Nekaj deset tisoč vlagateljev, ki so se na vrhuncu borzne evforije odločili izkoristiti »akcijsko ponudbo« in so svoje delnice prenesli iz registra Centralne klirinško-depotne družbe (KDD) na osebni trgovalni račun katere od bank in borznoposredniških družb, danes plačuje visoko ceno za to odločitev.
Četudi posameznik lani ni opravil niti enega borznega posla ali pa ima v lasti za le nekaj evrov nelikvidnih delnic, bo zgolj za hrambo teh delnic na trgovalnem računu letos plačal od 11,5 pa vse do 30 evrov. V zadnjih treh letih so namreč borzni člani drug za drugim zvišali tako minimalne stroške ležarin kot tudi letne stroške vodenja trgovalnih računov. Največ, 18 evrov, znaša minimalni strošek ležarine pri Alti Invest, ki je še pred dobrima dvema letoma za enako storitev zaračunala polovico nižji znesek. Nezanemarljiva ni bila niti podražitev v Iliriki, kjer se je minimalna ležarina od leta 2012 do danes zvišala za 67 odstotkov na 15 evrov, medtem ko v Abanki Vipa svojim strankam zaračunajo še nekaj centov višjo minimalno ležarino.
Strošek KDD z visoko dodano maržo
Banke in borznoposredniške družbe ležarine svojim strankam predstavljajo kot strošek Centralne klirinško depotne družbe. To tarifo so pred leti sicer res uvedli v KDD, vendar pa so borzni člani po prvotnem negodovanju hitro izkoristili priložnost in na uradno tarifo »obesili« še svojo maržo. Ta dodatna marža pa še zdaleč ni zanemarljiva, saj se giblje med nekaj deset pa vse do nekaj sto odstotkov. Med redkimi, ki tega ne prikrivajo, so v SKB. V tej imajo namreč v ceniku jasno navedeno, da gre sicer za tarifo KDD, ki so jo povečali za 100 odstotkov.
»KDD od nas zahteva, da jim strošek ležarine plačamo takoj, medtem ko jih ne zanima, kako bodo nam ta strošek poravnale stranke,« odgovarja izvršni direktor Alte Invest Matjaž Albreht. Ob tem še dodaja, da borzne hiše vseh računov niti ne dobijo poravnanih, zaradi visokih stroškov pa se jim ne izplača vlagati izvršb. Podobno pravi tudi član uprave Ilirike Matjaž Bernik, ki pa rast stroškov upravičuje s »prilagajanjem konkurenci«. Ob tem Albreht in Bernik še dodajata, da imajo borzne hiše zaradi vedno novih zahtev po poročanju različnim nadzornim institucijam (Furs, ATVP, urad za preprečevanje pranja denarja...) tudi same čedalje višje stroške, z nadomestili za vodenje trgovalnih računov pa morajo pokriti tudi pošiljanje obvestil strankam ter nekatere druge operativne stroške.
Vlagatelji brez izbire
Vlagatelji, ki na Ljubljanski borzi ne trgujejo aktivno, veliko izbire sicer nimajo. Ko so enkrat svoje delnice prenesli na trgovalni račun katerega od borznih članov, jih namreč na register KDD ne morejo več vrniti in se tako rešiti dodatnih stroškov. Tako jim dejansko preostane le možnost, da delnice prenesejo na trgovalni račun katere od cenejših borznih hiš ali bank. A s tem so povezani tudi visoki stroški preknjižbe, ki lahko hitro nanesejo tudi več kot sto evrov (odvisno od števila delnic). Za primerjavo omenimo, da borzni člani za prenos delnic iz registra KDD na trgovalni račun običajno zaračunavajo po le nekaj evrov.
Edina, ki je v zadnjih letih znižala minimalni strošek ležarine, je bila podružnica BKS Banke, ki pa sodi med manjše borzne člane. Stroškov ležarin že nekaj let nista zvišali niti Raiffeisen banka, ki jo njena avstrijska lastnica trenutno prodaja, in Deželna banka Slovenije, ki med vsemi borznimi člani svojim strankam zaračunava najnižjo ležarino. Tarif po dostopnih podatkih v zadnjih dveh letih nista zvišali niti NLB in Nova KBM. Nekoliko nižje so bile v zadnjih treh letih podražitve letnega stroška vodenja trgovalnega računa. Večina borznih članov je namreč to nadomestilo zvišala za le nekaj centov, absolutni zmagovalki pa sta SKB in Ilirika. Prva je strošek zvišala s 7,2 na 12 evrov, slednja pa s 6,36 na 11,4 evra na leto.
Prihodki, ki jih borzni člani ustvarijo z vodenji računov in ležarinami, vsekakor niso zanemarljivi. Samo v Alti Invest, ki ima po zadnjih podatkih skoraj 35.000 strank, si lahko namreč iz tega naslova obetajo med 0,8 in milijonom evrov, kar je le nekaj manj, kot znašajo njihovi letni stroški plač. Med 150.000 in 220.000 evrov si iz tega naslova obetajo tudi v GBD, Abanki in Iliriki, medtem ko večina bank v svojih letnih poročilih ne razkriva, koliko trgovalnih računov imajo oziroma s koliko vlagatelji imajo sklenjeno pogodbo o izvrševanju naročil.
