Tovarna asfalta Črnuče (TAČ), ki jo je nekdanji prvi mož SCT Ivan Zidar izkoristil za nakazila večmilijonskih sredstev na račune svojih zasebnih družb, se je zaradi spornih poslov z gradbenim baronom znašla na robu propada.
Za eno največjih asfaltnih baz v državi bi bilo skorajda usodno 3,5-milijonsko posojilo Factor banke, ki ji ga je za financiranje omenjene operacije nakopal Zidar. Čeprav je novo vodstvo TAČ zagotovilo stoodstotno poplačilo dolga, so se namesto tega v Factor banki nedavno odločili, da terjatev po nižji ceni in brez javnega razpisa prodajo največjemu konkurentu TAČ, litijskemu podjetju Trgograd v lasti Andreja Poglajna. Kot se je izkazalo, so s tem ogrozili sanacijo TAČ. Če vmes ne bi poseglo sodišče, bi bila črnuška družba danes verjetno v stečaju.
Poglajen, ki v slovenskem gradbeništvu v zadnjem času pridobiva vse pomembnejšo vlogo in vpliv, je za terjatev Factor banke do TAČ odštel tri milijone evrov. To nam je potrdil tudi podjetnik iz Litije. Direktor TAČ Damjan Stanek nam je ogorčeno zaupal, da so se s Factor banko pet mesecev pogajali o poplačilu celotne obveznosti, torej 3,5 milijona evrov, na koncu pa je banka, »ne da bi nas o tem sploh obvestila, terjatev prodala Trgogradu«. TAČ se je s tem znašel v brezizhodnem položaju. Do začetka junija bi se moral namreč z ločitvenimi upniki dogovoriti o reprogramiranju obveznosti. Trgograd, novi lastnik 3,5-milijonskega zahtevka do TAČ, pa na to ni hotel pristati. To pravzaprav ni nobeno presenečenje.
Morebitni stečaj TAČ bi pomenil, da bi Poglajen postal monopolist pri proizvodnji asfalta. Njegov Trgograd je namreč ravno iz stečajne mase SCT pred meseci za približno tri milijone evrov odkupil asfaltno bazo Smodinovec in s tem čez noč postal eden od največjih igralcev pri nas. Ne nazadnje bi lahko iz stečajne mase TAČ po nižji ceni kupil črnuško asfaltno bazo in pred morebitnim oživetjem slovenskega gradbeništva še povečal svoje kapacitete. Čeprav po nakupu 3,5-milijonskega zahtevka do TAČ ni želel pristati na njegovo reprogramiranje, je Poglajen poudaril, da mu stečaj družbe ni bil v interesu.
Ker so v Factor banki, tako Stanek, terjatev prodali netransparentno, obenem pa so jih pahnili v časovno stisko, so v TAČ na sodišče vložili tožbo na ničnost posojilne pogodbe in zahtevali ugotovitev neobstoja terjatve. »Factor banka je posojilo odobrila TAČ za obratni kapital, ki je tudi zastavil svoje nepremičnine. Toda ker je dejansko šlo za vnaprej dogovorjen posel med Factor banko in SCT, ki je bil takrat pred stečajem, je po našem prepričanju posojilna pogodba nična,« je opozoril Stanek. TAČ namreč denarja sploh ni potreboval za lastne potrebe, ampak ga je veliko večino nakazal Zidarjevim družbam. Obenem je Stanek od sodišča zahteval začasno odredbo, s katero bi prepovedal Factor banki unovčenje ali prodajo 3,5-milijonske terjatve.
Ne le da jih je banka mimo vednosti TAČ prodala tretji osebi, ki je njegov neposredni konkurent. Po prepričanju Staneka je banka z neskrbnim ravnanjem ravnala v škodo drugih upnikov družbe, ki bi bili v primeru stečaja precej slabše poplačani od Factor banke. Na Factor banki na številna naša vprašanja niso odgovorili, ker podatkov o konkretnih poslih ne morejo dati, saj so poslovna skrivnost. Konkretnih pojasnil nismo prejeli niti od Banke Slovenije, kjer bedijo nad postopkom njene likvidacije. Med drugim nas je zanimalo, kako so lahko dopustili prodajo sporne terjatve in ali so bili seznanjeni, da bi bila Factor banka v postopku prisilne poravnave v celoti poplačana, vendar je raje sprejela nižjo ponudbo.
Da je bilo ravnanje Factor banke najmanj vprašljivo, je očitno ocenilo tudi sodišče, saj je ugodilo predlogu TAČ za izdajo začasne odredbe. Obenem je dovolilo TAČ, da brez sankcij konča postopek prisilne poravnave, saj se je z drugimi upniki dogovoril za poplačilo dolgov. Za zdaj je tako največji poraženec 3-milijonskega posla Trgograd. Ker je sodišče zamrznilo njegove upravljalske pravice v TAČ, naložbe ne more upravljati. Poglajen je dejal, da še ne ve, kako se bo odzval na nepričakovani zaplet.
