Toda tako po mnenju ministrstva za finance kot KBC bi NLB za zdaj zadostovala dokapitalizacija v višini zgolj 200 milijonov evrov in ne 400 milijonov evrov, kot je predlagala uprava banke. Še bolj kot zbližanje stališč države in belgijske lastnice banke pa je včeraj odmevalo za zdaj še neuradno stališče vodstva banke z Božom Jašovičem na čelu in predsednika nadzornega sveta, da bodo v primeru nižje dokapitalizacije odprodali delež v Banki Celje. Proti strategiji obsežnega dezinvestiranja NLB in zmanjševanja kreditnega portfelja po osem odstotkov na letni ravni so se na včerajšnjem koalicijskem sestanku, na katerem sicer ni bilo predsednika vlade Boruta Pahorja, po naših informacijah izrekli tudi koalicijski partnerji. Na drugi strani je po trditvah naših virov Marko Simoneti dal jasno vedeti, da predloga strategije banke ne nameravajo več spreminjati, niti za ceno razrešitve nadzornega sveta. Zdaj bo očitno vse odvisno od predsednika vlade, ali bo vlada zmogla sprejeti za banko in državo razumne rešitve.

Strategija skupine NLB od leta 2010 do 2015, ki med drugim predvideva tudi zmanjšanje števila zaposlenih na ravni skupine za okoli tisoč, je v nasprotju s predlogom strategije upravljanja kapitalskega deleža v NLB (predvideva srednjeročno večinsko državno lastništvo NLB), ki jo je za obravnavo na jutrišnji seji vlade pripravilo ministrstvo za finance. Zaradi nesoglasij bo ministrstvo nadzornikom predlagalo, naj preložijo današnje odločanje o strategiji banke. Toda glede na odkrit spopad Simonetija in njegovih somišljenikov v nadzornem svetu z vedno večjim številom članov vlade bodo danes ključno besedo najverjetneje imeli nadzorniki iz vrst KBC, brez soglasja katerih takšnega dokumenta ni možno sprejeti.

Prodajo Banke Celje poznavalci razmer ocenjujejo za dolgoročno škodljivo potezo, saj pomeni veliko oslabitev naše največje bančne skupine na zanjo najpomembnejšem, domačem trgu. Banka Celje, v kateri ima NLB 49,5-odstotni upravljalski delež in ki ima status pridružene članice NLB, je ob koncu leta 2009 glede na bilančno vsoto dosegala 5-odstotni tržni delež, medtem ko je tržni delež Skupine NLB brez upoštevanja Banke Celje znašal 29,8 odstotka. Nobenega dvoma ni, da bi morebitna prodaja Banke Celje koristila zlasti konkurentkam NLB. Pri tem ne gre spregledati, da banke v večinski tuji lasti, ki so že prisotne na slovenskem trgu, ves čas izražajo interese po vstopu v Banko Celje, saj bi s tem na hitro povečale svoj tržni delež. Za primerjavo: če bi bila kupec Banke Celje na primer banka Unicredit in bi uspela pridobiti večinsko lastništvo v tej banki, bi svoj tržni delež s 6,35 odstotka (kolikor je znašal ob koncu lanskega leta) povečala na več kot 11 odstotkov in bi prehitela trenutno še drugo največjo slovensko banko NKBM, ki je imela glede na bilančno vsoto konec lanskega leta 9,3-odstotni tržni delež.

V NLB napovedujejo tudi umik s srbskega in italijanskega trga, kjer banka posluje prek svoje podružnice v Trstu. Gre za podružnico, katere prisotnost na italijanskem trgu je pomembna zlasti iz političnih razlogov. To je ne nazadnje dal vedeti tudi premier Borut Pahor marca letos, ko se je z Božem Jašovičem udeležil odprtja nove poslovne stavbe NLB Podružnice Trst. Takrat je v nagovoru poudaril, da je tovrstni dogodek posledica angažiranosti slovenskega finančnega trga ter slovenske ekonomije, da skupaj kot investitorja prodreta čim širše. Dodal je, da je lahko Slovenija zares uspešna le kot del evropske prihodnosti in prodor na italijanski trg je del le-te.

Da ne podpira prodaje Banke Celje in umika iz strateških trgov, je minister za finance Franc Križanič po naših informacijah dal nadzornikom NLB jasno vedeti že prejšnji teden. Če je zaradi težkih razmer za poslovanje še razumljivo, da bi se NLB odpovedala nedonosnim naložbam na tujih trgih, pa poznavalcem razmer ni razumljivo, da bi zavestno slabila svoj položaj na domačem trgu. Pregled dogajanj na evropskem bančnem trgu namreč kaže, da tudi tiste banke, ki so zaradi finančne krize pridobile državno pomoč in ki so se morale pred evropsko komisijo zavezati k dezinvestiranju, to ne počnejo na način, da bi zmanjševale svoj tržni delež na domačih trgih.

Vedno več je ugibanj o dejanskih motivih zagovornikov krčenja poslovanja NLB. V primeru obsežnega zmanjšanja poslovanja bi namreč v sedanjih razmerah na finančnih trgih, ki so prizadele poslovanje večine evropskih bank, lažje našli kupca za NLB, saj bi s tem še dodatno znižali njeno vrednost, opozarjajo poznavalci razmer, ki namere po slabitvi položaja NLB vedno bolj pripisujejo željam po spremembi njene lastniške strukture. Z intenzivno rastjo v zadnjih letih je bila NLB s skupno aktivo 18 milijard evrov ob koncu lanskega leta druga največja bančna skupina v regiji Adria, po nedavni analizi družbe Deloitte pa bi ob predpogoju, da končno postane večinska lastnica Banke Celje, na lestvici celo prehitela Unicredit.

vesna.vukovic@dnevnik.si

suzana.rankov@dnevnik.si