Zanka šibkega gospodarskega okrevanja in nizke rasti cen se čedalje bolj zateguje okoli vratu območja evra. Evropska centralna banka (ECB) med tem še ne ukrepa, s čimer razpihuje strah pred deflacijo. Ta beseda je bila v zadnjih mesecih v javnosti tako pogosto uporabljena, da igra zagotovo glavno vlogo v nočnih morah guvernerja ECB Maria Draghija. S strahom naj bi obračunal že na četrtkovem zasedanju sveta ECB.
ECB mora ciljati na krepko višjo rast cen
Proti čemu se ECB torej bori? Kaj sta sploh deflacija in inflacija? Prva pomeni nižanje cen, druga pa njihovo rast. Ta je običajno posledica rasti BDP, ki krepi zaupanje potrošnikov, da bodo imeli službe, višje plače, s samozavestjo pa navdaja tudi podjetja, ki v iskanju dobičkov pospešujejo vlaganja in krepijo proizvodnjo. Čeprav včasih prav zoprna, saj nihče ne mara konstantnih dražitev bencina, hrane in drugih dobrin, je inflacija za gospodarstvo dejansko koristna. Tudi zato si je ECB zadala cilj ohranjati inflacijo kanček pod dvema odstotkoma. A ta cilj je v preteklih mesecih doživel številne kritike, mnogi namreč menijo, da je prenizek, med njimi je tudi nobelovec Paul Krugman, ki opozarja, da je kriza spremenila ekonomsko krajino v svetu in Evropi, kar bi moralo izzvati drugačno politiko centralnih bank. Zavzema se za to, da bi morala ECB radikalno zvišati ciljno inflacijo, in sicer na pet odstotkov ali celo višje. To bi pomenilo, da bi se košarica dobrin za potrošnika vsako leto podražila za pet odstotkov.
Razlogov za takšno razmišljanje Paula Krugmana je več. Prvič, obdobje visokih obrestnih mer, ki prinaša tudi višje rasti cen, je končano. Tako Krugman kot Mednarodni denarni sklad (IMF) ocenjujeta, da bodo obrestne mere, po katerih si sposojajo države in finančne institucije, v prihodnje nižje od dolgoletnih povprečij. Centralne banke, ki z nižanjem obrestnih mer spodbujajo gospodarstvo, tako ne bodo imele več dovolj manevrskega prostora. Drugič, nizka inflacija močno otežuje prilagajanje plač, ki je zlasti v območju evra eden ključnih načinov za krepitev konkurenčnosti. Pri čemer je pomembno spomniti, da prihaja do prilagajanja plač najpogosteje v ekstremnih ekonomskih pogojih, kjer je inflacija običajno precej nizka. In tretjič, vse več je dokazov, da se gospodarstva v težavah zdaj lažje ujamejo v ekonomsko-politično zanko, v kateri se nizka gospodarska rast in nizka inflacija medsebojno hranita in le še dodatno poglabljata gospodarske težave. Izhod iz te pasti terja čedalje bolj ekstremne ekonomske politike, ki jih v EU in območju evra nimamo. Višja ciljna inflacija bi tako vsaj nekaj teh težav odpravila ali vsaj omilila, dotlej pa bo grožnja deflacije še kako resna.
V Sloveniji majhno tveganje za deflacijo
Deflacija je diametralno nasprotje inflaciji in pomeni nižanje cen. Začetni zanos ob konstantnih pocenitvah se pri potrošnikih hitro prelevi v odlašanje nakupov. V manjših vzorcih poznamo to vsi, najboljši primer sta prav junij in julij, ko se začnejo poletne razprodaje. Mnogi raje počakajo na razprodaje, meneč, zakaj bi kupoval danes, če lahko že čez nekaj dni kupujem ceneje? Nekajkrat na leto, ob menjavi kolekcij, to za trgovce ne predstavlja posebnih težav, če se vzorec ponavlja v nedogled, kot je bilo dolgo značilno za Japonsko, pa je lahko to velik problem. Posledice trpijo vsi. Največje tveganje predstavlja deflacija za zadolžene ljudi, podjetja in tudi državo, saj se realna vrednost posojil skozi čas veča. Država mora zato več in bolj ostro varčevati, kar pomeni na koncu tudi znižanje realnega prihodka prebivalstva in s tem kupne moči.
Na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar) sicer ocenjujejo, da je verjetnost občutnejšega znižanja cen, ki bi trajalo dlje časa in bi privedlo do »deflacijske spirale«, za zdaj majhna. In to kljub dejstvu, da bo domača potrošnja ostala šibka. A ta je po oceni Umarja predvsem posledica drugačne strukture nakupov, saj se potrošniki ne odločajo za nakupe trajnih dobrin, medtem ko prelaganja nakupov še ne opažajo. »Deflacijski pritiski iz domače potrošnje bi se eventualno lahko okrepili predvsem ob močnem poslabšanju na trgu dela,« so dejali. V Sloveniji smo se ravno zaradi tega leta 2009 na kratko srečali z deflacijo. Tedaj se je tudi prvič resno znižal razpoložljivi dohodek gospodinjstev. Ta se je po oceni Umarja od leta 2008 in do konca leta 2013 znižal že za devet odstotkov. Leta 2012 je upadel za 5,2, lani pa za 3,3 odstotka. V tem obdobju so cene povprečno zrasle za skoraj 12 odstotkov, plače pa za manj kot 11 odstotkov. K znižanju razpoložljivega dogodka pa so bolj kot cenovni premiki vplivali nižji socialni transferji, ki so bili posledica vladne varčevalne politike, ter nižji bruto poslovni presežki in raznovrstni dohodek, ki zajema podjetniške in druge dohodke (kmetov, samostojnih podjetnikov in kulturnikov). V obdobju deflacije pa bi bilo vse le še huje.
