Alarm zvoni: tretjina lesa se izvozi kot surovina
Dr. Miha Humar z biotehnične fakultete, vodja skupine strokovnjakov, ki je pripravila predlog izhodišč za prestrukturiranje slovenske lesnopredelovalne industrije, opozarja, da lesna industrija kot edina slovenska ekonomska panoga premore bogato surovinsko zaledje in močno razvejan trg za izdelke, ki se v več kot 70 odstotkih izvozijo. Toda glede vedno večjega izvoza hlodovine so si strokovnjaki v lesni industriji enotni: stanje je alarmantno, zato so nujni intervencijski ukrepi. Izvoz hlodovine se je v minulem letu povečal za deset odstotkov na 844 tisoč kubičnih metrov. Če upoštevamo, da so bili lani v Sloveniji posekani slabi trije milijoni kubičnih metrov lesa, to pomeni, da se v obliki hlodovine izvozi kar tretjino lesa. Po nekaterih napovedih bi se izvoz hlodovine v letošnjem letu lahko povečal na milijon kubičnih metrov.
Jošt Jakša, direktor Zavoda za gozdove in član skupine Gozd-les, pojasnjuje, da je naraščajoče izvozno gibanje hlodovine posledica višjih odkupnih cen v primerjavi s cenami v Sloveniji. Kot pravi Humar, je povprečna izvozna cena pri iglavcih lani znašala 83 evrov za kubični meter, medtem ko je na domačem trgu dosegala 61 evrov. Da bi se izvoz hlodovine zmanjšal, bi bilo treba po mnenju Jakše ponovno zgraditi domači trg.
Lesna industrija pri razvoju zamudila 15 let
Gregor Benčina, predsednik uprave Jelovice, sicer pa tudi član projektne skupine Gozd-les, opozarja, da je slovenska lesna industrija, ki je bila ves čas izvozno usmerjena, pri razvoju zamudila 15 let. "Vsa podjetja so imela prevelike zmogljivosti, zaradi prenizkih izvoznih cen pa ni bilo zadostne akumulacije za nove investicije. Ker podjetja na tujih trgih zaradi slabe opreme niso bila konkurenčna, niso ustvarjala dovolj dodane vrednosti. Takšne anomalije so še posebej prišle do izraza v zadnjih petih letih," razlaga Benčina.
Obenem obstajajo tudi številne druge težave. Podjetja se pogosto ukvarjajo le z osnovno dejavnostjo in ne izkoriščajo vseh možnosti, ki so povezane z lesom. Ker je v Sloveniji pretrgana reprodukcijska veriga, so po besedah Humarja nekatera podjetja prisiljena kupovati primarne lesne izdelke v Avstriji in Nemčiji. Predvsem v pohištveni industriji se pojavljajo vedno večje težave, ki so povezane s prodajnimi potmi. Pri tem Humar izpostavlja lastniške, organizacijske in ekonomske spremembe v podjetjih, kot na primer v Lesnini in Merkurju. Oblikovanje pohištva večinoma ne ustreza sodobnim smernicam, uvajanje novih inovativnih, visokotehnoloških materialov, tehnologij in dizajna ni izrazito, razvoj izdelkov z visoko dodano vrednostjo pa ni razširjen. Toda razvoja trenutno ni mogoče pospešiti z evropskimi sredstvi, saj pogoji za črpanje ne obstajajo. Eden od problemov je tudi, da ima ugled celotne lesnopredelovalne industrije v očeh javnosti pogosto negativni prizvok, zadnji stečaji znanih podjetij pa so ta položaj še poslabšali.
Spremembe že z dvema velikima žagama
Čeprav si marsikdo želi hitrih sprememb, do želenih rezultatov ne bo mogoče priti čez noč. Toda ob sprejetju pravih ukrepov bi se dodana vrednost z zdajšnjih okoli 20.000 evrov do leta 2020 lahko povečala na 40.000 evrov. Po Benčinovih besedah manjkajoči člen v lesni verigi predstavlja proizvodnja polizdelkov, ki zahteva ekonomijo obsega. "Eden od hitrih ukrepov bi bila lahko investicija v skupni višini 60 milijonov evrov v dve novi žagi, eno za listavce, drugo pa iglavce. Takšne žage bi omogočale predelavo od 300.000 do 400.000 kubičnih metrov lesa na leto," dodaja. Za primerjavo: v preteklosti so imela večja lesnopredelovalna podjetja lastne žage zmogljivosti od 20.000 do 50.000 kubičnih metrov, največja žaga v Sloveniji pa ima zmogljivost 80.000 kubičnih metrov. Po drugi strani ima najmanjša še rentabilna žaga v Avstriji zmogljivost 250.000 kubičnih metrov, obstajajo pa tudi takšne, ki lahko predelajo milijon kubičnih metrov. Ker so zasebni viri financiranja omejeni, razpoložljivih bančnih virov pa ni veliko, Benčina predlaga, da bi bila država na podlagi javno-zasebnega partnerstva v dveh novih žagarskih obratih udeležena z 49-odstotnim lastniškim deležem, pri čemer bi surovino zagotavljala iz lastnih gozdov.
Avstrijskim žagam bomo težko konkurirali, saj v Sloveniji dolgo časa ni bilo vlaganj. "Posojila za večje investicije je težko najeti, po najemu pa jih je treba odplačevati, kar bi v primerjavi z nezadolženimi avstrijskimi žagami zmanjševalo konkurenčnost," je opozoril Jakša. Zato ocenjuje, da perspektive ne predstavljajo le investicije v velike žage, ampak tudi v regionalne razvojne centre, dopolnilne dejavnosti z visoko specializacijo in iskanje tržnih niš. Za zgled daje Furlanijo - Julijsko krajino in avstrijsko Koroško. Hkrati bi bilo treba spremeniti tudi miselnost pri potrošnikih, tako da bodo pri gradnji več uporabljali materiale iz lesa.
Edini cilj gozdarskih podjetij je izvoz hlodovine
Po pojasnilih Jakše v dobrih 20 odstotkih gozdnih površin, ki so v državni lasti, obstaja stoodstotni možni posek. Državne gozdove upravljajo gozdna podjetja, ki so prejela 20-letne koncesije, ki se iztečejo leta 2016. Preostali delež, ki ga predstavlja milijon parcel, je v lasti 340.000 lastnikov. "V teh gozdovih bi morali spodbuditi sečnjo bodisi z združevanjem lastnikov bodisi z restriktivno fiskalno politiko, ki bi morala davčno obremeniti tiste lastnike gozdov, ki v njih ne sekajo dovolj," Jakša.
Koncesije za sečnjo v državnih gozdovih bi se morale po prepričanju Benčine podeljevati lesnopredelovalnim podjetjem, in sicer na osnovi količin predelanega lesa. "Danes imajo koncesije gozdarska podjetja, katerih edini cilj je hlodovino v nepredelani obliki prodati v tujino. Oziroma, koncesije za izkoriščanje lesa so dobila podjetja, ki znajo les sekati, ne pa tista, ki znajo predelovati," opozarja Benčina.
sebastjan.morozov@dnevnik.si
