Danes je bil dan sicer malenkost drugačen. Z Žigo sva imela z ožjo ekipo letne razgovore. Imamo jih vsaj dvakrat letno, zato da vsak član ekipe razmisli o svojem delu in načrtih za prihodnost. Najpomembnejša lekcija lanskega leta je bila vsekakor ta, da je pomembno, koga imaš ob sebi. Z razgovori sem zadovoljna. Potrdili so, da so ključni ljudje v ekipi tisti pravi in da imamo skupne vrednote ter cilje. Seveda imamo še nekaj izzivov, predvsem v interni komunikaciji, a tudi to bomo rešili. So me pa vsi pozitivno presenetili s svojo profesionalnostjo, realnim pogledom, samokritičnostjo in iskrenostjo. Lastnosti, ki jih danes mnogi ne bi pripisali ekipi, ki v povprečju šteje 25 let. Vsaj ne glede na to, kaj vse lahko preberemo o generaciji Y.
O da, generacija Y, izgubljena generacija ali kakorkoli nam že pravijo. Res smo drugačni od generacije X, tako kot je ta na svoj način drugačna od generacije baby boomerjev. Časi se pač spreminjajo in mi z njimi. A vendar se mi zdi, da vse prevečkrat slišimo posploševanja o mladih, o novih generacijah. Da smo apatični, da smo razvajeni, nas nič ne zanima, se ne zganemo in podobno. A bolj ko se družim z mladimi, bolj pogosto povem, da se počutim na nek način privilegirano. Če samo spremljam njihove raznolike poti, na kateri jim je skupna predvsem želja po odkrivanju vedno novega in preizkušanju samega sebe, se jim lahko samo čudim in ploskam.
Dejstvo je, da smo mladi trenutno v nezavidljivi situaciji, še posebej če pogledamo statistiko, a vsak se sam odloči, kako se bo s tem spopadel in kako bo krizo obrnil v svoj prid. In mladi, ki jih srečujem v okviru Zavoda Ypsilon, so se vsekakor odločili, da bodo sami nekaj storili zase. So predani, živijo za svoje cilje, sanje, delo in predvsem zato, da bi naredili nekaj dobrega, novega, posebnega. Zase in za druge. V svoje načrte in projekte vedno bolj vpletajo tudi socialni čut. Delu so predani, delovni čas ni vprašanje, velikokart se dobivajo v naši pisarni pozno popoldan, tudi zvečer. In snujejo nove projekte. Tudi brez plačila, ker razmišljajo dolgoročno. Radi odkrivajo nove poti in možnosti. Ne ustavijo se ob prvem Ne, tudi ob drugem Ne gredo radi z glavo skozi zid. Zato jih včasih kaj zaboli, ampak to jemljejo kot izkušnjo in gredo naprej.
Res pa je, da obstaja tudi druga plat kovanca. V preteklem letu sem jo kar nekajkrat izkusila tudi sama, poleg tega, da o težavah z mladimi velikokrat slišim predvsem od delodajalcev. V luči samokritičnosti je zato treba povedati, da velik del mladih iz izobraževalnega sistema pride na trg delovne sile popolnoma nepripravljen in z napačno predstavo. Mišljenje naših staršev, da po diplomi dobiš službo, oddelaš 8 ur in 15. v mesecu dobiš plačo, danes enostavno ne zdrži več. Mladi veliko prepozno začnemo razmišljati o svoji prihodnosti, ne zastavljamo si ciljev. In predvsem se bojimo neznanega, stopiti iz cone udobja. A ravno izven te cone se nahaja največ priložnosti. Danes je vse bolj pomembna podjetnost, razmišljanje, kaj lahko jaz doprinesem, spremenim in ne kaj, mi bodo drugi dali. To sem v preteklem letu vse preveč pogrešala na razgovorih. Govora je bilo le o pogojih: kaj dobim, koliko dobim. Manjkalo pa je idej, samoiniciativnosti, pripravljenosti za delo, želje po dodani vrednosti in uspehu. Predvsem pa upati si, narediti prvi korak in se ne bati napak, iz njih se dejansko največ naučimo. Tu ima večina mladih v Sloveniji še vedno velike izzive. Nee pravim, da je mladim danes lahko, a prej kot se bomo zavedali, da je vse odvisno od nas samih, lažje nam bo.
Zato je pomembno, da so mladi že med šolanjem aktivni, pridobivajo pomembne izkušnje, veščine in znanja ter si gradijo svojo socialno mrežo. In zato je dobro, da se družijo z vrstniki, ki imajo podobne vrednote, se včlanjujejo v različna združenja, ki jim lahko pomagajo na njihovi poti, predvsem na način, da si z lastno aktivnostjo pomagajo sami. Pred dnevi sem zasledila članek o tem, kako pomembno je s kom se družiš in da ima to velik vpliv na uspeh posameznika. Zato poskrbite, da se družite z ljudmi, s katerimi boste rasli v vseh pomenih te besede.
Tudi jaz se sedaj vračam v družbo meni ljubih mladih in malo manj mladih, ki skrbijo, da vsak dan znova rastem in rastem. Upam, da tudi oni čutijo enako.
