Pri privatizaciji Nove KBM država ne bo imela veliko izbire. Če banke najkasneje do konca leta 2016 ne bo prodala sama, bo namreč to namesto nje storila evropska komisija, ki pa se pri prodaji ne bo ozirala na ceno. Privatizacija NKBM in prodaja celotnega državnega deleža banke je bila tudi ena od ključnih zahtev Bruslja, ki v nasprotnem primeru ne bi potrdil državne dokapitalizacije.
»Za NKBM smo postopek prodaje začeli že takoj po izvedeni dokapitalizaciji, v banki pa so bili tudi sicer že v postopku iskanja strateškega partnerja,« je napovedal minister za finance Uroš Čufer, ki računa, da jim bo NKBM uspelo prodati še letos. Slovenska odškodninska družba, ki ji pri prodaji svetuje investicijska banka Lazard, je včeraj investitorje že pozvala k sodelovanju pri privatizaciji NKBM, nezavezujoče ponudbe pa pričakujejo do 3. julija. Za NKBM naj bi se po neuradnih informacijah iz virov blizu banki zanimala najmanj dva strateška vlagatelja. Toda razen tega, da naj bi šlo za eno evropsko in eno neevropsko bančno skupino, preostale podrobnosti še niso znane.
Stroge zahteve Bruslja
Prizadevanja Čuferja, da bi NKBM prodali še pred iztekom leta, ne presenečajo. Dokler država ne bo prodala vseh svojih delnic NKBM, bo morala ta izpolnjevati stroge zahteve in omejitve evropske komisije, ki bo tudi budno spremljala izvajanje naloženih ukrepov. Sklep evropske komisije tako razkriva, da bo morala NKBM prodati vse svoje nestrateške naložbe, popolnoma ustaviti kreditiranje tujih komitentov ter se umakniti iz Avstrije (Adria bank) in Hrvaške (lizinške in nepremičninske družbe). Po dostopnih podatkih bo NKBM lahko obdržala le Poštno banko Slovenije in srbsko Credy banko, družbo za upravljanje KBM Infond ter Mojo naložbo. Vse preostale finančne naložbe in nestrateške hčerinske družbe, ki so jih v banki še konec leta 2012 vrednotili na okoli pol milijarde evrov, bodo na drugi strani morali prodati.
Stroge omejitve bo morala NKBM upoštevati tudi pri kreditiranju, saj bo moralo vsako novo posojilo banki prinašati najmanj 5-odstotni donos na kapital (postopno se skozi leta ta zahteva zvišuje). Plače uprave in vodilnih delavcev banke po novem ne bodo smele presegati 10-kratnika povprečne plače v banki oziroma 15-kratnika povprečne plače v državi. Hkrati bosta morali tako NKBM kot tudi Credy banka zmanjšati število poslovalnic ter oklestiti stroške poslovanja. Do leta 2017 se bo moral tako donos na kapital NKBM zvišati na med pet in deset odstotki. Večje spremembe se obetajo tudi pri dividendni politiki banke. Letos ta še ne bo smela izplačati dividend, medtem ko bi morala v letih 2015 in 2016 izplačati bodisi svoj celotni čisti dobiček bodisi polovico presežnega kapitala nad zahtevami bančnega regulatorja. Večina teh zavez – z izjemo plačnih omejitev – bi sicer po prodaji banke nehale veljati. Zaradi tega ne preseneča, da si za čim hitrejšo privatizaciji prizadeva tudi uprava banke pod vodstvom Aleša Hauca.
Milijarda v banko, koliko iz nje?
Toda teh okoliščin se zagotovo zavedajo tudi potencialni kupci, ki bodo stisko države poskušali obrniti sebi v prid in se do slabih desetih odstotkov tržnega deleža dokopati po čim nižji ceni. Tik preden je Ljubljanska borza konec lanskega leta zaustavila trgovanje z delnicami Nove KBM, je bila banka na borzi vredna le še dobrih 30 milijonov evrov, medtem ko je njena tržna kapitalizacija na vrhuncu borzne evforije leta 2007 znašala več kot milijardo evrov. Možnosti, da bi država s privatizacijo dobila vrnjena sredstva, ki jih je v zadnjih letih prek številnih dokapitalizacij vložila v sanacijo NKBM, praktično ni. Leta 2007 je država s prvo javno prodajo delnic (IPO) NKBM iztržila okoli 303 milijone evrov. Toda v dokapitalizacijah leta 2008, 2009 in 2012 je država v banko nazaj vložila nekaj več kot 160 milijonov evrov, konec lanskega decembra pa še dodatnih 870 milijonov evrov, torej skupno več kot milijardo evrov.
Če bi država želela pokriti zgolj stroške dokapitalizacij, bi morala za NKBM iztržiti nekaj več kot milijardo evrov, medtem ko lahko po ocenah poznavalcev računa na največ tretjino tega zneska. Državi pri načrtovani privatizaciji zagotovo ne koristi, da je imela NKBM konec lanskega leta, torej po že izvedenem prenosu slabih terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank, še vedno skoraj 25 odstotkov slabih posojil. Prav visok delež slabih terjatev še povečuje negotovosti med potencialnimi snubci. Ti bodo pri svojih ponudbah zagotovo upoštevali tudi tveganja, da bi po nakupu Banka Slovenije od njih zahtevala novo dokapitalizacijo. Zahteva po novi dokapitalizaciji bi bila vsekakor večja težava za finančne kot za strateške vlagatelje. Finančni vlagatelji imajo namreč veliko krajši naložbeni horizont, saj po petih do sedmih letih naložbe običajno prodajo. Toda če bi v tem času morali v banko vložiti dodaten kapital, bi to porušilo njihovo ekonomiko.
Na trgu kopica bank, zanimanje pa pičlo
Čas za prodajo banke vsekakor ni ugoden, saj je trenutno na prodaj kopica srednje- in vzhodnoevropskih bank, kar negativno vpliva tudi na vrednotenja bančnih delnic. Kot opozarja izvršni direktor Alta Skupine Simon Mastnak, se evropske banke poleg tega pripravljajo na prihajajoče obremenitvene teste, zaradi česar je tudi med njimi veliko negotovosti. »Številne evropske banke trenutno iščejo kapital, kar negativno vpliva tudi na vrednotenja. Evropske banke se trenutno ne širijo na nove trge, temveč konsolidirajo svoje poslovanje na obstoječih trgih,« opaža Aleš Lokar iz KD Skladov, ki med potencialnimi kupci NKMB – poleg tujih bank, ki so že prisotne v Sloveniji – vidi predvsem banke iz vzhodne oziroma jugovzhodne Evrope, ki bi si želele vstopiti tudi na slovenski bančni trg.
Po ocenah nekdanjega direktorja slovenske izpostave Microsofta in ene od ključnih oseb pri sanaciji banjaluške Nove banke Grege Kukca bo kupca za NKBM v teh časih težko najti. »Tisti, ki bo kupil banko, bo kupil tudi probleme. Pred nakupom pa se bo vsakdo seveda vprašal, koliko bi s prevzemom lahko zaslužil,« ocenjuje Kukec. A kot dodaja dr. Igor Masten z ljubljanske ekonomske fakultete, je slovenski bančni trg zelo zasičen, možnosti za doseganje visokih donosov pa zelo omejene.
Koliko bi torej v teh časih država sploh lahko iztržila za NKBM, ni mogoče napovedati. Kot opozarja Lokar, pa pri privatizaciji ne bo ključno vprašanje višina kupnine, temveč kako se bomo izognili temu, da bi se čez nekaj let zgodba ponovila.
