Na dan prihajajo nove informacije o (raz)prodaji propadlega gradbenega podjetja SGP Gorica, v katerih je eno od glavnih vlog odigral dolgoletni likvidacijski upravitelj Janez Artič. V uredništvu Dnevnika smo pridobili ključne prodajne pogodbe, ki razkrivajo sporno »reševanje« več milijonov evrov vrednega premoženja pred upniki.
Tako so dom za mladino Presta v središču Nove Gorice, dragocena zemljišča pod Ronketom in projektna podjetja, upravičena do milijonskih sredstev iz poravnave z Mestno občino Nova Gorica, menjavali lastnika, ne da bi pri tem prihajalo do denarnih nakazil. Iz dokumentov je razvidno, da so bile omenjene transakcije skoraj izključno izpeljane prek pobota domnevnih terjatev. Najbolj v oči bode (pre)nizka cena, s katero se je do premoženja dokopala družba WPF iz ameriške davčne oaze Delaware, za katero stojijo za zdaj še neznani posamezniki.
Odrekel se je vnaprej zagotovljenemu denarju
WPF je samo s poceni nakupom nekdanjih projektnih podjetij SGP Gorica zaslužil bajnih 1,4 milijona evrov. Konec lanskega avgusta, mesec dni po sklenitvi poravnave, so v njegovih rokah končala podjetja Elfira, Zaklon, PH Mirko in PH Bazen, ki so bila vsa upravičena do občinskih sredstev. Čeprav bi se moralo na njihove račune v kratkem steči več kot 1,7 milijona evrov, je WPF zanje iz neznanega razloga plačal zgolj 309.000 evrov. Samo v primeru podjetja Elfira, za katerega je odštel 100.000 evrov, je bil njegov kasnejši zaslužek skoraj šestkratni.
Malo zatem, konec septembra, je »kupil« še družbo Presta in z njo več milijonov evrov vreden hotel. Za družbo z več kot 1,6 milijona evrov kapitala je plačal vsega 100.000 evrov. V istem dnevu je za milijon evrov odkupil še podjetje Ronket, lastnika prej omenjenih zemljišč v elitnem predelu Nove Gorice.
Zakaj bi kdo takoj po sklenitvi poravnave odprodal podjetja in se s tem zavestno odpovedal vnaprej zagotovljenemu denarju? Kot kaže, sta bili podjetji Perota in Ronket, ki sta poceni prodajali nekdanje premoženje SGP Gorica, od začetka mišljeni kot začasni lastnici. V spornem obdobju sta bili namreč navzkrižno lastniško prepleteni, tako da je o vsem odločal njun direktor Marko Milenkovič. Gre za dolgoletnega Artičevega poslovnega partnerja. Kot smo razkrili, mu je družina Artič pred leti zaupala večstanovanjsko stavbo na Čebelarski v Ljubljani, kjer je nato Milenkovič prodajal stanovanja. Ob tem ni nepomembno, da je za bančno posojilo, s katerim je Milenkovič financiral nakup velikega dela premoženja SGP Gorica, jamčila družina Artič.
Pogodbe podpisovali pri notarju Sikošku
Tudi drugi posredniki pri preprodaji premoženja med ameriškim WPF in SGP Gorica so bili tako ali drugače povezani z Artičem. Med drugim so kot vmesni členi nastopali Pavel Jazbec, v eni od nepremičnin njegove družine je imel Artič več let prijavljeno stalno prebivališče, Matjaž Pregelj, domnevno polbrat Artičeve življenjske partnerice, in Sebastjan Pregelj, nekdanji svetovalec vodstva SGP Gorica. V rokah slednjega je bilo tudi podjetje Geoprom, ki je bilo prvo v verigi poslov in je leta 2010 kupovalo premoženje neposredno od SGP Gorica. Kupnino je poravnalo s pobotom terjatev. Zanimivo ima Geoprom danes blokirane račune, ni oddal bilanc za lansko leto in je tik pred stečajem.
Praktično vse pogodbe o prodaji projektnih podjetij in drugega premoženja so se po naših informacijah podpisovale v pisarni znanega ljubljanskega notarja Jožeta Sikoška. Ta je dober Artičev prijatelj, skupaj z njim pa je, kot smo razkrili v Dnevniku, najmanj enkrat dopustoval v svoji vili na karibskem otoku Aruba. Sikošek naj bi osebno poznal tudi druge glavne igralce v zgodbi o razkosanju družbe SGP Gorica, med drugim Milenkoviča, Jazbeca ter Sebastjana in Matjaža Preglja.
