Padli medijski mogotec Matej Raščan, ljubljanski kralj betona Rok Furlan, dolgoletni prvi mož ajdovske Tekstine Simeon Špruk, mlajši od obeh sinov ljubljanskega župana Jure Janković, nekdanji predsednik uprave Termoelektrarne Šoštanj Uroš Rotnik... To je le nekaj medijsko bolj izpostavljenih posameznikov, za katere je Finančna uprava RS (Furs) odkrila, da trošijo več, kot bi v skladu s prijavljenimi prihodki lahko, in jim zaradi razkoraka med prijavljenim in dejanskim premoženjem naložila plačilo dodatnega davka.
S takšnimi ciljno usmerjenimi nadzori je Furs od leta 2011 skupaj ugotovil že za več kot 41 milijonov evrov dodatnih davčnih obveznosti, koliko so zavezanci dejansko plačali, pa ne vedo. »Na splošno pa velja ocena, da se 60 odstotkov vseh obveznosti, ki izhajajo iz inšpekcijskih odločb, poravna,« pojasnjujejo na Fursu pod vodstvom Jane Ahčin.
Sodna praksa na strani dacarjev
Pooblastila Fursa pri ugotavljanju razkoraka med prijavljenimi prihodki in dejanskim premoženjem davčnih zavezancev so se v zadnjih letih izredno povečala. Furs lahko postopek odmere davka uvede za obdobje desetih let, preventivno še pred izdajo odločbe vknjiži zastavno pravico na premoženju zavezanca, ga obdavči s kar 70-odstotno davčno stopnjo, ob vsem tem pa je dokazno breme vseskozi na strani zavezanca. Ta je torej tisti, ki mora dacarjem dokazati, od kod mu sredstva za način življenja, ki presega njegove uradne prihodke. Širok pooblastila so vsaj uvodoma poskrbela za previdnost. Ob pričakovanju, da bodo tovrstni postopki deležni glasnega nasprotovanja, so tudi dacarji čakali na sodno prakso in ta je šla doslej bolj na roke Fursu kot zavezancem.
Odmere davka zaradi ugotovljenega razkoraka med prijavljenimi prihodki in porabljenimi sredstvi praviloma ne minejo brez pritožb. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ v minulih treh letih prejelo 106 pritožb in skoraj polovico teh, natančneje 54 pritožb, so po pojasnilih finančnega ministrstva zavrnili. Pri 62 rešenih pritožbah so pritožnikom petkrat delno ugodili, »le« trikrat pa po pojasnilih ministrstva zadevo vrnili upravi v ponovno obravnavo. Še pogosteje so odločitvam davčnih inšpektorjev doslej sledila sodišča. Upravna sodišča so v obdobju od leta 2011 do 2014 izdala 49 sodb, še 14 sodb pa je izdalo vrhovno sodišče in po pojasnilih Fursa so »v celoti pritrdili ukrepom in odločitvam davčnega organa v postopkih odmere davka od nepojasnjenih odhodkov«.
V interesu zavezanca, da dokaže izvor premoženja
Ob povečanju pooblastil so Furs nekateri začeli enačiti z represivnim organom, kritično pa se je na postopke uprave v nedavnem pogovoru za Dnevnik odzval tudi Darko Končan, davčni svetovalec nekdanjega šefa šoštanjske termoelektrarne Rotnika, ki se je znašel pod drobnogledom davčnih inšpektorjev. Med drugim je tako opozoril, da je zavezanec po zakonu dolžan hraniti dokumente le pet let, davčni inšpektor pa je od Rotnika zahteval podatke o premoženju za starejše obdobje.
Zakon o davčnem postopku dejansko določa, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki vpliva na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let in jo na zahtevo davčnega organa tudi posredovati. A po pojasnilih Fursa to z odmero davka zaradi razkoraka med dejanskim trošenjem in prijavljenimi prihodki ni povezano. Pri slednjem je namreč zavezanec tisti, ki ima interes, da dokaže izvor premoženja in si s tem zniža davčno osnovo. »Zmotno in nelogično se je zato sklicevati na določbo, po kateri so fizične osebe dolžne dati podatke in dokumentacijo le na zahtevo davčnega organa,« pravijo na Fursu.
Ta je pri izkupičku davka zaradi nadzora premoženja medtem iz leta v leto uspešnejši. Če so leta 2011 v 64 opravljenih nadzorih ugotovili za 9,3 milijona evrov dodatnih davčnih obveznosti, so jih lani v 61 postopkih nadzora ugotovili že za 11,7 milijona evrov. Razkorak med prijavljenim in dejanskim premoženjem sicer ni edini razlog za odmero davka v posebnih primerih, saj sodijo sem tudi primeri, ko zavezanci ne vložijo davčne napoved ali obračuna, ko navajajo neresnične ali nepravilne podatke in podobno. A slednji primeri so za blagajno očitno manj donosni. Število opravljenih nadzorov je v teh primerih namreč večje, okoli 80 do slabih 100, izkupiček pa manjši, od 2,9 milijona evrov leta 2011 do 3,9 milijona lani.
