T I T O
Brez uradne proslave, ki bi žalila skromnost velikega ljudskega človeka, slavi 25. maja vsa Jugoslavija rojstni dan svojega največjega sina, maršala Tita. Slavi ga ljudstvo samo, brez pobude od zgoraj, spontano, iz lastnega občutka ljubezni in hvaležnosti do tistega, ki ga je povedel in organiziral v osvobodilni borbi, ki ga je z varno roko vodil skozi strašna vojna leta do slavne zmage, ki je naše narode iztrgal iz krempljev fašizma in iz krvi medsebojnega prepira, jih združil v bratstvu, zasnoval njihovo novo ljudsko državo in jim odprl pot k svetli in srečni bodočnosti.
Naše ljudske množice so že leta in leta v stalnem stiku s svojim velikim voditeljem. Poslušale in odgovarjale so njegovim pozivom v borbo, spremljale njegove besede in akcije, izvrševale njegova navodila ter se pri tem naučile, da se morejo mirno zanesti nanje in da ne bodo nikdar pogrešile, če bodo delale po njih. V najhujših urah, kakršnih je bilo dovolj v tej vojni, jim je njihovo moralno silo ohranjalo trdno in globoko zaupanje v njegovo hrabrost in njegovo modrost. V urah uspeha in zmage so se zopet obračale nanj, da mu izrazijo svojo hvaležnost. Čim dalje je trajala vojna, čim bolj se je osvobodilna borba razvijala in razplamtevala, tem tesnejša in trdnejša, toplejša in iskrenejša je postajala povezanost med širokimi ljudskimi plastmi in voditeljem njihove borbe. Ko se je liku izrednega vojaškega voditelja, liku slavnega vojskovodje pridružil še vedno ostreje začrtani lik modrega političnega voditelja, lik izrednega državnika, ki je z varno roko vodil krmilo usode naših narodov, tedaj je med njim in našimi narodi nastala tako iskrena in čvrsta vez, s kakršno poprej niti eden izmed naših narodov ni bil povezan s svojimi voditelji, vsi naši narodi skupaj pa v vsej svoji dolgi zgodovini gotovo nikdar. Srca naših narodov so se zlila v eno veliko srce, ki je utripalo v srcu njihovega Tita. (…)
Niti ene evropske države ni, ki bi bila žrtev fašistične okupacije in ki bi, potem ko se je osvobodila z lastno silo svojega ljudstva na dan zmage imela tako široko in trdno zgrajen, nepremagljiv temelj za svojo politično, ekonomsko in socialno obnovo, kakor naša od temeljev prenovljena država. Kljub pobožnim željam sovražnikov in laži prijateljev, domačih in tujih reakcionarjev po državljanski vojni v naši domovini, željam, ki nedvomno spadajo na smetišče reakcionarnega idiotizma, so naši narodi že za časa osvobodilne vojne same, že za časa hude borbe za osvoboditev, rešili celo vrsto osnovnih vprašanj svoje bodočnosti, z reševanjem katerih se druge države nepripravljene srečujejo šele po svoji popolni osvoboditvi. Naša država spada v resnici med tiste, ki jih je vojna najbolj razdejala, ki so dale najtežje žrtve, ki so jih najbolj ropali in uničevali. Toda kljub temu nobena druga evropska država, ki je bila okupirana, niti taka, ki je najmanj trpela, danes ne more pokazati tiste politične trdnosti in enotnosti, tiste notranje organizacije, odločnosti in umirjenosti, ki je tako očitna v naši državi. Razlog za to je prav v dejstvu, da je bila borba naših narodov proti fašizmu nepomirljiva, brezkompromisna, do kraja dosledna in do kraja resno pojmovana in energično vodena. Razlog je prav v tem, da so naši narodi med borbo za svojo osvoboditev izpod fašističnega jarma pravilno spoznali, da lahko zagotovijo svojo zmago in svojo bodočnost samo tedaj, če vse svoje državno življenje organizirajo na nov način. Toda pri tem velikem delu, da bi položili nove temelje za nacionalno, politično, ekonomsko in družbeno življenje ter napredek naših narodov in naše nove demokratične federativne državne skupnosti, gre prva in glavna zasluga Titu. (...) Zato v času, ko maršal Tito, ki zasluži priznanje vsega demokratičnega in svobodoljubnega sveta kot najdoslednejši borec proti fašizmu, sprejema od narodov osvobojene Hrvatske in Slovenije navdušene pozdrave, vsa domovina prekipeva od čustev največjega priznanja in brezmejne ljubezni, zaupanja in vdanosti do svojega velikega voditelja. (...) Ljudstvo in Tito sta na veke zrasla v eno veličastno ustvarjalno enotnost, ki je z ničemer ni mogoče razbiti. V tej enotnosti je osnovno poroštvo naše velike bodočnosti.
Moša Pijade (Beograd, 24. maja 1945)
Bela Krajina pozdravlja maršala Tita – ljubljenca jugoslovanskih narodov
Bela Krajina je imela tudi tokrat čast, da je bila prva med nosilci ene izmed republiških Titovih štafet. Že v ponedeljek 19. maja so iz vseh strani črnomaljskega okraja pohitele proti Črnomlju krajevne štafete ljudske mladine, fizkulturnikov, Protiletalske zaščite, gasilcev, Planinskega društva in vojakov JLA. Ob dveh popoldne so štafete pritekle v Črnomelj. Nad 2000 mladincev je sodelovalo v letošnji štafeti, ki sodi po svojem pomenu in obsegu med največje prireditve zadnjih let. (...) Ob igranju črnomaljske godbe so se razvile velike manifestacije na čast ljubljenemu tovarišu maršalu Titu. (...)
Tudi po Krki in Savi smo poslali štafete
15. maja opoldne se je podala na pot Štafeta novomeških kajakašev, članov Brodarsko-pomorskega društva. Ob igranju vojaške godbe se je sedem kajakašev pripravljalo na težavno pot po Krki, medtem pa se je na Loki zbralo več sto ljudi. Ob navzočnosti predstavnikov oblasti, Partije, organizacij in podjetij je sekretar Ljudske tehnike France Zoran predal štafetno palico, ličen izdelek Tovarne igrač, vodji štafete kapetanu Cirilu Pucu, France Adam pa je prebral pozdravno resolucijo, s katero zagotavljajo delovni ljudje Novega mesta maršalu Titu svojo vdanost in ljubezen ter mu želijo še mnogo let uspešnega delovanja v procvit naše države. Potem ko so pozdravno pismo zvili v štafetno palico, so kajakaši ob igranju godbe odveslali po zeleni Krki.
Do Kostanjevice so morali premagati pet jezov, čez katere so čolne nosili. V St. Petru so jih pozdravili pionirji, v Kostanjevici pa jih je zvečer pričakalo blizu 200 ljudi z zastavami. Sprejem v Kostanjevici je bil nadvse prisrčen, žene pa so pogumne kajakaše pogostile kakor svoje sinove. Naslednje jutro so odveslali proti Brežicam, med potjo pa so se morali boriti še s štirimi jezovi, izmed katerih jim je jez v Krški vasi prizadejal največ dela. (...)
Dolenjski list, 23. maja 1952
