A zgodi se en velik nič. Res je, da smo Slovenci skeptični do tujcev oziroma vsega tujega, a če tako slovenski kot tuji menedžerji, ki delajo v Sloveniji, izpostavljajo enake izzive in hkrati vodijo uspešna podjetja, potem je nekaj na tem. In vse prevečkrat poslušam izkušnje tujcev pri nas, da smo na načelni ravni zelo odprti za vse, prijazni gospodarstvu in podjetništvu, radi bi tuje investicije. A ko pride do dejanj, zmrznemo. Postopki so dolgi, zapleteni in neprijazni. In to je le vrh ledene gore.
Mi pa enostavno ne vidimo ne cilja ne poti, ki bi nas vodila naprej. Mnogi nam želijo pomagati, a se jih otepamo. Ker je seveda najbolj pomembno, kdo je čigav. In bognedaj, da ni iz Slovenije, ker "tujci nam pa že ne bodo solili pameti". Čeprav sami niti ne vemo, kako in kam. Zakaj vedno drugi prepoznajo naše prednosti in potencial bolje od nas samih? Multinacionalke, prisotne pri nas, so spoznale, da je Slovenija odlična za preizkušanje novih produktov in storitev, ki jih nato lansirajo na svetovne trge. A očitno tega sami ne vidimo. Nihče se ne sprašuje, kaj se bo zgodilo, ko bo Hrvaška vstopila v EU. Bodo multinacinalke še želele imeti podružnice v Ljubljani, ali bo zanje bolj smiselno, da jih postavijo v Zagrebu? Bomo res postali le še tranzitna država? Temeljito bomo morali razmisliti, kaj bomo kot država ponujali, da bomo vlagatelje prepričali, da ostanejo pri nas. S trenutnimi političnimi igricami smo kvečjemu koga pregnali in ne pritegnili. A zdi se, kot da so tisti, ki bi to morali videti in razumeti slepi, ali bolje rečeno, zaslepljeni.
Kako pogosto se mladi sprašujemo, v kakšni državi živimo? Danes vse pogosteje. Zakaj? Ker posledice dolgoletnega neuspešnega vodenja vsak dan bolj občutimo. Kaj pa lahko storimo? Čakamo na druge, da bodo stvari popravili za nas? In ne bo potrebno prepričati le vlagateljev, da bodo prišli k nam. Vse več mladih in malo manj mladih je, ki v Sloveniji ne vidijo več svoje prihodnosti. Dnevno zapuščajo državo, ne le za nekaj mesecev ali let, za vedno.
V zadnjih mesecih je med mladimi vse več zaskrbljenih obrazov. In to ne le mladih, ki so brez zaposlitve in se bojijo za preživetje. Temveč mladih, ki se sprašujejo, kaj se vendar dogaja? Imajo občutek, da nikomur ni mar za njihovo prihodnost. Da nekdo namerno uničuje vse, kar je dobrega v naši državi , ali pa si ne zmore priznati, da ne zna in ne ve, kako naprej. In ključno vprašanje je, se ti ljudje sploh kdaj vprašajo, kaj bodo zapustili svojim otrokom? Verjetno ne.
A da ne bomo samo iskali krivcev za trenutne razmere, bomo mladi po svojih zmožnostih tudi sami prispevali k iskanju rešitev. Letos bomo člani Zavoda Ypsilon oblikovali skupino, ki bo podala svoj pogled na prihodnost Slovenije. Mladi se premalokrat oglasimo v ključnih trenutkih. V Sloveniji nam manjkajo jasna vizija in cilji. Na žalost do danes od tistih, ki bi morali o tem dnevno razmišljati, še nisem slišala konkretnega načrta, kako iz nastale situacije. Kako vidimo Slovenijo v 2020? Kaj moramo storiti danes in kaj jutri, da se bodo naši cilji izpolnili? Mladi bomo poiskali odgovore na ta vprašanja in jih nato tudi javno predstavili ter skušali pri odgovornih spodbuditi akcijo. Radi bi pomagali in ni nam vseeno.
In ker ne želimo, da Slovenci le čakamo na druge, ki bodo zadeve uredili namesto nas, smo na pobudo Ajše Vodnik ob koncu lanskega leta začeli s projektom Obljuba Sloveniji. Vračamo se nazaj k vrednotam. Zakaj se ne držimo več tistega, kar obljubimo? Zakaj ne bi vsak od nas obljubil in naredil nekaj dobrega za drugega po svojih zmožnostih? Tako ima vsakdo možnost, da se na portalu www.obljubasloveniji.si registrira in odda svojo obljubo. Da pa ne bo ostalo samo pri obljubah, bomo opazovali, kaj se je z obljubami dejansko zgodilo in sprememenilo v naši družbi ter čez eno leto na to opozorili na posebnem dogodku. Danes besede, jutri dejanja.
Dejanja so tisto, kar šteje. Če želimo, da se kaj resnično spremeni, bomo vsi morali začeti delati na sebi. In sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Na žalost zgledov v trenutnih razmerah za to nimamo. Zgraditi si jih bomo morali na novo, mi sami.
