Korupcija in netransparentnost razjedata gospodarstva večine balkanskih držav. Še posebno na udaru je energetski sektor, kjer sega korupcija v sam gospodarski in politični vrh. To ne nazadnje dokazuje slovenska kalvarija v šaleški dolini, kjer se za astronomske stroške gradi šesti blok termoelektrarne Šoštanj, ali pa sprejemanje milijonskih podkupnin Iva Sanaderja, nekoč izredno vplivnega hrvaškega politika in premierja, ki se je lani prelevil v zapornika. Nič prida drugače ni v preostalih državah z »naših koncev«, ki jih je združenje SEECN vzelo pod drobnogled v poročilu »Kdo ima koristi od korupcije v energetiki na področju jugovzhodne Evrope«.
Iz poročila je bila Slovenija sicer izvzeta, a avtorji v celoti niso mogli mimo fiaska s TEŠ 6. Pustimo to, da bo končna cena projekta šestega bloka šoštanjske termoelektrarne zelo verjetno krepko presegla 1,4 milijarde evrov, za povrh bo ta prinašal visoke izgube – približno 50 milijonov evrov na leto. Črna prihodnost čaka večji del industrije premoga na Balkanu, tudi zaradi vse ostrejših okoljskih zahtev Bruslja. Danes so Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Makedonija, Albanija in Kosovo kar od dva- do štirikrat bolj energetsko potratni od evropskega povprečja.
Koliko za vlaganja, koliko v napačne žepe?
Jasno je, da bodo morale države Balkana v prihodnje spremeniti svojo energetsko politiko in predvsem zmanjšati odvisnost od ruskega plina, hidroenergije in premoga. Če se Srbija, Bosna in Hercegovina in Makedonija preveč zanašajo na vse tri naštete vire energije, je denimo Kosovo po oceni SEECN preveč odvisno od premoga. Albanija je medtem skoraj povsem odvisna od hidroenergije, kar lahko v kombinaciji s podnebnimi spremembami in močnim nihanjem vodostajev ogrozi oskrbo z energijo.
Za posodobitev energetskega sektorja naj bi balkanske države med letoma 2012 in 2020 namenile kar 28,8 milijarde evrov. Vlaganja v energetiko so ključna za nadaljnji ekonomski razvoj teh držav, vendar se mnogi ob tem sprašujejo, koliko sredstev bo dejansko našlo pot do energetskih projektov in koliko se jih bo porazgubilo po žepih raznih funkcionarjev, gospodarstvenikov in najvišjih politikov. Balkanske države navsezadnje slovijo po visoki stopnji korupcije, še posebno v energetskem sektorju. Tako niti ne preseneča podatek, da naj bi se v regiji izgubilo ali ukradlo kar petino vse proizvedene energije.
»Brezmadežni« albanski veljaki
Balkanu še naprej vladajo elite, ki jih mnogokrat ščiti pravosodje in celo mediji. A vsaj ponekod je na tem področju zaznati počasen napredek. Nemec Jo Trutschler, ki je v imenu Združenih narodov vodil kosovsko energetsko korporacijo KEK, prestaja triletno zaporno kazen, na katero je bil obsojen v Nemčiji. Preiskava je pokazala, da si je iz KEK na gibraltarska slamnata podjetja nakazal skupno okoli štiri milijone evrov. Hkrati je zlorabljal tudi akademski naziv, saj se je izkazalo, da ni študiral ne na Floridi ne v Bostonu, prav tako pa ni doktoriral v Aachnu.
Nekoč nedotakljivi hrvaški premier Sanader prestaja sedemletno zaporno kazen za prejemanje podkupnin v procesu privatizacije hrvaške energetske družbe Ina. Madžarski Mol je leta 2003 za 516 milijonov evrov kupil 25 odstotkov in eno delnico Ine, pet let pozneje pa postal že več kot 47-odstotni in največji lastnik. Izkazalo se je, da posel ni naključen. Niti iz ozadja je vlekel Sanader, Madžari pa so mu za nagrado napolnili žepe z desetimi milijoni evrov. Da se izredno rad vtika v energetske posle je Sanader dokazal še v enem primeru. Po njegovem ukazu naj bi direktor Hrvatske elektroprivrede (HEP) Ivan Mravak pod tržno ceno prodajal električno energijo šibeniški družbi TLM in bosanskemu Aluminiju. HEP naj bil s tem oškodovan za okoli 85 milijonov evrov, Sanader pa naj bi v žep pospravil 1,5 milijona evrov podkupnine. Obsodbo še čaka.
Nekaj manj, in sicer en milijon evrov podkupnine, naj bi za »pravo« izbiro koncesionarja za hidroelektrarno prejela nekdanji albanski premier Ilir Meta in gospodarski minister Dritan Prifti. Sodišče je primer zaradi premalo dokazov zavrglo. Pa čeprav je na videoposnetku, ki so ga tuji strokovnjaki razglasili za avtentičnega, jasno razvodno, kako Pfitri s pomočnikom prešteva 69.000 evrov gotovine. Škandal je sprožil množične proteste, katerih epilog je malo sprememb in smrt štirih protestnikov. Albanske elite naj bi si po vzoru slovenske politike delile tudi donosne parcele. Argita Berisha, hči tedanjega premierja Salija Berishe, je za svoje stranke kupovala zemljo, ki jo je kot po čudežu vlada nato izbrala za velike energetske projekte. Kljub sumljivim okoliščinam in bajnim zaslužkom sodstvo ni ukrepalo. Nič čudnega torej, da zaseda Albanija šele 116. mesto na lestvici Transparency International, ki meri stopnjo korupcije.
Od kartela v Makedoniji, kraj v Črni gori in Srbiji, spet do KEK
Primerov korupcije ali vsaj suma korupcije je na Balkanu cela kopica. V Makedoniji naj bi se vsi štirje trgovci z električno energijo, med njimi tudi Gen-I, usklajeno dogovarjali o uvoznih cenah električne energije. Nekateri naj bi hkrati »pozabili« plačati še uvozne dajatve v skupni višini treh milijonov evrov. Makedonski urad za varstvo konkurence primer še preiskuje.
V Črni gori naj bi vlada tovarni aluminija KAP (Kombinat aluminija Podgorica), ki ji je Elektroprivreda Črne gore (EPCG) zaradi 50 milijonov evrov visokega dolga odklopila elektriko, omogočila krajo električne energije neposredno iz evropskega omrežja. Evropsko združenje sistemskih operaterjev elektroenergetskega omrežja (ENTSO-E) je Podgorici naložilo plačilo ukradene električne energije, vlada pa je račun izstavila davkoplačevalcem, in sicer z zvišanjem zneskov na položnicah za električno energijo.
Odgovorne so očitno zasrbeli prsti tudi v srbskem premogovniku Kolubara. Bivša direktorja Dragana Tomića in Vladana Jovičića ter še 15 sodelavcev je policija leta 2011 privedla na zaslišanje. Osumljeni so bili cele vrste kriminalnih dejanj, s katerimi naj bi oškodovali premogovnik za več kot osem milijonov evrov. Primer je za zdaj obstal v kolesju srbskega sodstva.
Brez preiskave jo je odnesel kosovski klan poslovnežev Zhugolli, ki naj bi v zameno za finančno pomoč pri volilni kampanji premierja Hashima Thaçija pridobil več kot 70 milijonov evrov vredne posle z družbama KEK in KOSTT. Zgodbo je prvi razkril raziskovalni novinar Arbana Xharra, nadaljeval pa Selvije Bajrami. Oba so Zhugollijevi, sicer neuspešno, preganjali na sodišču.
