Lansko leto dopolnjen zakon o gradnji objektov (ZGO-1), ki je tudi slovensko zakonodajo vsaj nekoliko približal evropski, ki zagotavlja več preglednosti pri izvedbi gradbenih projektov, postavlja tako slovensko gradbeno stroko kot tudi investitorje pred zanimive izzive. Dopolnitev ZGO-1 namreč sedaj praktično omogoča, da investitor dela oddaja po sklopih in ne le glavnemu izvajalcu.
Tak način dela zagotavlja večjo preglednost nad posameznimi izvedbenimi fazami projekta, napake se odpravljajo sproti, izvajalci svoje delo opravljajo bolj kakovostno, saj vedo, da bodo zanj plačani, celotna investicija se zaključi hitreje in ceneje. To potrjujejo tudi dosedanje izkušnje Andreja Ržišnika, direktorja Protima Ržišnik Perc, arhitekti in inženirji iz Šenčurja, ki je imel pomembno vlogo pri posodabljanju slovenske zakonodaje.
»Zakonodaja torej odpira možnosti bistveno drugačne gradbene zgodbe, kot smo jih poznali do nedavne preteklosti, ko je glavni izvajalec imel vse niti v svojih rokah in podizvajalcev ni plačeval, investitor pa ni imel nobene možnosti, da bi imel nad projektom vsebinski in finančni nadzor. Da o nastali gospodarski in družbeni škodi niti ne govorimo, saj so dovolj zgovorne številke o predvsem državnih projektih, ki so se podražili za več kot četrtino začetne investicije, kriza pa je zaradi neprilagodljivosti in odvisnosti od državne blagajne pokopala vse velike gradbince, brez zaposlitve pa je končalo več deset tisoč gradbenih delavcev,« razmišlja Ržišnik.
A da ta zgodba lahko zares zaživi, je potrebno narediti vrsto sprememb, predvsem v našem načinu razmišljanja, je prepričan Ržišnik. »Zakaj? Velikih projektantskih birojev, ki bi lahko prevzeli in vodili gradbene projekte v vseh njegovih fazah, ni več, znanje je razpršeno v več manjših birojih. Stroka je torej pred izzivom povezovanja in sodelovanja, ne več medsebojne kompetitivnosti. Gradbeni strokovnjaki, ki jih je kar nekaj končalo na zavodu za zaposlovanje, bi lahko našli motiv in se povezali z arhitekti. Tako bi lahko nastajali kompetenčni centri,« poudarja Ržišnik. Ti bi prevzemali naloge dosedanjih glavnih izvajalcev, vendar na način, da bi povezali znanje in kompetence, s tem pa tudi odgovornost, s čimer bi omogočili, da se glavni investitor ne bi sam ukvarjal z iskanjem izvajalcev posameznih gradbenih faz – od urejanja prostorske dokumentacije in gradbenega dovoljenja do gradnje in nato gradbenega dovoljenja.
Kompetentno bi tako lahko vodili projekt od začetka do konca – od morebitnega urejanja prostorskih aktov, zasnove projekta, integralnega načrtovanja, priprave in vodenja gradnje, do odprave zadnjih pomanjkljivosti na zgrajenem objektu -
To se namreč dogaja prav v sedanjih razmerah. Mnogi podjetniki in podjetja na primer se še vedno sami lotevajo gradnje industrijskih objektov, kar gradnjo po navadi najmanj časovno podaljša, saj morajo najti za vsako fazo ločenega izvajalca. »Naše izkušnje kažejo tudi, da gradnja ni bila opravljena dobro in so zato podjetniki poiskali našo pomoč,« opisuje Ržišnik. Četudi je projektantsko-inženirski del po navadi ocenjen le nekaj odstotkov celotne investicije – med pet in sedem – investitorji raje pri tem varčujejo, ob koncu gradnje pa se velikokrat izkaže, da je projekt vsaj za desetino dražji od načrtovanega, meni Ržišnik. »Po naših izkušnjah iz zadnjega leta in pol, gradnja industrijskega objekta srednje velikega podjetja traja med 12 in 18 meseci, v primerjavi z oddajo glavnemu izvajalcu pa je po pogajanjih z izvajalci po posameznih sklopih del lahko gradbeni projekt za od 10 do 15 odstotkov cenejši. In tukaj je dodana vrednost za investitorja.«
Res pa je, na kar opozarja tudi Ržišnik, da daje država na tem področju zaenkrat slab zgled, saj striktno izvaja javna naročila in kupuje storitve po principu najnižje cene. Pri čemer običajno niti ne zna opredeliti, kaj želi, naročila pa oddaja s slabimi opisi in specifikacijami najcenejšemu ponudniku. To je privedlo do tega, da se dela po minimalnih standardih.