Bliže je prodaja državnega deleža v Telekomu Slovenije, burnejše so razprave o tem, ali nadaljujemo vsesplošno privatizacijo ali pa takoj ustavimo (raz)prodajo slovenskega gospodarstva. V razgretem ozračju se ustvarja tudi vse močnejši pritisk na poslance, naj podprejo katerega od diametralno nasprotnih si stališč. Podprtje katerega koli od njiju pa je povsem brezpredmetno, ker pred temi pomembnimi odločitvami nismo razčistili, kakšna je strategija države in kako nam bo pri tem pomagala privatizacija ali ohranjanje državnega lastništva.
V rokah države je namreč pomemben del gospodarstva, med drugim HSE, Eles, Petrol, večina energetike, Krka, Zavarovalnica Triglav, Sava Re, Slovenske železnice (SŽ), Dars, Adria Airways, Luka Koper, Pošta Slovenije in vrsta drugih podjetij. Med njimi so se pred kratkim s pomočjo davkoplačevalskih milijard znašle še največje banke, tako da je državna že velika večina bančnega sistema.
Zagovorniki privatizacije, kot so nekdanji minister Janez Šušteršič, podjetnik Igor Akrapovič in Egon Zakrajšek iz ameriške centralne banke Fed, od poslancev zahtevajo, da na seznam za prodajo uvrstijo vsa podjetja, ki delujejo na konkurenčnih trgih. Le tako bi jih rešili izpod političnega jarma in klientelističnega izkoriščanja. Po njihovem je zasebno lastništvo boljše od državnega, kar se nedvoumno pozna pri poslovnih rezultatih teh podjetij. Na drugi strani so nasprotniki privatizacije združeni pod taktirko Jožeta Mencingerja. Opozarjajo na škodljivost prodaje za vsako ceno, saj da ni gospodarskih razlogov zanjo in da nam jo diktirajo evropske oblasti in mednarodni finančni trgi. S tem bi namreč prodali ostanke naše gospodarske suverenosti. Priznavajo, da podjetje, ki ga prevzame multinacionalka, postane ekonomsko učinkovitejše, a hkrati zanemari družbeno odgovornost, kot je podpora lokalnemu okolju, športu in kulturi. Tudi domača javnost se vse bolj deli na dva pola.
Pošteni politiki in darežljivi kapitalisti
Kljub temu stvari niso tako črno-bele, kot jih slikata obe strani. Zagovorniki privatizacije (ne)hote pozabljajo, kako bo brezkompromisna prodaja podjetja, kot je Telekom ali Mercator, vplivala na zaposlovanje, investicije in dobavitelje. To kažejo negativne izkušnje z Deutsche Telekomom na Madžarskem in Hrvaškem. Slovenija je postala tudi tarča privatizacijskih dobičkarjev. Nasprotniki prodaje medtem zaman verjamejo, da se bodo vplivne interesne skupine prostovoljno odpovedale visokim rentam in da bodo politiki prenehali klientelistično zaposlovati zaslužne kadre.
Naivna so pričakovanja, da bomo s privatizacijo rešili problem slabega upravljanja državnih podjetij. Ali da bo prihod tujega kapitala in znanja samodejno prinesel učinkovito zdravstvo in šolstvo. Enako nesmiselne so napovedi nasprotnikov, da bo Telekom zaradi prodaje nemškemu prenehal vlagati na podeželju ali začel množično odpuščati. Telekom se mora namreč že zdaj ravnati po tržnem načelu in deluje v razmeroma konkurenčnem okolju. Poročali smo že, da so v Telekomu že pred časom sprejeli načrt za zmanjševanje števila zaposlenih, s čimer bi se po stroškovni učinkovitosti in dobičkonosnosti bolj približal drugim operaterjem v regiji.
Veliki načrti o lesarstvu in turizmu, realnost drugačna
Dokler se ne odločimo, kaj bi želeli doseči v 10 ali več letih, in dokler se bo kot po tekočem traku sprejemalo prazne strategije, do takrat se bo drugod donosna energetika pri nas utapljala v izgubi, v šolstvu in zdravstvu pa bo primanjkovalo denarja za osnovno opremo. Hočemo izkoristiti naravne danosti Slovenije in postati dežela zdravilišč in lesne industrije z visoko dodano vrednostjo? So naša tržna niša Kolektor, Cimos, Hidria, Letrika in drugi pomembni dobavitelji avtomobilske industrije, ki večino izdelkov izvozijo in zaposlujejo na desettisoče ljudi? Bomo izkoristili geostrateško lokacijo pristanišča v Kopru in ga naposled naredili za vhod v notranjost Evrope? Bo igralniška dejavnost še naprej polnila proračun države in invalidskih organizacij? Bomo raje stavili na biotehnologijo in farmacevtsko industrijo? Odgovorom na ta vprašanja se vedno znova izmikamo in iščemo bližnjice do gospodarskega okrevanja.
Namesto tega sredi najbolj gozdnate evropske države propadajo lesnopredelovalni velikani, kot so Liko Vrhnika, Novoles, Svea Zagorje, Lipa Ajdovščina, Murales in Lip Radomlje. Državne igralnice in igralni saloni tonejo v rdeče številke, med čakanjem na obljubljeno novo igralniško zakonodajo pa jih je nekaj že končalo v stečaju. Energetika, ki bi se morala kopati v dobičku, se nasprotno sooča s preplačanimi megalomanskimi naložbami, kot je TEŠ 6, in očitki o korupciji, verjetno pa jo bomo reševali z davkoplačevalskim denarjem. Med razpravo o potrebi po samozadostnosti kmetijstva in prehrambne industrije smo ju prepustili na nemilost »sovražne« tuje konkurence. Propadu smo prepustili velik del domačega gradbeništva in z njim dragoceno znanje in reference, medtem ko smo brez jasnih vnaprej določenih pravil reševali Polzelo, Peko in Elan.
V čigavem interesu je državno lastništvo energetike, ki ustvarjenih dobičkov ne vrača v državno malho, temveč jih porablja za pokrivanje nastajajočih lukenj v investicijah? Zakaj se je politika zavestno odločila za neprodajo 25-odstotnega lastništva SIJ – Slovenske industrije jekla, s čimer je proračun prikrajšala za 50 milijonov evrov? Zakaj bi morala biti v državnih rokah Pošta Slovenije, ki že leta deluje na liberaliziranem trgu poštnih storitev?
Privatizacija brez jasnih ciljev
Zaradi vsega tega odločitve o tem, da bomo privatizirali Mercator, Helios in sedaj še Telekom, sodeč po izjavah vodilnih politikov nismo sprejeli sami. Prodajo prvega hrvaškemu Agrokorju je malodane izsilila banka NLB pod vodstvom Janka Medje, ker da naložbe v delnice niso njihova osnovna dejavnost in da jih k temu silijo zaveze, dane evropski komisiji. Domžalsko podjetje se je znašlo naprodaj po tem, ko je njegov največji lastnik, cerkveni Zvon Ena Holding, končal v stečaju, prodajnemu postopku pa so se pridružili še državni lastniki. Prodaja našega nacionalnega operaterja, za katerega se najbolj vneto poteguje nemški državni telekom, naj bi medtem zahtevali v Bruslju zaradi težav z javnofinančnim primanjkljajem Slovenije in njene visoke zadolženosti. Spet druga podjetja so se na seznamu za privatizacijo znašla, če verjamemo, po naključju.
Še več. Odločevalci, ki iz ozadja podpirajo prodajo Telekoma ali katerega drugega podjetja v državni lasti, tega ne počno zato, ker bi bili prepričani, da bo zasebni lastnik v naš prostor prinesel sveži kapital, potrebno znanje in slovenskim izdelkom odprl vrata na tuje trge. Od privatizacije si obetajo visoke provizije ali pa so skriti za fiduciarnimi računi tujih bank pred začetkom prodaje poceni kupovali delnice in si sedaj obetajo visoke zaslužke.
Iz ene v drugo skrajnost smo šli tudi pri upravljanju državnih podjetij. Če je bilo pred leti običajno, da je vladna ekipa izbirala predsednike njihovih uprav in jim v nekaterih primerih celo diktirala sprejem poslovnih odločitev, so se prvi možje državnih bank in drugih velikih podjetij pod pretvezo korporativnega upravljanja povsem osamosvojili in postavili nad državo. Tako je denimo NLB svoje delnice Petrola in Zavarovalnice Triglav prodala, še preden bi se država odločila, ali sta ti naložbi zanjo strateškega pomena.
V rokah politike nekaj deset tisoč delovnih mest
Nedoločena strategija, informacije o vprašljivem lobiranju in vedno hujši pritiski iz tujine so priročen izgovor za slovensko politiko, da zavre ali celo ustavi privatizacijo. Zanjo namreč nikoli ni pravi čas za prodajo. V obdobju gospodarske rasti podjetja poslujejo z visokim dobičkom in jih po njihovo ni smiselno prodati, čeprav bi zanje iztržili visoko kupnino. Ko izbruhne kriza in se poslovni rezultati obrnejo navzdol, pa spet ni pravi trenutek za privatizacijo, saj bi podjetja prodajali pod ceno. Lep primer tega je Telekom, za katerega bi državni lastniki leta 2008 dobili okoli dve milijardi evrov. Danes bo izkupiček najmanj polovico nižji, če bo po sprenevedanju aktualne vlade Mira Cerarja sploh prišlo do nje. Koalicijska stranka SD je leta 2013 na primer s stisnjenimi zobmi podprla aktualni seznam podjetij za privatizacijo, zdaj pa mu odkrito nasprotuje.
Zato je treba še pred prihajajočim drugim valom privatizacije, ko bi se lahko naprodaj znašli državni deleži v Krki, Petrolu, Zavarovalnici Triglav in celo infrastrukturnih družbah, razčistiti, ali bomo s tem le začasno zapolnili prazno proračunsko blagajno ali pa bo privatizacija del širše gospodarske strategije in izboljšanja življenjskega standarda državljanov. Odločali bodo namreč tudi o usodi skoraj 40.000 zaposlenih v teh podjetjih, ki ustvarijo okoli 11,5 milijarde evrov prihodkov na leto.
Tomaž Modic, Matjaž Polanič
