Ponedeljek, 17. marec:Hlapec ali gospodar
Ko se takole vozim, razmišljam, kako to, da pišem Podjetniški dnevnik. Sem res podjetnica? Ja, imam svoje podjetje, a podjetniki so se mi vedno zdeli tisti s prebojnimi idejami, izumi, inovacijami ali po novem aplikacijami. So drzni deloholiki, predani svojim idejam, ki orjejo ledino in se veliko stvarem odpovedujejo.
Da mi bo uspelo, sem se zavedala pred kakim letom in pol. A še preden sem se podala na to pot, sem si obljubila: »Delala bom toliko časa, dokler bom uživala. Ko se mi bo enkrat zazdelo, da je težje, kot biti v službi, bom odnehala«. Nikomur mi ni treba nič dokazovati in bolj kot to, da moram to početi, je bil razlog, da sem si želela poskusiti. Skratka, nisem želela biti hlapec svojega podjetja, temveč njegov gospodar.
Torek, 18. marec: Imam srečo?
Spomnim se izreka »Sreča je, ko pripravljenost naleti na priložnost«. Večkrat slišim ljudi, da niso imeli take sreče kot jaz in da vsak ne more začeti s svojim podjetjem, saj nima sredstev, sposobnosti, da to ni za vsakogar… Pa vendar se mi ne zdi, da bi imela kako posebno srečo ali neverjeten talent. Nisem naredila ničesar posebnega in kot vsi ljudje imam kar nekaj dobrih lastnostih in tudi marsikatero slabo. Res pa je, da sem se vedno potrudila nabirati izkušnje, znanje in širiti obzorja. Doma so me tudi naučili, da je bolje biti najslabši med najboljšimi kot najboljši med najslabšimi. Oče pa je kot strojnik vedno videl, kako bi stvari lahko naredil še bolje. Zato sem se trudila biti čim boljša v stvareh, ki sem jih počela.
Znanje, izkušnje, veščine so nekaj kar nabiram, kadar le morem. Vem, kaj me zanima, odprta pa sem tudi za nove stvari. Rada poslušam mlajše kolege iz IT, saj pogosto napletejo kak postopek ali način dela, ki se najprej zdi eksotičen, v nekaj letih pa pretvori v vseprisoten pojav. Poleg nabiranja znanja ustvarjam tudi lastno vizijo – kaj so stvari, ki si jih želim, kako želim delati, kako živeti, kaj se naučiti, kaj doseči, s kom se družiti... Čeprav mi je svoboda pomembna, sem v zadnjem letu začutila, da pogrešam tim. Dovolj je, da sem to zaznala in opredelila cilj – delati v timu. Manj kot pol leta kasneje se je odprla priložnost sodelovanja v timu trenerjev. Sreča ali je priložnost naletela na pripravljenost?
Sreda, 19. marec:Droga »nedoločen čas«
Ko razmišljam o današnjem dnevu, sta mi ostala v spominu dva dogodka. Razlaga ravnateljice vrtca, da učijo otroke sprejemati odločitve in s tem povezano odgovornost, in klic potencialne stranke za coaching. Oseba je brezposelna in rabi pomoč. Pogosto delam take stvari pro bono. Največkrat me poiščejo ljudje, ki želijo začeti samostojno pot, včasih pa si želijo tudi najti zaposlitev. Če je le možno za nedoločen čas.
Ideja »zaposlitve za nedoločen čas« se mi zdi strašno mamljiva, a ne verjamem vanjo. Je kot neke vrste droga. Odvisni del v nas hlepi po njej, po tej čudežni rešitvi, čeprav razum ve, da kaj takega ne obstaja. Poleg tega se v resnici lahko zgodi nešteto stvari, zaradi katerih se pogodba prekine. Nevarnost take ureditve se mi zdi tudi to, da so naše želje odložene za nedoločen čas. Ko sem bila zaposlena za nedoločen čas, sem razmišljala predvsem o tem, kako biti uspešna v podjetju, ne pa v življenju. Kaj je dobro, pomembno, bistveno, je bilo obarvano z omejenim okoljem, v katerem sem delovala, in s prevelikim zunanjim vplivom.
Trajalo je kar nekaj časa, da sem prepoznala, kaj me res veseli in kaj rada delam. To pa se mi zdi osnova za to, da postanemo odlični. Če se to ne sklada z načrti delodajalca oziroma ta ne želi vlagati v naš potencial, ga ne razvijamo. Nekdo drug odloča o naši usodi, posledice pa nosimo sami.
Četrtek, 20. marec:Kooperacija namesto korporacija
Danes sem imela delavnico na Gorenjskem. Prvič delam za naročnika, prvič na tej lokaciji in prvič za novo podjetje. Imam svoje podjetje, a se pogosto povezujem tudi z drugimi trenerji in svetovalci. Poznam kar nekaj takih, ki v tem vidijo prednost. Vsak dela prek svojega podjetja, občasno pa se povežemo. Enkrat pod imenom enega, drugič pod drugim. Prednost za nas je, da lahko delamo v timu, prek meja Slovenije, se naučimo česa novega in lahko pokrijemo večje projekte. Prednost za stranko pa je, da ima na izbiro več trenerjev in s tem neko stalnost, pa vseeno tudi raznolikost.
Tako lahko delamo, ker si delimo vrednote in način dela. Med nami obstaja zaupanje in spoštovanje. To je verjetno razlog, da ne potrebujemo pogodb, kodeksov, korporativnih vrednot in pravil ali skupnih pisarn. Sodelujemo, namesto da bi gradili silose. Kooperacija namesto korporacija. Prvič stvari niso vedno enostavne, so pa zanimive. Na take dni se največ naučim. Tako je bil tudi danes prvi del malce bolj naporen, kasneje pa ujamem ritem s skupino in jo povežem z željami naročnika.
Petek, 21. marec:Kar sejem, to žanjem
Prvi pomladni dan in pomlad je čas, ko posejemo, kar bomo kasneje želi. Po jutranjih sporočilih sodeč, sem kar dobro sadila. Novi dve povpraševanji me čakata v nabiralniku.
Pogovorim se s kolegico, ki mi pomaga pri pripravah treningov. Oddelali sva najin prvi projekt in rada preverim, kaj je bilo dobro, kaj potrebuje od mene oziroma kaj si želi. Ugotoviva, da sva se krasno ujeli, in se strinjava, da si poveva, če kaj ne bo OK.
Telefonski klic z zvestim naročnikom mi ponuja zanimiv izziv. Za tako veliko število ljudi naenkrat še nisem izvajala programa in zdi se mi neprofesionalno prevzeti projekt. Preverim pri nekaj kolegih, ki so to že delali, in jih povežem z naročnikom. Vem, kako pomemben je projekt za naročnika, saj se take stvari lotevajo prvič, zato kljub znanju predlagam nekoga s praktičnimi izkušnjami in kilometrino. Pomembno je znati oceniti, kdaj je izziv vendarle prevelik, a hkrati stalno širiti meje možnega in znanega. Prepričana sem, da sem tokrat prav ocenila.
Sobota, 22. marec: Obljubljena dežela
Danes je še delovni del konca tedna. Nekaj stvari me čaka še iz preteklega tedna in ne želim jih prelagati. Če so vsi dnevi namenjeni zgolj čiščenju preteklih zaostankov, nikoli ne počnem tistega, kar želim. Zato sem disciplinirana pri delu – tako pri dokončanju kot tudi striktna pri rezanju tistega, kar ni potrebno. Z leti sem se tudi navadila manj komplicirati in ne iskati dlake v juhi. Tako gre lažje in hitreje.
Zvečer so prišli na obisk prijatelji. Za prijatelje si v zadnjih nekaj mesecih nisem vzela dovolj časa. Na srečo imam razumevajoče prijatelje. A vem, da ima razumevanje svoj rok trajanja. Me pa današnji obisk tudi žalosti. Ena oseba se namreč seli v tujino. Selitev je vedno več – vsaj v mojem krogu znancev, prijateljev in družine. Čeprav si tudi sama želim selitve, saj rada spoznavam različne kulture, me pri opazovanju selitev žalosti predvsem to, da so to ljudje, ki so še do pred nekaj let uživali v življenju v Sloveniji. Slovenija ni več obljubljena dežela. Ljudje ne gredo s trebuhom za kruhom, temveč z možgani stran od tega.
Nedelja, 23. marec:Refleksija
Pogledam, kakšen je bil pretekli teden. Refleksija (ali inventura) je gibalo napredka in redno jo izvajam – da preverim, kje sem, kaj delam in kako sem. Večino tedna sem gospodar in ne hlapec svojega življenja. Dobro se pripravim na sestanke, delavnice, coaching termine in pomembno mi je, da dobro pripravim tudi interne dokumente. Zaupam poslovnim partnerjem. Ravnovesje v tednu pomeni tudi konec tedna, ko si vzamem čas za prijatelje in družino. Vedno več jih je v tujini, zato še bolj cenim te trenutke. Če je dom tam, kjer je srce, potem je morda obljubljena dežela tam, kjer vladata odgovornost in zaupanje. Takrat tudi pretresi in krize ne pahnejo ljudi v depresijo, temveč v (pro)aktivnost.
Po pregledu tedna sem zadovoljna:
I lived, I loved and it mattered. (Sem živela, sem ljubila, imelo je smisel.)
