Slovenska politika se je odločila, da bodo javni vsi posamezni krediti, ki jih banke prenašajo na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). Vendar so slovenske banke hkrati tudi del bančnega sistema območja evra, nad katerim bedi Evropska centralna banka (ECB). Ta pa bi lahko bila nad željo po izjemni »transparentnosti« slovenskih oblasti vse prej kot navdušena, kar je pred dnevi nakazal tudi guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec. Poudaril je, da se je Slovenija z vstopom v Evropsko unijo in s prevzemom evra zavezala spoštovati evropski pravni red, in čeprav je po njegovem mnenju o odzivu ECB prehitro govoriti, meni, da bo ta »kar oster«.
ECB: Nas ni nihče nič vprašal
ECB je že leta 2005 pripravila priročnik za posvetovanje nacionalnih organov glede osnutkov pravnih predpisov. Pogodba Evropske skupnosti namreč zahteva od držav članic, da zaprosijo ECB za svetovanje glede vseh osnutkov pravnih predpisov na področjih iz pristojnosti centralne banke iz Frankfurta, ki bedi nad finančnimi institucijami Unije. Kot so nam pojasnili v ECB, se nanje po mnenje glede razkritja kreditnih map ni obrnil nihče. »Pogodba in odločitev Sveta, sprejeta 29. junija 1998, zavezujeta nacionalne oblasti, da se te posvetujejo z ECB o osnutkih predpisov, ki sodijo v pristojnost ECB. Slovenske oblasti so odgovorne za to, da ocenijo in se odločijo, ali so se dolžne posvetovati z ECB,« so nam še pojasnili v ECB. Za njihovo mnenje glede »osnutka« predpisa je sicer v vsakem primeru prepozno, saj je slovenski parlament zakon že sprejel.
Zanimalo nas je, ali je za mnenje ECB zaprosila Banka Slovenije, nacionalni nadzornik bančnega trga. Pojasnili so nam, da v konkretnem primeru zahteve za pridobitev mnenja ECB ne morejo vložiti, ker da ne gre za njihov predpis. »Zahtevo za pridobitev mnenja ECB o zakonu običajno poda organ, ki je pripravil predpis. Najpogosteje je to pristojno ministrstvo. V primeru, ko zakon predlagajo poslanci, prošnjo za pridobitev mnenja poda državni zbor,« so nam pojasnili v centralni banki. Hkrati so poudarili, da mora biti zahteva za pridobitev mnenja ECB posredovana pravočasno tako, da se lahko njeno mnenje upošteva pri sprejemu zakona.
Na stotine krivcev za bančno luknjo?
Za razkritje kreditnih map, prenesenih z NLB in Nove KBM na DUTB, ki ji bodo sledile še kreditne mape komitentov Abanke in predvidoma tudi Banke Celje, če bo ta deležna državne dokapitalizacije, si je najbolj intenzivno prizadeval minister za notranje zadeve Gregor Virant. Pritrjevala sta mu tudi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar in predsednik komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič. Slednji je sicer zatrjeval, da razkritja podatkov o slabih posojilih na podpira zato, »da bi se šli lov na čarovnice, ampak zato, da ne bo mogoče špekulirati, kdo je povzročil to bančno luknjo«. »Danes se je ustvarilo mnenje, da je to bančno luknjo povzročilo tistih nekaj tajkunov, ki ste se jim odpovedali tudi vsi politiki, pa so spiski bistveno daljši in prav je, da pridejo na plan,« je decembra lani na seji pristojnega parlamentarnega odbora dejal Klemenčič.
Dejstvo je, da so seznami prenesenih terjatev znatno daljši od seznama slovenskih tajkunov, saj bo na DUTB po prenosu slabih terjatev še z Abanke predvidoma končalo več kot 500 podjetij oziroma njihovih kreditov. Za vsa posojila, ki imajo bonitetno oceno D ali E oziroma ki so bili pri pregledu kakovosti aktive bank prepoznana kot krediti neplačnikov, bo javno, kdo je dobil takšno posojilo, kateri uslužbenec banke ga je odobril, kdo je takrat sedel v upravah in nadzornih svetih banke ter koliko je bil dolžnik banki še dolžan ob prenosu na DUTB.
V NLB ne vedo, kaj jih čaka, v Novi KBM in Abanki pazljivi
V Dnevniku smo sicer že večkrat poročali, da so zunanji ocenjevalci kakovosti aktive bank kot aksiom pri določanju »slabih posojil« upoštevali predvsem denarni tok, medtem ko so slovenske banke pri odobravanju posojil večinoma upoštevale zavarovanja. Podjetje se je lahko tako na seznamu »slabih posojil« znašlo tudi zato, ker se jim je v času krize denarni tok na primer zmanjšal za polovico, s čimer se je meja za njihovo kreditno sposobnost bistveno znižala. Na DUTB so končala tudi podjetja, ki s poravnavanjem posojil niso zamujala, so pa na primer iz »tvegane« panoge, kot je gradbeništvo. Ali bodo razkrita tudi posojila teh podjetij, ni povsem jasno, saj govori zakon o neplačnikih. Velja pa opozoriti, da je v kreditnih mapah posameznega komitenta praviloma razkrita tudi njegova izpostavljenost do drugih bank, v primeru skupnega nastopa bank pri restrukturiranju terjatev pa so po pojasnilih NLB razkriti tudi pogoji.
Nove uprave bank, deležnih državne pomoči, praviloma ne bi smele imeti težav z razkrivanjem kreditnih map, ki so jih sklepali njihovi predhodniki, a razkritju pogojev, dogovorjenih s komitenti, kljub temu v bankah niso naklonjeni. Čeprav se je o zakonu razpravljalo več mesecev, na NLB sicer še vedno menijo, da je za »komentar zakona še prezgodaj, saj je treba besedilo prej natančno preučiti«. To je očitno že uspelo Novi KBM in Abanki. »Dejstvo je, da vsak zakonski predpis, ki posega v zagotavljanje bančne tajnosti, lahko vpliva na spremenjen odnos med banko in stranko ali na to, da se stranka morda tudi ne odloči za sodelovanje z banko, ki mora v zvezi s konkretnimi posli v določenih primerih razkrivati več kot konkurenčne banke,« so povedali v Novi KBM, kjer pojasnjujejo, da je »zagotavljanje zaupnosti in bančne tajnosti v zvezi s konkretnimi posli strank temeljni postulat bančnega poslovanja. V Abanki pravijo, da razumejo transparentnost kreditnih map, ki bodo prenesene na DUTB, »kot spodbudo k še bolj odgovornemu delovanju«, a hkrati dodajajo, da bi pa lahko »nadaljnje nesorazmerno in lastniško diskriminatorno razkrivanje pogodbenih odnosov neugodno vplivalo na poslovanje banke«.
