Potem ko je ruski predsednik Vladimir Putin včeraj v Ankari razglasil ustavitev projekta Južni tok, je jasno, da se težišče energetske hladne vojne iz Ukrajine in Bolgarije seli v novi državi – Turčijo in Hrvaško.

Hkrati z »zamrznitvijo« 22 milijard evrov vrednega Južnega toka je namreč Putin že napovedal nov projekt strateškega pomena za Rusijo: gradnjo novega plinovoda, ki bi to državo ob trasi že obstoječega črnomorskega plinovoda Modri tok povezal s Turčijo. Na njeni meji z Grčijo naj bi se priključil na čezjadranski plinovod, ki bi plin iz Rusije in Azerbajdžana prek Otrantske ožine dobavljal do jugovzhodne Italije in od tam naprej v Evropo. V zadnjih mesecih se krepijo tudi dejavnosti za pripravo projekta terminala za utekočinjeni naravni plin (LNG) na hrvaškem otoku Krku. Ta bi skupaj s poljskim terminalom Swinoujscie tvoril os sever–jug, ki bi – tudi prek Slovenije – omogočila plinovodno povezavo med Jadranskim in Baltskim morjem, s tem pa močno zmanjšala energetsko odvisnost držav srednje in vzhodne Evrope od Rusije.

Žrtev merjenja mišic je Južni tok

V geopolitičnem merjenju mišic koalicije EU-ZDA in Rusije po začetku ukrajinske krize je odpoved gradnje plinovoda Južni tok največja gospodarska žrtev tako Evrope kot Rusije. Res je, da so od poletja trajajoči postopki preverjanja skladnosti gradnje plinovoda Južni tok z evropsko zakonodajo, ki jih izvaja evropska komisija, de facto že prej ustavili gradnjo 2400 kilometrov dolgega plinovoda. A očitno je projekt dokončno pokopalo dogajanje v Bruslju. »Potem ko je bila znana sestava evropske komisije, je bilo le vprašanje časa, kdaj bodo Rusi sporočili odločitev, da Južnega toka ne bo. To ni bila njihova samostojna odločitev, ampak so bili vanjo prisiljeni,« je včeraj dejal predsednik uprave Gen-I Robert Golob. Novi evropski komisar za energetsko unijo Maroš Šefčovič, ki je na položaj prišel po tem, ko je vodja evropske komisije Jean-Claude Juncker iz postopka »umaknil« Alenko Bratušek, je tako že med zaslišanjem v evropskem parlamentu dejal, da namesto plinovodu Južni tok daje prednost projektu Južni plinski koridor. Vanj so vključeni štirje plinovodi, s pomočjo katerih bi plin kaspijskih in bližnjevzhodnih dobaviteljev pripeljali do potrošnikov Evropske unije. Med njimi je bil tudi plinovod Nabucco, ki pa ga je konzorcij pod vodstvom avstrijskega OMV odpovedal, saj mu v geostrateški igri za zagotovitev zadostnih virov plina iz kaspijskega bazena ni uspelo zagotoviti ekonomske upravičenosti izvedbe projekta.

Gazprom je lani v Evropo izvozil skoraj 135 standardnih kubičnih metrov plina, države EU pa zajemajo 30 odstotkov celotnega izvoza te korporacije.

Že nekaj tednov zatem, ko je Šefčovič v evropskem parlamentu govoril, da EU ne more sprejeti tako velikega projekta na svojem ozemlju od podjetja, ki ne spoštuje evropske zakonodaje, torej Gazproma, so se razmere med Brusljem in Moskvo dodatno zaostrile. Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo prenesle tudi na energetske posle. »Gre za pričakovano odločitev. Rusija zaradi pravne nejasnosti ni mogla dobiti financiranja, nasploh pa se je tokratni rusko-ukrajinski spor izkazal za manj problematičnega od tistega iz leta 2009. V tem času je bilo zgrajenih več povezav, ki so odvisnost od ruskega plina zmanjšale,« je ob robu konference Energija 14 v Opatiji menil direktor sekretariata organizacije Energy Community Janez Kopač. »Južni tok nikoli ni bil evropski projekt. Rusija je želela ubiti dve muhi na en mah, a je očitno sama odstopila od namere,« je poudarila evropska poslanka Romana Jordan. Rusija je doslej v projekt izgradnje Južnega toka investirala 3,7 milijarde evrov. Ves čas je ponavljala, da nima pripravljenega načrta B. Toda Putin ga je povlekel iz rokava prav med obiskom Turčije, ki sedaj tako postaja glavno energetsko vozlišče za Evropo.

Putinovo novo prijateljstvo s Turčijo

Putinov premik k Turčiji, ki ji je Gazprom že odobril običajni »zavezniški« popust na prodane količine plina, ima več geostrateških razsežnosti. Brez dvoma je EU in ZDA uspelo preprečiti okrepitev ruskega energetskega vpliva v Evropi. »Zmagovalke zadnjega dogajanja so tiste države, ki so želele ustaviti ruski prodor na Balkan in jim je to tudi uspelo,« ocenjuje Golob. Med njimi velja izpostaviti države »nove Evrope«: baltski trojček, Poljsko, od koder prihaja novi stalni predsednik evropskega sveta Donald Tusk, in Šefčovičevo Slovaško. Poudariti velja, da je EU in ZDA uspelo gradnjo Južnega toka ustaviti v državah, ki veljajo za tradicionalno rusko »dvorišče«: v Srbiji, ki bo z ruskim (delnim) umikom izgubila možnost manevriranja v odnosu do EU, in Bolgariji, kjer je Gazprom gradnjo plinovoda financiral s 700-milijonskim posojilom.

Neznanka ostaja Madžarska Viktorja Orbana, najtesnejšega Putinovega zaveznika znotraj EU, ki je prejšnji mesec sprejela tudi posebni zakon o pospešitvi gradnje njenega dela trase Južnega toka. Prav tako ni jasno, kako bo okrepitev energetskega sodelovanja med Rusijo in Turčijo, sicer članico Nata, ki meji na Iran, vplivala na politično zbliževanje obeh držav. Ti sta bili v zadnjih mesecih na različnih bregovih pri vsaj dveh vprašanjih: Siriji (Putin je velik podpornik Asada, turški predsednik Erdogan pa eden njegovih največjih nasprotnikov) in Krimu, kjer Turčijo po ruski aneksiji skrbi položaj tamkajšnjih Tatarov. Zmogljivost novega plinovoda med Rusijo in Turčijo naj bi bila enaka Južnemu toku (okrog 60 milijonov kubičnih metrov letno).

Hrvaška v ameriški interesni sferi

Spet druga zgodba je Hrvaška, z njo pa tudi Slovenija. Naša južna soseda, ki je prav tako sodelovala pri Južnem toku, ima namreč po novem ključno vlogo pri alternativni zgodbi Baltik–Jadran, za katero naj bi najbolj navijali prav Američani in Poljaki. Projekt terminala na Krku, ki je v prostorskem smislu že pripravljen, podpira tudi EU. Sloveniji bi plin s Krka prinesel dvoje.

Prvič, nov vir plina, ki bi se lahko izkazal za pomembnega v primeru novega zaprtja plinskih pipic v Ukrajini. In drugič, domala brezplačno sodelovanje v novem evropskem energetskem projektu. Med prednostnimi projekti, ki jih izvajajo Plinovodi, je namreč tudi povezava Kalce–Jelšane, prek katere bi plin s Krka stekel v slovensko plinovodno omrežje. »Alternativ v Evropi je dovolj, vključno z obstoječimi in bodočimi terminali LNG. Ključno vprašanje je cena plina. Ne verjamem, da je ruska stran pri Južnem toku pokazala voljo do rešitve problema,« je za Dnevnik povedal generalni sekretar združenja Eurelectric Hans ten Berge. Gazprom državam EU zagotavlja približno tretjino plina.

Kaj Slovenija dobi in izgubi

A hkrati drži, da začasna ustavitev Južnega toka Sloveniji prinaša tudi »minuse«. Ne pri zanesljivosti oskrbe s plinom, ampak zaradi izpada milijarde evrov vredne investicije, prihodkov od tranzita plina in možnosti poglobitve gospodarskega sodelovanja z Rusijo. Ker so številne članice že začele z deli in pripravljalno gradnjo odsekov plinovoda Južni tok, se seveda zastavlja tudi vprašanje, ali bodo zaradi odpovedi projekta deležne kakšne odškodnine s strani evropske komisije. Možnost tovrstne kompenzacije so včeraj v Bruslju zavrnili.

Ustavitev projekta pa pretirane škode ne bo povzročila družbi Plinovodi, ki jo vodi Marjan Eberlinc. Ta je v podjetje Južni tok Slovenija, ki ga je ustanovila z Gazpromom, dejansko »vlagala« študije in projektno dokumentacijo, ki jo je pripravljala sama. Še pred letom dni je Gazprom želel krepko povečati proračun skupnega podjetja in od 50 do 60 milijonov evrov nameniti za financiranje projektiranja in urejanja druge dokumentacije. Slovenski partner je predlog zavrnil, ker Rusi niso predložili pogodb o tranzitu plina in pri evropski komisiji pridobili statusa izjeme, torej da kot lastniki plinske infrastrukture iz tako imenovane tretje države zanjo pridobijo posebno soglasje. »Na projektu se je vedno delalo strogo racionalno in v dogovoru z družbeniki. Ustavitev projekta ne pomeni manjše zanesljivosti pri dobavi plina. Med alternativami bo treba v regiji razmisliti o pospešitvi gradnje plinskega terminala na Krku. Jasno je, da bo plin v Evropo prihajal z vseh delov sveta,« je dejal član nadzornega sveta Plinovodov in uprave Petrola Rok Vodnik. V Plinovodih o ustavitvi projekta za zdaj niso formalno obveščeni.

Energetika Južni tok