Moskva se je, ujeta v mrežo mednarodnih sankcij, 40-odstotnega znižanja cen surove nafte in le kanček nižjega padca vrednosti domače valute rubelj, odločila ukiniti določene energetske projekte, kot je Južni tok, kar te dni odmeva tudi v Sloveniji, in pospešiti privatizacijo. Na prodaj je tudi 19,5-odstotni delež v največjem ruskem proizvajalcu nafte Rosneft, ki naj bi se zanimal za nakup hrvaške Ine. Čeprav kupec še ni znan, naj bi največ zanimanja pokazali vlagatelji iz Indije in Kitajske, s katero pletejo Rusi po osamitvi od Evrope in ZDA vse tesnejše vezi.
Rosneft, ki se je pred nekaj meseci zavoljo nemotenega odplačevanja posojil v Kremlju zadolžil za 50 milijard dolarjev, bo sicer ostal v večinski lasti Rusije. Država bo ohranila delež v višini 50 odstotkov in eno delnico, drugi največji lastnik pa bo po vsej verjetnosti ostal British Petroleum s skoraj 20-odstotnim deležem.
Vprašanje je, koliko bo Rusija uspela iztržiti s prodajo dela Rosnefta, ki ima za seboj nekaj poslovnih polomij. Z ameriško družbo Exxon Mobil in tremi norveškimi družbami (Siem Offshore, Rem Offshore in Viking Supply) je bil zaradi sankcij prisiljen opustiti 3,2 milijarde dolarjev vreden projekt raziskovanja arktičnih nahajališč nafte. Družba North Atlantic Drilling prav tako okleva pri podpisu 4,25 milijarde dolarjev vredne pogodbe za črpanje nafte iz podmorskih nahajališč.
In potem je tu še cena nafte, ki je v nekaj mesecih padla celo pod 70 dolarjev za sod. Prvi mož Rosnefta Igor Sečin sicer zagotavlja, da poslovanje ni ogroženo, saj je proizvodna cena nafte s štirimi dolarji na sod med najnižjimi na svetu. Ob tem samozavestno napoveduje, da bodo cene nafte v sedmih letih zrasle na 150 dolarjev za sod. Finančni trgi so skeptični, ruski velikan je od julija na borzi izgubil približno desetino vrednosti, njegova delnica je preračunano vredna že manj kot 4,5 dolarja. Rusi želijo na drugi strani od kupcev najmanj 7,55 dolarja, kolikor je znašala cena delnice ob uvrstitvi Rosnefta na borzo. Še bolj pa bi si želeli ceno 8,12 dolarja za delnico, na podlagi katere je ruski finančni minister Anton Siluanov podal izračun, da bi se v ruski proračun nateklo 8,5 milijarde dolarjev.
Vsak dolar pride Rusom v trenutnem položaju še kako prav. Proračunski prihodki bodo letos nizki že zaradi stagnacije v gospodarstvu, medtem ko bodo še poseben udarec pomenile nizke cene energentov. Dajatve in izvozne takse na energente so denimo lani predstavljale več kot polovico vseh proračunskih prihodkov, ki so znašali 13,02 bilijona rubljev (okoli 400 milijard dolarjev po lanskem valutnem tečaju). Surova nafta je lani predstavljala skoraj polovico izvoza (174 od 356 milijard dolarjev), z zemeljskim plinom vred pa je delež energentov v izvozu 68-odstoten.
Šibek rubelj v letošnjem letu zgodbo dodatno zaplete. V teoriji bi to moralo koristiti ruskim izvoznikom, ki stroške proizvodnje krijejo z rublji, prodajajo pa v dolarjih. Vendar je neto učinek izvoza zaradi nižjih cen energentov, ki predstavljajo več kot dve tretjini izvoza, precej nižji, kot bi bil sicer. Na drugi strani terja šibki rubelj nenehne intervencije centralne banke, ki pomenijo krčenje deviznih zalog Rusije. Ker se Rusija zadolžuje pretežno v tujih valutah, se za nameček dodatno povečuje breme javnega dolga in tudi dolga podjetij ter bank, ki se zadolžujejo v tujini. Po podatkih ruske centralne banke zapade decembra v plačilo 31 milijard dolarjev dolga podjetij in bank, v prihodnjem letu pa še dodatnih 98 milijard dolarjev.
