Čeprav se Evropska centralna banka (ECB) že več mesecev trudi spodbuditi rast inflacije, tako z zniževanjem obrestnih mer, vpeljevanjem novih instrumentov denarne politike kot tudi z besedami prvega moža Maria Draghija, se rast cen ne premakne iz nevarnega območja. Dovolj je lahko že en sam ekonomski šok, da območje evra pristane v deflaciji.
Zato so bili vlagatelji včeraj še toliko bolj razočarani, ker se ECB ni odločila za noben ukrep za spodbujanje gospodarstva in s tem rasti cen. In to kljub dejstvu, da je letna inflacija v območju evra novembra znašala le 0,3 odstotka, kar je 0,1 odstotne točke manj kot oktobra in septembra ter več kot 1,5 odstotne točke pod ciljno inflacijo ECB.
Razlogov za skrb je več. Prvi je ponovno upočasnjevanje gospodarskega okrevanja in posledično ohranjanje visoke brezposelnosti (11,5 odstotka), ki odvrača Evropejce od porabljanja denarja. Drugi je negotovost, ki jo prinašajo napetosti med Evropo in Rusijo zaradi ukrajinske krize. Nihče, tudi ECB, namreč ne ve, kakšen vpliv na gospodarstvo EU bo imelo obmetavanje s politično-gospodarskimi sankcijami. Vsekakor ne bo pozitiven. Tretji in trenutno najkritičnejši razlog za skrb pa so cene energentov. Če je Draghi še spomladi miril, da je deflacija votel strah, saj cene energentov nenehno zvišujejo splošno raven cen, se je moral včeraj ugrizniti v jezik. Glavni komponenti, ki sta prispevali k znižanju rasti cen v novembru, sta bili namreč pocenitev hrane in izredno nizka cena nafte.
Vrednost surove nafte je od konca junija strmoglavila že za 40 odstotkov. Cena soda severnomorske nafte brent se je v preteklih dneh večkrat znižala pod 70 dolarjev, analitiki pa pričakujejo, da bodo cene nafte v prihodnjem letu še naprej padale. Po najbolj črnih napovedih bi lahko cena soda nafte zdrsnila celo na okoli 40 dolarjev. To bi pomembno pretreslo več svetovnih gospodarstev in v končni fazi pomenilo tudi šok, ki bi območje evra morebiti pognal v deflacijsko spiralo, iz katere se Japonska ni rešila več kot desetletje.
Evropske cene trenutno nimajo nobene varovalke. V ZDA so to vlogo prevzele velike količine denarja, ki jih je ameriška centralna banka Fed v programu kvantitativnega sproščanja mesečno črpala v gospodarstvo. ECB se tega ukrepa za zdaj otepa. Draghi je sicer včeraj poudaril, kot je to storil že večkrat, da je Frankfurt pripravljen storiti vse – tudi zagnati program kvantitativnega sproščanja – da bi obvaroval območje evra pred deflacijo. A za zdaj se bodo v ECB očitno zadovoljili s pripravo na program odkupovanja vrednostnih papirjev, zavarovanih s premoženjem (ABS), ki naj bi prinesel rast kreditiranja. Prav tako se bliža druga avkcija poceni posojil TLTRO.
»Obseg posojil podjetjem kaže znake stabilizacije. Pretekli mesec se je po dolgem času okrepilo povpraševanje po posojilih,« je Draghi orisal idealne okoliščine za izvajanje programa TLTRO. A vprašanje ostaja, če bo to dovolj za preprečitev deflacije. Kljub zagotovilom, da bodo cene leta 2015 rasle hitreje in da je ocena dolgoročne inflacije čvrsto usidrana v okolici dveh odstotkov, je ECB v preteklosti že dokazala zmotljivost. Za zdaj se lahko torej tolažimo predvsem z Draghijevimi besedami, da bodo obrestne mere še dolgo na rekordno nizkih ravneh. Temu primerno nizki bodo namreč tudi mesečni obroki pri odplačevanju posojil.
