Ponedeljek, 5. maj: Pogled nazaj, pogled naprej
Torek, 6. maj: Dobre rezultate lahko dosegamo le z zadovoljnimi zaposlenimi
Ko sem danes vstopil v poslovno stavbo Steklarne Hrastnik, me je kot običajno toplo pozdravila Rosanda, naša vedno nasmejana receptorka. Ona je prvi dokaz, da je spoštovanje zaposlenih in vlaganje vanje pomembno. Rosanda je prvi stik obiskovalcev s podjetjem in prav tako pomemben člen uspeha podjetja, kot je njegovo vodstvo. /…/
Danes sem opravil tudi svoj redni tedenski obhod po proizvodnji. Rad se pogovarjam s sodelavci in na tak način iz prve roke izvem, kako se počutijo, kaj menijo, in nemalokrat dobim tudi nadvse koristno povratno informacijo za izboljšave. Ti obhodi so moje najdragocenejše orodje za zaznavo vzdušja in morebitne slabše komunikacije, nesporazumov ali nezadovoljstva. Takoj občutiš prijazen pozdrav, nasmeh ali pa da je nekaj narobe.
Za konec dneva pa še dogovor s sindikatom o letošnjem regresu. Bil je zelo kratek, prvič po dolgih letih bo izplačan v enem znesku, že ob plači 18. maja, pa še nekaj višji bo od minimalnega. Ja, brez dobrega dialoga s sindikatom ne bi napravili ničesar, dobro je bilo oditi z občutkom, da so bili zadovoljni, vedoč, da se obljuba, da bomo uspehe delili, ko pridejo, uresničujejo. Pa trdo so ga zaslužili!
Sreda, 7. maj: Kako uspešno uvajati spremembe v podjetju
Doseči spremembe ni velika skrivnost ob upoštevanju in spoštovanju ljudi. Res pa je, da se jih malo poda na to pot, ker je treba zapustiti varno območje modelov in struktur, kjer ne moreš vedno vsega načrtovati vnaprej, saj je treba upoštevati potrebe ljudi in jasno poiskati, kaj koga od njih motivira, kaj je v tej zgodbi zanje. Seveda je dosti enostavneje porezati stroške, nabiti strah za povečanje discipline in potem se seveda čudijo, da udeleženi niso pripadni, motivirani, ustvarjalni, inovativni! Potreben je pogum, da tisto, kar meniš, da je treba, tudi izpelješ. Lastnika v steklarni ni bilo enostavno prepričati v povečanje plač v prvem letu sanacije ob izgubi v poslovanju. Pa vendar se je ta investicija večkratno povrnila.
Četrtek, 8. maj: Idealnega menedžerja ni
Včasih so me pošiljali po testiranjih, da bi ugotovili, ali sem iz testa za prodajalca, kasneje za pravega strateškega vodjo… Vsi smo bili zafrustrirani in seveda nihče ni bil idealen in čisto primeren. K sreči nas je Adizes pred 20 leti odrešil in objavil, da idealnega menedžerja ni, nehajmo ga iskati, raje se ukvarjajmo s tem, kako skupaj in zakaj delati!
V vodenju pa smo begali od modela do modela, Management by Wandering about je bil eden najbolj idiotskih. Zapovedoval je, da moraš veliko spraševati in se čuditi, biti radoveden. Seveda to ni slabo, ne da pa se na slepo izvajati. To je slabost modelov, ker se neinovativni skrivajo za njimi in prikrivajo svojo nesposobnost. Tako sem imel kolega, ki je opravil po 22 sestankov, ki si jih je vse zabeležil, veliko spraševal, prodal pa nič. Sam pa sem bil bolj stare šole in sem imel samo dva, od tega takrat enega obvezno z malico, pa sem prodal. Ja, danes bi zopet učeno dejali: odnos prodaja.
Petek, 9. maj: Trije P-ji, ki naredijo največ škode
Danes sem že na pot proti Iranu. Vse za pot sem spakiral zjutraj in počakal kolega, da se skupaj odpraviva proti Brniku. Med čakanjem mi je ostalo še nekaj časa za razmišljanje o Iranu in kako lahko gledamo na te manj znane države in kulture. Razmišljanje me je pripeljal do treh P-jev, ki lahko naredijo res veliko škode. To so predsodki, predpostavke in podcenjevanje.
Slovenci v povprečju neradi vstopamo na nova tržišča. Nas že prvi ne ustavi. Pa nimamo slabe ponudbe, ampak ne je očitno ne. In to nas pripelje do še ene od mojih številnih dogodivščin iz obdobja, ko sem delal še kot prodajalec. Vedno obstajajo tržišča, na katerih še nisi prisoten zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. In ker sem človek akcije, sem vzel v roke telefonski imenik in poklical zbornice ter se najavil na sestanke. Mlajše bralce moram opozoriti, da takrat ni bilo interneta in Googla in je bilo iskanje kontaktov težje. Torej, dobil sem termin za sestanek z največjim tiskarjem iz Hongkonga. Na sestanku mi je gospod kar hitro po prvem pozdravu rekel: »Od vas ne bom nič kupil, v živo sem hotel videti enega komunista!« Hm, pa imamo tri P-je na strani kupca. Takrat sem prodajal papir. Vzorčni A4-list papirja, ki mi je služil kot vzorec, sem nesel do okna in gospoda povabil, da pogleda list, in mu rekel: »Jaz ne vidim nobenih rdečih zvezd.« Po mojem komentarju se je začel smejati in sklenila sva posel.
Sobota, 10. maj: Potencial na vsakem koraku… kaj pa pri nas?
Iran postaja vse bolj zanimiv in zdi se mi čisto normalno, saj je Iran vplivna država, v regiji z 200 milijoni ljudi, in to je ogromen trg. Država ima kapital, ki se skriva v naravnih bogastvih, kot sta nafta in plin, imajo pa tudi razvito kmetijstvo. Poleg tega pa tudi opažam, da je država potrebna obnove, in to od avtomobilov naprej. Kamor pogledaš, se vsepovsod gradi. Vidim ogromen tržni potencial. /.../
Ko sem med potjo iz Teherana v Jazd malo opazoval pokrajino, sem prišel do zaključka, da smo Slovenci lahko zelo veseli, kakšne naravne danosti ima naša država; zelenje, gozdovi, reke, jezera, morje in tudi geotermalno energijo. Naša infrastruktura je postavljena, sedaj jo je treba samo še vzdrževati. In to je manj zamudno in ceneje, kot če bi morali graditi in postavljati vse od začetka. Samo pomislite, s kakšnimi stroški se srečujemo, ko gradimo hišo… Kot vedno trdim, imamo vse, kar potrebujemo za uspeh, začeti moramo razmišljati malo širše, in sicer, kako povečati dodano vrednost tega, kar imamo, in to ni vedno infrastruktura.
Nedelja, 11. maj: Novi načrti za prihodnost
Današnji dan sem s sodelavcem preživel v mestu Jazd, na obisku pri kupcu. Obiskala sva njegovo steklarno in sta prišla do izraza naša več kot 150-letna tracija in vse znanje, ki se skriva v Steklarni Hrastnik, o katerem vedno govorim. Po obisku steklarne, ki je na začetku svoje poti, sva s sodelavcem namreč ocenila, da jim lahko ponudimo pomoč na tehničnem področju. Na tem področju lahko uvedemo veliko izboljšav. Prihajamo do točke, ko razmišljamo, da lahko ponudimo svoje tehnično znanje v zameno, da oni proizvajajo za nas cenejše in nezahtevnejše proizvode. Seveda bomo doma to potencialno sodelovanje ovrednotili in se na osnovi realnih številk odločili, kako naprej.
