Denar, ki ga je Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) v času priprave projekta blok 6 plačevala podjetju CEE v lasti poslovneža in lobista Petra Kotarja, je končal tudi na računih oseb, ki so se v zadnjih letih ukvarjale z organizacijo fiktivnih poslov in dvigovanjem gotovine za svoje naročnike.

Na to nakazuje več podatkov, ki smo jih v zadnjih mesecih pridobili v uredništvu Dnevnika. Tej trditvi gre po novem v prid tudi razplet sojenja nekdanjemu prvemu možu SCT Ivanu Zidarju zaradi domnevnega oškodovanja pri črpanju denarja iz družbe in nekaterim drugim nekdanjim vodilnim. Na njem sta namreč krivdo po dogovoru s tožilstvom priznala dva od obtoženih: Miha Žiberna in Boris Žiberna. Obema je tožilstvo očitalo, da sta sodelovala pri navideznem poslovanju njunega podjetja Vaja s SCT, z njegovega računa dvigovala denar in ga izročala »pooblaščeni« osebi iz SCT. Po naših podatkih je bilo podjetje Vaja v istem obdobju, ko je poslovalo s SCT, tudi eden od členov v verigi transakcij iz Kotarjevega podjetja CEE. Miha Žiberna je sicer poslovni partner Boštjana Kotarja, direktorja CEE in sina Petra Kotarja. Skupaj sta leta 2012 v Črni gori ustanovila družbo Geing.

Veriga TEŠ–CEE–slamnata podjetja

Dejstvo, da se je denar v poslih, ki so tako ali drugače povezani s TEŠ, »prelival« na račune slamnatih podjetij, ki so bili namenjeni zgolj dvigovanju gotovine, bo morda pomagalo razjasniti več let trajajočo uganko, ali in koliko so znašali postranski zaslužki pri 1,43 milijarde evrov vrednem projektu TEŠ 6. Ne gre namreč prezreti dejstva, da sta ključni osebi v projektu – nekdanji direktor TEŠ Uroš Rotnik in Kotar – vsaj pred časom razpolagali z večjimi količinami gotovine. V Dnevniku smo že lani razkrili, da je Rotnik v eni od prijav premoženja, ki jo je poslal Dursu, navedel, da ima v sefu ene od bančnih poslovalnic v Velenju za 3,3 milijona evrov gotovine. To je Rotnik pozneje zanikal in Durs celo obtožil ponareditve obrazca prijave premoženja. Pod drobnogledom Dursa je že od konca lanskega leta tudi Peter Kotar. Ta je skupaj s sinom samo v petih mesecih leta 2007 na račune položil več kot 320.000 evrov gotovine. Kotar izjav že več let ne daje.

Stična točka vseh denarnih tokov je po ugotovitvah preiskovalcev podjetje CEE. To je imelo vrsto let ključno vlogo pri projektu TEŠ 6. Med drugim je pripravilo investicijsko zasnovo projekta in več ključnih razpisov, sodelovalo pa je tudi pri izbiri dobaviteljev, tudi Alstoma. Največji lastnik CEE je Peter Kotar, ki je hkrati solastnik podjetja Sol Intercontinental, zastopnika enega od podjetij iz Skupine Alstom v Sloveniji. Samo med letoma 2006 in 2009 je TEŠ, ki jo je takrat vodil Uroš Rotnik, podjetju CEE za različne storitve, povezane z blokom 6, plačala dva milijona evrov.

A del tega denarja je po ugotovitvah preiskovalnih organov končal tudi na računih slamnatih podjetij, namenjenih dvigovanju gotovine. V tem obdobju je namreč CEE skoraj 937.000 evrov nakazal podjetju Parcela. Njegov zastopnik je bil Miha Žiberna. Danes že »ugaslo« podjetje naj bi po ugotovitvah finančne uprave (Furs) v CEE pošiljalo račune za dela, ki niso bila nikoli opravljena. Hkrati je podjetje Parcela denar prenakazalo dvema »podizvajalcema«. Eno od teh je bilo tudi prej omenjeno podjetje Vaja. To sicer nikoli ni objavilo podatkov o poslovanju.

Povezave do Roka Snežiča in prijateljev

V povezavi s CEE in TEŠ je mogoče zaslediti še več nenavadnih nakazil. Med letoma 2006 in 2008, ko se je pripravljal projekt TEŠ 6, je CEE nakazal skoraj 900.000 evrov tudi podjetju M-Projekt. To je imelo po ugotovitvah preiskovalnih organov vlogo podjetja, ki pri fiktivnih poslih ne plačuje izstopnega DDV (v angl. missing trader). Podjetje je vodil širši javnosti neznani hrvaški državljan. Pri tem velja opozoriti na podatek, da je M-Projekt v času svojega obstoja domoval na istem naslovu kot družba Transactio – poravnava odškodnin. Njena lastnika sta bila Rok Snežič in Nenad Đukić, ki sta bila lani zaradi goljufije, pranja denarja in davčne zatajitve pri preprodaji jaht obsojena na triletno zaporno kazen.

Pri teh poslih jima je po lastnem priznanju pomagal Mitja Sušnik. Naključno ali ne, osebo s tem imenom je mogoče najti tudi v odločbi o davčnem pregledu TEŠ, ki ga je Durs opravil pred skoraj tremi leti. Sušnik naj bi tako leta 2009 v imenu »nekega gospoda« našel slamnato osebo, ki je kupila podjetje NEK-Link. Na tem podjetju je ostalo 800.000 evrov dobička pri preprodaji računalniške opreme, ki jo je od velenjske družbe Trendnet kupil TEŠ. Tudi NEK-Link nikoli ni objavil podatkov o svojem poslovanju. Večino pridobljenega denarja je podjetje nakazalo na račun drugega podjetja »missing trader«, ki je v državah EU kupovalo avtomobile in jih preprodajalo v Sloveniji. S tem so dejanski »lastniki« NEK-Linka za denarjem skušali prikriti sledi.