Simulator vožnje, ki voznika postavi v realno okolje

V ekipi sodeluje tudi študent prvega letnika računalništva in informatike, ki je lani še kot srednješolec prav tako s simulatorjem zmagal na natečaju za srednješolsko inovacijo. O razvoju produkta in njihovih poslovnih načrtih smo se pogovarjali z direktorjem podjetja, Matejem Vengustom.

Ne, testi varne vožnje trajajo nekaj ur in potekajo v nadzorovanem okolju, hitrosti so omejene od 40 do 60 km/h. Tisto, kar se dejansko dogaja v prometu, pa je povsem drugače. Ko pri 130 km/h naletiš na kolono, če ti skoči otrok pred avto, če naletiš na luknjo in poči pnevmatika... Teh nepredvidljivih situacij na testu varne vožnje ni, ker je to prenevarno. Zato smo se odločili, da naredimo simulator, kjer se bodo vozniki lahko preizkusili tudi v takšnih situacijah.

Takšni simulatorji sicer že obstajajo, vendar so zelo dragi, poleg tega pa so tudi zastareli. Človek težko dobi občutek dejanskega okolja. Ko zaviraš, ne čutiš, kdaj se avto ustavi, v ovinkih ne čutiš sil, ne čutiš lukenj ali ležečega policaja... Vse je zelo statično. Mi pa smo se lotili razvoja simulatorja, ki omogoča doživljanje realnega okolja, da imajo vozniki občutek, da so v pravem avtomobilu.

Pred kakšnimi desetimi leti smo se s tem začeli ukvarjati v prostem času. Imam nekaj prijateljev, ki so tudi dirkali in smo poskušali narediti simulator za domačo uporabo, ko smo v razvoj vložili že precej denarja, pa smo začeli razmišljati, da bi produkt monetizirali in da bi s tem reševali realen problem. 1,2 milijona mrtvih v prometnih nesrečah na leto je razlog, da se različne organizacije ukvarjajo z reševanjem tega problema, sicer bo ta številka v prihodnjih letih še naraščala.

Želimo prodajati organizacijam, kot so AMZS, ADAC, WHO, UN in FIA. Ta sodeluje tudi z Evropsko komisijo, ki se prav tako trudi za ukrepe, ki bi pripomogli k večji varnosti v cestnem prometu, in v ta namen imajo tudi že rezervirana sredstva do leta 2020. Tako da tukaj vidimo priložnost, je pa problem, ker gre za javne razpise, na katere se kot start up težko prijavljamo, saj so dolgotrajni, birokracija pa zahteva zaposlene, ki se ukvarjajo samo s tem. Zato smo se odločili, da bomo produkt najprej ponudili tudi avtomobilski industriji in zavarovalnicam, ki bi ne nazadnje lahko simulatorje avtošolam tudi sponzorirali, kasneje pa bomo nagovarjali tudi igričarsko industrijo in izobraževalne ustanove.

Simulator bo imel pravo notranjost avtomobila, naša inovacija pa je premična platforma, ki bo omogočala čutenje delovanja amortizerjev in podlage. Če boš denimo zapeljal na ledeno podlago, boš čutil, katero stran avtomobila zanaša. V tem je smisel, da se bodo vozniki naučili pravilno odzivati v takšnih nepredvidljivih razmerah.

Druga inovacija pa je softver, ki bo drugačen od obstoječih po tem, da bo učeč. Merili bomo kandidatovo telemetrijo in bomo ugotovili njegove pomanjkljivosti. Nato bodo treningi prilagojeni posamezniku in njegovim slabostim. Če bo denimo nekdo slabo ocenil razdaljo, bo delal te vaje.

Izpostavljene so Indija, Kitajska, Indonezija, kjer so avtomobili relativno poceni, izpit pa lahko dobiš v treh dneh. Tam je 70 odstotkov vseh smrtnih žrtev, niso pa zanemarljivi niti podatki iz Evrope in ZDA. Pisanje SMS-sporočil med vožnjo je denimo že pogostejši razlog za smrtne žrtve kot alkohol.

Glede na fazo razvoja pričakujemo 200.000 evrov investicije. Pogovarjamo se z LAUNCHubom in tremi slovenskimi investitorji, ampak smo razmišljali, da bi najprej dobili odziv zavarovalnic in avtomobilske industrije, kar je potem tudi podlaga za pogovore z investitorji, ki tako vidijo, kakšen je potencial ideje oziroma produkta.

Malce je nenaklonjeno investicijam za podjetja v zgodnjih fazah razvoja, drug problem pa je, da tisti, ki razvijajo hardver, nimajo možnosti testiranja produktov. Nedavno me je poklical srednješolec, ki razvija avtomobilček na glasovne ukaze, in me prosil, če se lahko oglasi pri nas, da bi mu razložili, kako se lotiti teh zadev. Povedal sem mu, da se tudi sam ukvarjam s tem problemom. Mi smo sicer dobili podporo na fakulteti za strojništvo, nimamo pa prototipa centra, kjer bi imeli mladi upi na voljo opremo za testiranje svojih idej oziroma produktov. Ogromno imamo predavanj o start up podjetjih in lean metodologiji, ampak samo teorija ni dovolj, morali bi imeti neko središče za hardveraše. Mi nismo klasičen start up, ki bi lahko deloval po lean metodi. Nimamo namreč na voljo testiranja minimalno sprejemljivega produkta in pivotiranja, če zadeva propade, ker bi tako pokurili ves denar in bi lahko šli v redno službo.