Ljubljančani se počasi selijo na Savo
Ljubljana, 14. junij. Ljubljančani se počasi selijo na Savo. V nedeljo se je kopalo na Ježici že več sto kopalcev, v ponedeljek, torek, sredo in včeraj pa tudi ne dosti manj. Zasedena sta oba savska bregova, posebno še levi, kjer nudi gosto grmovje zaljubljencem dovolj varnega skrivališča. Kljub temu, da imamo v Ljubljani več kopališč, med njimi kopališče »Ilirije«, kjer je prostora za več tisoč ljudi, in se obeta velik obisk novozgrajenega kopališča v Mednem, računajo, da se bo število kopalcev v Savi pri Ježici čedalje bolj množilo, zlasti od 15. t. m., ko se uvedejo kopalni vlaki.
V »Sahari« na Savi je idealna obala za kopanje. Tu v tej republiki, kjer ne opazite stražnika, vlada največja intimnost. Vsi se imajo radi … vsi zbijajo šale … potapljajo drug drugega pod vodo in pri tem zares ni nevarnosti, da bi se mogel kdo vtopiti ...
Mnogo veselja povzroča mladini »jahanje na konjih«. Vlogo konj so prevzeli študentje, vlogo jahalk pa brhke gospodične. V nedeljo popoldne vam je bil pri tej že tradicijonalni zabavi tak krik in vik, kakor da se Jeriho podira. No, pa ni bilo nič hudega. »Konji« so se splašili in pometali ljubki tovor v globokejšo vodo, to je bilo vse. (…)
Kopališče SK Ilirije
Včeraj je bil bazen že napolnjen z vodo, ki je pa bila še dokaj hladna. Temperatura vode je znašala dopoldne 18 do 19, popoldne pa 20 stopinj. Nekateri kopalci so s hladno vodo bolj zadovoljni in mnogi menijo, da je temperatura 23 do 24 stopinj v vročih poletnih dneh previsoka. Kopališče je bilo ves dan dobro obiskano. Dopoldne se je kopalo okoli 300, popoldne pa okoli 1000 kopalcev. (...)
Uprava kopališča strogo pazi na to, da uporabljajo dame ženske, gospodje pa moške slačilnice. Ker se pa hodijo kopat tudi cele rodbine, bo v bodoče kopališka uprava oddajala skupne kabine, vendar pa si mora rodbina poprej izposlovati pri kopališki blagajni posebno legitimacijo, ki se izdaja brezplačno in daje pravico do trajne skupne uporabe ene kabine. (…)
Slovenski narod, 14. junija 1929
Dnevne kolonije
Da bi v času počitnic razbremenili starše in hkrati razvedrili otroke, je Društvo prijateljev mladine v Celju organiziralo dnevne kolonije pri Petričku, letovanja, ki trajajo dvajset dni vsak dan razen ob nedeljah, praznikih in slabem vremenu. Otroci se v času od osme ure zjutraj do druge popoldne udeležujejo najrazličnejših iger.
Tisti, ki za kolonijo vedo, so navdušeni in hodijo k Petričku vsak dan skozi vse počitnice — nekatere družine so poslale kar vse svoje otroke, kar pomeni, da so uvideli koristnost, da bi bili otroci pod dobrim pedagoškim vodstvom in na svežem zraku. (…)
Celjski študenti s krampi in lopatami
Znana je pripoved o sinu, ki se je vrnil z univerze na kmete in je pozabil, kaj so grablje. Tudi za celjske študente so nekateri že mislili podobno. Zdaj pa so na pobudo tovariša Franca Leskoška - Luke organizirali delovno brigado »Franca Vrunča«. Delali so najprej ob Savinji, kjer so urejali cestišče, sedaj pa kopljejo kanalizacijo na Mariborski cesti.
Brigada šteje šestdeset mladih ljudi, približno polovica je letošnjih maturantov. Večidel delajo vsi z orodjem v rokah in na marsikateri roki bodo jeseni sledovi žuljev, ko bo spet prijela knjige na univerzi. (…)
Študenti pa niso niti med delom pozabili, da je njihova naloga tudi družbeno-politično delo. Nekajkrat so se zbrali k predavanjem s sodobno tematiko, pa o zgodovini Celjske čete in narodnemu heroju, ki so si izbrali njegovo ime – Francu Vrunču. (…)
Celjski tednik, 31. julija 1959
Ne pozabimo jih tudi po kolonijah in počitnicah!
»Morda ne boste verjeli: v prvi skupini je bila med otroci tudi deklica, ki je prinesla s sabo v raztrgani, z vrvico povezani škatli majhen fantovski suknjič; samo to, nič drugega, brez perila, brez kosa druge obleke... Vmes so bili otroci, ki so vzeli na pot od doma do Portoroža samo nekaj kosov koruznega kruha...«
Tovarišica MIMI MALENŠEK, semiška učiteljica in zdaj upravnica počitniške kolonije našega okrajnega RDEČEGA KRIŽA v Fazanu pri Portorožu, mi je v hladni jedilnici prijaznega okrevališča pripovedovala naprej:
»Tu spoznamo otroke tako temeljito kot morda nikjer drugje; odkrivajo se nam težki socialni, zdravstveni in drugi problemi. Prav ti otroci, ki jih pošilja na oddih in okrevanje ob morju Rdeči križ, so prav posebno potrebni naše nege in skrbi. Ko pridejo, so prve dni morda še malo plahi, zaprti vase, potem pa se sprostijo. Zamenjano okolje vpliva nanje neverjetno ugodno: pojedo vse, kar jim damo; pravo zadovoljstvo jih je opazovati, kako hvaležni prihajajo po dodatek. Razen hrane pa so potrebni predvsem počitka, tople besede in vzgojnih ukrepov...« (…)
»Vmes so bili od prihodu tudi pravi okostnjaki, lačni in revni, brez dinarja v žepu, brez kosa perila. Poglejte si tegale fanta, 14 let ima, pa je delal kot hlapec. Doma je posejal vse njive, ker je mati bolehna, sta pa sama. Drugi spet v sanjah vpije nad konji, s katerimi doma dela. Mnogi živijo v družinah, kjer oče ali mati pijeta. Koliko revščine je skrite v njihovi borni prtljagi, ko pridejo. Tu jih oblečemo, jim damo perilo, ki nam ga pošlje okrajni odbor Rdečega križa. Tu najdejo toploto, katere doma mnogi pogrešajo...« (…)
Videl sem, da so otroci v koloniji Rdečega križa srečni in veseli, polni neugnane vedrine in smeha, kakršnega doma žal nima vsak izmed njih. Zato ne pozabimo nanje, ko se bodo vrnili iz kolonij, s taborov in s počitnic! Potrebni so – zdaj še bolj kot v koloniji! – prav take nege in skrbi, kot so je bili deležni na počitnicah.
Dolenjski list, 26. julija 1962
