni in niti ne bo. Skladu, ki po vsem svetu upravlja več kot 3000 milijard dolarjev premoženja, pa to verjetno ne bi predstavljalo velikega problema. Država bi kljub vsemu morala z izbranim skladom skleniti ustrezno pogodbo, ki bi jasno določala zaveze za dokapitalizacijo podjetij in to, v katerih podjetjih je državno lastništvo strateškega pomena. Po zadnji klasifikaciji državnih naložb je bila kot takšna označena vsa domača energetika, SID banka, SŽ-infrastruktura in še nekatera manjša podjetja.
Vprašanje je seveda, kako prepričati politiko, leve in desne, ki zasledujejo vsak svoj interes v podjetjih v državni lasti. Zagovorniki tujega upravljavca zato opozarjajo, da časa za odločitev ni več dosti, leto bo namreč hitro naokoli, v prihodnjem pa Slovenijo čakajo parlamentarne volitve. Alternativ ni veliko, ena pa je za Slovenijo še posebno boleča – program mednarodne pomoči. Nismo Španija ali Irska, ki sta v zameno za evropske milijarde morali pristati na precej mile ukrepe, Slovenija te milosti ne more pričakovati.
