Za zadnjih pet let in obenem prvih pet let podjetniške kariere lahko rečem, da sem se največ ukvarjal z gumijasto žogo. Po svoje je to razumljivo. Brez resnih predhodnih izkušenj, si v lastnem podjetju za večino stvari odgovoren sam. Če jim še nisi kos, se pač naučiš. Poskus in napaka sta tvoja zvesta sodelavca. Po drugi strani sem si rekel, da se moram v podjetništvu preiskusiti zgodaj, ko sem še student in še nimam lastne družine.
Kar naenkrat se zgodi, da je tvoje življenje tako tesno povezano s podjetjem in delom, da je ločnica zelo, zelo tenka. Dihaš, ješ, piješ in živiš svoje podjetje. Razlogi za veselje, žalost, druženje,… izhajajo iz podjetja. Vse skupaj malo dramatiziram, ampak prav daleč od resinice pa ni. Na začetku pač ni druge poti, če želiš, da tvoje ideje preživijo prve mesece življenja.
Hudič je v tem, da smo ljudje sužnji navad. Ko nam nek način življenja pride v navado, ga težko spremenimo. Večina nas za spremembo navade potrebuje zunanji šok. Nekaj kar nas prisili, da se vsaj zamislimo o sebi, če ne že kar takoj spremenimo. Zelo hudo je lahko, če pride do tega šoka s strani katere izmed steklenih žogic. Pa sploh ni nujno, da je naš fokus na delo kriv, da se je pri eni izmed steklenih žogic zgodil premik, ki jo je poškodoval. Po lastnih izkušnjah vem, da za to poškodbo steklene žogice ni bila kriva osredotočenost na delo, pa vendar mi je bilo potem hudo, ker sem ji v tistem obdobju posvetil premalo pozornosti. Sedaj žal zamujene priložnosti ne bom mogel nikoli nadoknaditi, čeprav bi si želel, da bi se vsem kroglicam v zraku posvetil bolj enakomerno.
Kot rečeno, naj bi bilo delo malce manj občutljiva žogica. Mislim, da je gumijasta še z enim drugim razlogom. Če si jo upaš spustiti, da pade na tla in nekoliko pretrese tvoj posel, te lahko nagradi s povsem drugim pogledom na reševanje problemov. Ljudje, kot sužnji navad, težko pogledamo na stvari še z druge perspektive. Reševanja problemov v poslu se večinoma lotevamo na enak način. Vsake toliko je kak cunami, ki odplavi nesnago in izostri bistvo, zelo dobrodošel.
Za prvi dnevnik naj bo to dovolj, saj se že nezadržno bliža božična večerja in tako priložnost, da se posvetim družini, prijateljem in zdravju (danes nisem še skoraj nič jedel). Vsem želim lep božični večer.
P.S. ob opazovanju božičnega drevesca si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo s steklenimi bunkicami, če bi z njimi nespretno žonglirali.
