Tako je. Tempiramo, da bi bila zunaj začetek šolskih dni. Prihaja več kot 10 novosti, večjih in manjših. Kakšne so novosti, pa naj zaenkrat ostane še skrivnost.
Na začetku ste dejali, da fotografij v Poviu ne bo mogoče komentirati, zdaj imajo uporabniki androidov že to možnost.Že ves čas testiramo določene funkcije. Na androidu je to hitreje, ker ni treba čakati na odobritev kot pri Applu. Prav tako Google Play Store omogoča, da lahko ponudimo novosti samo nekaj odstotkom uporabnikov. Tako smo poskusili dodati možnost komentiranja fotografij in uporabniki so to tako vzljubili, da jim za zdaj to možnost še puščamo, ne vemo pa, če jo bomo obdržali.
Vi ste si namreč zamislili aplikacijo brez komentiranja. Kje je ta meja med željami uporabnikov in tistim, kar ste si vi zamislili, kdaj popustiti?Povio, kot sem si ga zamislil, je bila zelo dobra ideja, za katero si želim, da bi enkrat tudi resnično obstajala. Ampak več ljudi kot te spremlja, manj vsakodnevnih trenutkov si pripravljen deliti. Potem se moraš odločiti, ali boš kazal manj trenutkov, pa bodo ti dobri in lepi, ali jih bo več in bodo bolj spontani in intimni.
Glede meje med tem, kaj hočejo uporabniki, in tistim, kar mi damo v aplikacijo, je tako, da jaz morda premalo poslušam uporabnike oziroma poslušam jih, ampak se za novosti ne odločamo tako hitro. Poskušamo se pogovoriti z več uporabniki in upoštevati širši spekter uporabnikov, novost potem preverimo na androidih, kjer lahko testiraš samo s 5 odstotki uporabnikov. Na tem vzorcu hitro vidiš, ali trg pije vodo ali si je treba zadevo morda zamisliti kako drugače. Tako smo testirali že več kot deset funkcij, ampak za zdaj začasno ostajajo le enosmerni kratki komentarji.
Kako se je od vstopa na trg dalje širil Povio med uporabniki?Večina uporabnikov je iz Slovenije. Ni nam še uspel preboj, kakršnega si želimo oziroma ki smo ga pričakovali. Morda smo se premalo osredotočili na tujino. Ker smo slovenska ekipa, imamo slovenske prijatelje in se je vest o Poviu hitreje širila doma, medtem ko v tujini nimamo svoje mreže, zato aplikacijo težje distribuiramo. Ampak se je tudi v ZDA že pričela rast uporabnikov, da jih še ni toliko, kot bi jih radi imeli, pa je razlog v tem, da aplikacija še ni takšna, kot prihaja z verzijo 2.0. Zdaj so uporabniki največkrat kar poklicali prijatelje ali jim poslali sms, naj si naložijo Povio, pri nas je šlo večinoma od ust do ust, ker se prijatelji večkrat srečujejo na kavi, z verzijo 2.0 pa bo tudi iskanje in dodajanje prijateljev v omrežje lažje.
Aplikacijo ste razvijali in na trg poslali v San Franciscu. Kako ste doživljali tamkajšnje podjetniško okolje?V Silicijevi dolini ali samo v San Franciscu je veliko različnih kultur, pametnih in ustvarjalnih ljudi, ki vedo, zakaj so tam, vse skupaj pa je podkrepljeno še s kapitalom. Če imaš noro idejo, lahko hitro dobiš naložbo, da idejo realiziraš. Pri nas pa je tudi, če imaš noro idejo, še vseeno premalo kapitala, da bi si celo podjetniki večjega kova lahko večkrat privoščili vložiti 50.000 evrov in tvegati, kaj se bo zgodilo s to idejo, ali se bo prijela ali ne.
Zato zdaj odhajate nazaj v ZDA?Iščemo vlagatelja, da bi lahko podkrepili ekipo, da ne bi bili v njej samo Slovenci, ampak tudi ljudje različnih kultur in pogledov, pa da lahko začnemo bolj učinkovito pokrivati distribucijo in omrežja. Tam tudi hitreje napreduješ, ker si v okolju s podobno mislečimi ljudi. Podobno je v športu. Če si hotel biti najboljši, si moral trenirati z najboljšimi. Da drug drugega ženeš naprej. Če si nekje zaprt, ne napreduješ tako hitro.
Katere lastnosti iz športa vam zdaj pridejo prav v podjetništvu?Imam dosti minusov in plusov. Imam kakšne minuse, zaradi katerih morda nikoli ne bom mogel uspeti. Imam pa tudi pluse, eden takih je, da rad razmišljam zunaj ustaljenih okvirov. Ker sem tip človeka, ki se rad giblje po liniji najmanjšega odpora, lahko na problem pogledam z druge perspektive, z različnih vidikov in do rešitve pridem z dosti manj napora. Zelo rad tudi tvegam. Če tvegam in mi uspe, je zelo dober občutek, če tvegam in mi ne uspe, pa mi tudi ni tako hudo, ker vem, da vedno vse ne more uspeti, iz neuspeha pa se tudi veliko naučim. Če poskušam še naprej, pa enkrat bo uspelo in bo vse poplačano za nazaj. Zelo težko se tudi sprijaznim z »ne«. Mora biti zelo očitno, da zadeva ne bo šla čez, da bom to sprejel, pa še to bi šel raje z glavo skozi zid. (smeh)
Se tudi čez pet let še vidite v Poviu oziroma kakem drugem start upu?Pet let v tehnologiji so svetlobna leta. Pred petimi leti je ravno prišel ven iphone, vsi pa vemo, kakšno je bilo življenje prej in kakšno zdaj. Mladi zdaj veliko več časa preživijo na spletu po telefonu kot po računalniku in če razmišljamo, kaj bo čez pet let, je to tako daleč naprej, da ne moreš vedeti, ne kakšna bo tehnologija niti ne, kako se bodo uporabniki takrat vedli. Ni zooma, da bi videl toliko vnaprej. Mi se zato osredotočamo na to, kaj moramo narediti ta teden, naslednji mesec in v naslednjih treh mesecih. Jaz temu pravim tako: Ko sem se ponoči peljal deskat v Avstrijo, 500 kilometrov daleč, sem z lučmi videl samo 100 metrov naprej, vedel pa sem, za vsako to razdaljo pride novih 100 metrov in da bom slej ko prej prišel na cilj. Ne gledamo torej 500 kilometrov naprej, ampak gledamo 100 metrov naprej, imamo pa na teh sto metrih zelo velik fokus.