Ponedeljek, 22. december:
Po res dolgem času sem si vzela dopust. Po ustvarjalno-aktivnem koncu tedna na božičnem sejmu, kjer sem predstavljala našo ekološko literaturo za najmlajše, se je še kako prilegel daljši spanec. Tudi zato, ker sem imela delovno noč, ki sem jo izkoristila za objavo nekaj prispevkov na portalu Energetika.NET, pa tudi za to, da sem posnela kratko zvočno izjavo za promocijo svoje čisto sveže reportažne knjige. Imam srečo, da poznam tako dobre ljudi, kot je Bogdan Kozina, ki pripravlja novo ponudbo spletnih oglasnih sporočil, meni pa je za promocijo knjige Od Lizbone do Montreala in San Diega, katere izkupiček bom namenila fantom v rejništvu, ponudil brezplačno pripravo oglasa.
Kolegica Vanja, ki skrbi tudi za piar Srečne hiše, je medijem poslala sveže informacije o decembrskem dogajanju v hiši – v njej smo namreč v petek zvečer gostili mladostnike iz rejniških družin na domžalskem območju, ki smo jim s pomočjo Mihaela Žmaharja ponudili tudi inspirativni trening za samozavest, v soboto dopoldne pa smo imeli v družbi MetalSteel benda pravo malo rock zabavo za otroke, ki so spoznavali različne kitare in se preizkusili v bobnanju. Kako enkratno je videti malčke in mlade v odkrivanju svojih talentov in sposobnosti, pa tudi v spoznavanju lastnih meja! In kako se je prileglo slišati Mihaelov opomnik, da se moramo večkrat vprašati, ali smo srečni v danem trenutku, in kaj lahko storimo, da postanemo srečnejši.
Torek, 22. december:
Z Matejo, najtesnejšo sodelavko in dolgoletno prijateljico, sva tokrat namesto delu za Energetiko.NET pogovor namenili snovanju dogodkov v Srečni hiši. Spet me je presenetila, saj je pripravila seznam družabnih vikend dogodkov v hiši vse do maja. Jaz pa sem že mislila, da prehitevam, ko sem zasnovala sklop otroških dogodkov do konca marca, he he.
Večer je prinesel – povsem nenadejano – še eno srečanje, in sicer z Maticem in Špelo, ki izdelujeta popularne hiške Hutko. In tudi z njima je padla beseda o bodočih skupnih aktivnostih. In kot da predbožični torek ni prinesel dovolj dobrega, me je med vsem tem še prijateljica Tina obvestila, da ji je uspelo v družbi, kjer dela, zagotoviti donacijo za našo Srečno hišo za otroke.
Sreda, 24. december:
Iskrena želja
Moj cilj v letu 2015 je pripeljati podjetje še korak ali dva, morda tri bliže točki, ko bom lahko naloge lažje predajala zaposlenim. Pol koraka v to smer je zagotovo tudi sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z našo izvršno urednico za slovenski portal Energetika.NET in istoimensko revijo Ano Vučina Vršnak. Ana je bila prej naša dopisnica iz Bruslja, po vrnitvi v Slovenijo pa smo ji lahko najprej namenili polovični delovnik, kasneje letno pogodbo o redni zaposlitvi, sedaj pa je torej ta podaljšana za nedoločen čas.
In prav lepo je bilo videti kolegico oditi na dopust smejočega obraza. Ko bi le lahko na slovenskih ulicah videvali več takšnih obrazov! To je moja iskrena želja za Božička.
Četrtek, 25. december:
Samo enkrat na leto
Samo enkrat na leto je božič. »In le enkrat na leto je tudi 3. marec,« je pripomnil moj mož Tomaž, ko sem menila, da velja tovrstne praznike res dodobra izkoristiti, sam pa je poudaril, da je treba izkoristiti prav vsak dan v letu. No, tudi to je res, ampak včasih je to težje, saj preživimo večji del našega časa v delu. In prav zato je ključno, da delamo stvari, ki nas veselijo. Le tako bomo v tem, kar delamo, tudi uspešnejši.
Pogosto me sprašujejo, zakaj potrebujem v svojem življenju toliko projektov in aktivnosti. Vodim zelo perspektivno podjetje, kot je Energetika.NET, Eko knjigo, podjetje, ki sem ga ustanovila leta 2010, vseskozi nekaj zbiramo in doniramo, v projekt Tashka – torbica z zgodbo in dobrim namenom sem pred letom dni vključila tudi svojo mamo, kot nekdanjo šiviljo, pred mesecem dni pa je svojo otvoritev v lukovški občini, kjer živim, doživela tudi Srečna hiša za otroke. Moje dodatne aktivnosti so usmerjene v vračanje družbi, saj sem mnenja, da bi to odgovorni podjetniki morali početi.
Petek, 26. december:
V breg po nov zagon
Kako super občutek je, ko ima človek prosto. Pa ve, da ga ne bo ob vrnitvi na delo počakal kup neodgovorjene e-pošte in zgrešenih klicev. Današnje sončno dopoldne sem preživela v skoku na najvišji vrh v naši občini – Špilk. Skozi takšne »odklope« pa me zelo pogosto doleti tudi kakšna ideja ali potrebna rešitev (sploh v aktivnem delu leta, kar je vseh 11 mesecev in pol, ko niso decembrski prazniki), s katero dobim tudi nov zagon.
V Energetiki.NET organiziramo program Modri svet za mlade, v sklopu katerega smo imeli poletno šolo. In tako me je danes, ko sem s pospešenim korakom rinila na Špilk, spreletelo, da bi lahko izvedli tudi zimsko šolo Energetike.NET.
Sobota, 27. december:
Arnoldov obisk v 2015
V Objektivu sem prebrala zanimiv zapis naše najbolj znane klimatologinje in še marsikaj o tem, kaj nas čaka v prihajajočem letu in kako smo zaključili iztekajočega. Sama sem še najmanj zadovoljna s tem, da smo morali na Energetiki.NET – zaradi številnih zunanjih dejavnikov, tudi povsem globalne narave – prestaviti izvedbo prve konference o energetski prihodnosti v prihodnje leto. Konferenca En.Future bo tako oktobra 2015, na njej pa bo – kot bi se to zgodilo že letos, če dogodka ne bi prestavili – kot inspiracijski govorec spregovoril nekdanji kalifornijski guverner, ki je prispeval k temu, da je Kalifornija ena energetsko najnaprednejših zveznih držav – je tudi četrta največja proizvajalka nafte v ZDA – Arnold Schwarzenegger.
In ker zelo resno sledim načelu, da kar lahko naredim že danes, ne prelagam na jutri, sem takoj po teku – kljub soboti – odprla svoj prenosnik in poslala elektronska sporočila ključnim prejemnikom, ki se morebiti potem le znajdejo oktobra tudi na naši konferenci.
In ker me je to navdalo še z dodatno energijo, sem v le nekaj minutkah pripravila še scenarij za prvi januarski dogodek v naši Srečni hiši za otroke.
Nedelja, 28. december:
Pozdravljen sneg
Današnjega snega sva se oba z možem razveselila kot otroka. Ne vem, zakaj si odrasli ne pustimo biti večkrat razigrani. Res je, da se vsak odloča po svoje, pa vendar bi bila družba srečnejša, če bi se tudi kot posamezniki kdaj vprašali, ali nas to in ono res osrečuje. Seveda nas ne more čisto vsaka stvar osrečevati, pa vendar si lahko prizadevamo za to, da bi bilo v naših življenjih čim več ljudi in stvari (projektov, aktivnosti…), za katere nam je mar. Tako bi bili bolj zadovoljni in manj zagrenjeni.
Prav to pa je tisto, kar potrebuje naša družba, konkretno tudi gospodarstvo in politika. Manj zagrenjenih in več zadovoljnih (odločnih) posameznikov, ki bodo lahko spreminjali naše mikro okolje na bolje.