To pa je prineslo težave. Po koncu vojne, Paul je bil star tri leta, ga je norveška vlada zaradi njegovega izvora poslala v dom za duševno bolne. Potem so bile na vrsti posebne šole in domovi za težko vzgojljive, za invalide in tudi za duševno motene. "Najprej so mi vzeli otroštvo," se zdaj pritožuje Hansen, "nato pa sem izgubil še mladost."
Tudi mati Herriet von Nickels je izginila nekaj dni po njenem rojstvu, konec septembra leta 1942. Presunjena se spominja, kako ji je kot otroku neki pijani mornar zarisal z rjavim žebljem na čelo kljukasti križ, navzoči pa so ga le opazovali.Karl-Otto Zinken je prišel po rojstvu na začetku leta 1941 v zavetišče Vrelca življenja pri Bergenu. Ko še ni bil star devet let, so ga poslali v pomožno šolo za duševno zaostale otroke. Uradni razlog - to lahko še zdaj dokaže črno na belem - je bil: "Oče je Nemec."
Zdaj se vse to spreminja. Nekdanji okupacijski otroci zahtevajo od vlade odškodnino za uničeno življenje. Sodni ukrepi so prisilili vlado, da se sooča s poglavjem iz svoje zgodovine, na katerega so petdeset let pozabljali: ravnanje s posebno vrsto žrtev vojne, z "nemškimi" otroki. Tožniki hočejo opozoriti javnost na tisto, kar se je dogajalo z njimi, pravi odvetnica Randi Hegen Spydevolt .Pred dobrim letom je dobila na mizo prvih sedem primerov, med njimi Hensenovega in Zinkenovega. Bila je ogorčena, ko je brala. "Vse, kar smo se v šoli učili, je bilo, kako pogumni smo bili v odporu proti nacistom, kako smo ravnali z našimi lastnimi otroki, pa nismo smeli vedeti," je dejala.
Zdaj je pred sodiščem v Oslu že 150 tožb, vsak dan pa prihajajo nove. Za odškodnino zahtevajo od 100.000 do 450.000 mark. Potem bo na vrsti sodni proces, na katerega bodo vabljeni visoki politiki in člani vlade. Od leta 1940 do leta 1956 je bilo na Norveškem več sto tisoč nemških vojakov. Potem ko je norveška vlada kapitulirala pred Nemci in zbežala v London, je mnogo Norvežanov v miru živelo z okupatorjem. Okoli 250.000 jih je delalo zanj, okoli 50.000 žensk pa je imelo ljubezenske zveze z nemškimi vojaki, s čimer so se pri rojakih zelo slabo zapisale. Najmanj 12.000 otrok se je rodilo iz teh zvez, verjetno pa celo več. Iz strahu, da bi jih zapostavljali, mnogo mater ni povedalo, da so očetje Nemci, in so dale otrokom svoja imena.V skladu z rasno doktrino državnega vodje SS Heinricha Himmlerja , da mora nemška država skrbeti za to, da bodo imeli nemški otroci čisto kri, si je SS na Norveškem prilastila kar največ teh otrok in jih namenila ohranitvi rasno večvrednega nemškega rodu. Po zakonih rasne teorije so Norvežani severni Germani in s tem brezmadežno arijski.
Združenje Lebensborn je leta 1935 ustanovil Heinrich Himmler, da bi podprl število otrok v SS in da bi bile matere dobre krvi zavarovane. Združenje je imelo svoje porodnišnice tudi v zasedenih deželah. Po letu 1941 so "rasno dragocene" otroke s teh ozemelj nasilno ponemčili.Po nemški kapitulaciji so jezo na okupatorja stresli na matere in njihove "vojaške" otroke. Na tisoče žensk so zaprli v taborišča. "Po letu 1945 smo potrebovali nekoga, da bi ga sovražili," pravi Tor Brandacer iz zasebne organizacije Zveza vojaških otrok. Tudi sam je potomec nekega Avstrijca v Wehrmachtu. Na tisoče otrok so prisilno izročili skrbniškim družinam. Zgodovinar Kare Olsen pravi: "Nihče ne ve, koliko otrok je izginilo po domovih in kaj je bilo potem z njimi, kajti nikoli se ni nihče zanimal zanje. Preveč smo se ukvarjali s svojo zgodovino junakov, sicer pa smo odpovedali," je še dejal.
Norveška manjšinska socialnodemokratska stranka še slišati noče o uradnem opravičilu, sicer pa meni, da je dogajanje z otroki vojne zastarano. Toda strokovnjaki in zastopniki tožnikov opozarjajo: "Še leta 1999 so norveški Judje dobili odškodnino za imovino, ki jim je bila odvzeta med zasedbo." Poleg tega je norveški vladi še lani uspelo izplačati odškodnino norveškim vojnim ujetnikom. "Nobena družba ne more živeti v miru, če ima za seboj takšno preteklost," je dejal Tor Brandacer .
