Danes sem se še posebej veselila sestanka z Lilijano in Mitjem, kjer smo dorekli podrobnosti partnerskega sodelovanja v projektu Zlati kamen 2013. Projekt je nastal jeseni leta 2010, ko mi je kolega Peter zaupal svojo izkušnjo dela v javni upravi in skupaj sva modrovala, kakšno izjemno bogastvo podjetniških priložnosti predstavlja okolje naše lokalne samouprave. Na denar države in EU ni moč več računati, za preživetje bo treba razmišljati bolj podjetno in iskati lastne možnosti ter priložnosti za razvoj, sva zaključila. K sodelovanju sva povabila še Roberta, idejnega očeta projekta Gazele in tako se je rodil projekt Zlati kamen, kjer vsako leto na podlagi preverjenih kvantitativnih in kvalitativnih podatkov in analiz poiščemo razvojno najbolj prodorno občino. Letos se bo to zgodilo na pomenljiv datum 13. 3. 2013 na Brdu pri Kranju.
Z razgovora sem se vrnila zelo zadovoljna. Dorekli smo inovativen model sodelovanja in energija zlatega kamna je ravno ponedeljek obdarila še s kopico prijav dobrih praks iz občin, najboljše izmed njih bomo predstavili na dogodku. Lani smo jih skorajda z lučjo iskali, letos pa bomo imeli pravi izziv izbrati najboljše. Konec tega tedna bo že znan izbor. Res sem vesela, da so se dobre prakse prijele, da jih je vsako leto več in da so jih ljudje, občani, vi in jaz, pripravljeni podeliti drug z drugim. Mediji še vedno preveč bombardirajo s slabimi novicami, dobrih je komaj kaj. Ja, saj vem, tudi ljudje pretežno raje poslušajo slabe novice…no, morda pa ne več vsi. In to me resnično navdaja z veseljem. Širimo dobre prakse in dobre zglede, tako bomo svet premaknili naprej.
Upam, da bo tudi Peter Kraljič dokončno potrdil sodelovanje na dogodku, če kdo ima on kaj pametnega povedati o vlogi podjetništva v lokalnih skupnostih. Povabila sem ga že prejšnje leto in izbrala sva si konec januarja, da preveriva ali načelno drži. Pisala sem mu prijazen »reminder« in če se ponedeljka drži energija zlatega kamna, potem mora potrditi, sem pomislila.
Na misel mi je prišlo še nekaj dobrih zgodb, ki bi jih partnerji projekta lahko razvili pod okriljem zlatega kamna, zato sem se nemudoma vsedla za računalnik jih zapisala ter s sodelavkama Metko in Tino pripravila tri nove inovativne ponudbe. Z vznemirljivo nestrpnostjo čakam na povratne informacije.
Sledi še sestanek z Vesno in Rokom, ki sta že globoko v pogovorih s stalnimi partnerji Zlatega kamna. Več kot uro in pol smo diskutirali o zgodbah naših partnerjev in njihovi integraciji v projekt Zlati kamen. Ti pogovori so vselej zelo učinkoviti, do sedaj smo oblikovali že vrsto novih idej, ki so jih naši partnerji hvaležno sprejeli.
Ko sem že ravno želela pozornost posvetiti drugim projektom, me je poklical Janez, akademski slikar in avtor nagrade, kamnite skulpture Zlati kamen. Za nekaj dni odhaja na zdravljenje in s pretanjenim občutkom skrbi in odgovornosti je želel preveriti vse podrobnosti glede unikatne izdelave skulpture. Lepo je sodelovati z njim. Letos sodelujeva še pri enem projektu – izdelujeva kroniko 15 letnega delovanja LC Foruma Ljubljana (Lions klub Forum Ljubljana), kjer sva članska kolega. Ob 15 obletnici pripravljamo koncert 2Cellos, ki bo konec marca 2013 v Gallusovi dvorani Cankarjeva doma. Velika zgodba. Dobiček od koncerta namenjamo pomoči potrebnim, ravno sedaj zbiramo predloge, del denarja pa bo šel v sklad za štipendije mladim in nadarjenim študentom, ki jim družine ne zmorejo omogočiti študija. Sicer pa sem bila v LC Forum Ljubljana povabljena in sprejeta kot prva ženska. Pred tem je bil klub povsem moška združba, začetno delovanje v klubu zame kot žensko pa posebna zgodba, ki presega zmožnosti tega prostora. Naj le povem, da je bila odločitev, da povabijo v klub tudi ženske ne le modra, ampak nujna. Pa saj boste lahko prebrali v kroniki, konec marca bo izšla. Pa še Leon mi je danes prinesel obljubljene fotografije. Well done!
Dan je tekel vse hitreje, pred njegovim iztekom pa sem si zadala še en izziv. Margareta me je prosila za pomoč pri merjenju osebne energije vodij v njihovem podjetju. Ob pripravljanju ponudbe začutim, da ji moram koncept predstaviti bolj podrobno, čeprav je sama že preizkusila instrument na lastni koži. Odločim se, da izdelam PWP predstavitev. Misli in ideje so kar vrele iz mene in PWP je bila nared. No ja, morda malce preobsežno, kar 35 presojnic je nastalo. S konceptom merjenja organizacijske energije, ki sem ga pred dvema letoma nadgradila z orodjem 360 stopinjske povratne informacije za merjenje osebne energije vodij sem se srečala leta 2006, ko sem imela priložnost spoznati dr. Heike Bruch iz Inštituta Sant Gallen iz Švice. Pomagala mi je izvesti prvo nacionalno raziskavo organizacijske energije v Sloveniji. Verjetno ste že začutili,da rada raziskujem in gradim nove koncepte. Raziskavo sem ponovila leta 2011. Vas zanima kakšne so ugotovitve? V enem stavku, Slovenija je energetsko izjemno močna toda tudi razklana dežela, vleče jo na vse strani in v vse smeri, še vedno je nekoliko premalo produktivne energije in zlasti preveč ravnodušnosti ter apatije. No, morda bo leto 2013 pokazalo drugačno sliko – vendarle se zdi, da je cona ravnodušne inertnosti nekoliko manjša kot je bila dve leti nazaj. Z drugimi besedami to pomeni, da veliko ljudi v Sloveniji dela in želi dobro, toda očitno korozivne sile tega še ne dovoljujejo, zato imamo opravka s kolektivnim pregorevanjem. Tudi meritve osebne energije vodij – le te izvajam dobro leto in pol – so pokazale, da ima veliko vodij, zlasti podjetnikov izjemno visok nivo produktivne energije, toda prenizek nivo energije udobne inertnosti ( le ta je znak, da so procesi in odnosi znotraj organizacije urejeni), zaradi česar so konstantno in preveč izpostavljeni pregorevanju ter stresu… Na podlagi meritev jim podam povratno informacijo in po potrebi coaching za uravnavanje osebne energije in vpliva. To delo mi je res všeč, še zlasti ko opazim napredek pri klientu. Eto za Margareto sem že pripravila celovito ponudbo.
Ura je že skorajda 5 popoldan. Odgovorim še na nekaj internih mailov, dam še nekaj iztočnic in navodil in se odpravim, ne še domov, ampak na likovno delavnico. Vodi jo Sendram Bajrović, akademski slikar. Štiri srečanja, štiri ponedeljke. Za likovno delavnico sem se odločila, ko sem dobila očitek od mojih dveh sinov, da jim ne znam ničesar narisati. Kot promotor ter zagovornik vseživljenjskega učenja, sem kajpak morala nekaj narediti – tokrat sinovoma dokazati, da se tudi risanja da naučiti in to po 40 letu. No počakajmo še na zaključek – po dveh srečanjih si še ne upam pokazati rezultatov, čeravno imam čaroben občutek, da napredujem.
Po likovni delavnici še nekaj inštrukcij sinu; ni kaj prehod iz OŠ v prvi letnik gimnazije zahteva posebno kompetenco, ki jih v podjetništvu imenujemo veščina obvladovanja in upravljanja s spremembami.
Preden danes zaključim s pisanjem Podjetniškega dnevnika pa se mi v glavi mota že nov izziv – priprava na izvedbo delavnice Vodenje letnega pogovora s pomočjo coaching vprašanj. Cel kup novih in praktičnih zamisli se mi že plete v glavi. Morda jih izlijem na papir, pardon na računalniški ekran že zjutraj, preden se napotim v službo novim izzivom naproti…
