Tima in Carrie druži usodna odločitev njunih mater. Ko sta bila v najbolj občutljivih letih, se je prva odločila, da gre "iskat samo sebe", druga pa je ugotovila, da je breme materinstva zanjo pretežko, in odšla. Mickova mama pa je, tako kot Samanthina, "zbolela v glavi"; nobena od njiju ne more skrbeti za otroke. Za Tima, Carrie, Micka in Samantho pomenijo očetje temelj varnosti in zagotovilo, da bo še vse v redu.

Poslušajte: Nora je velik del mladosti živela z očetom, mamo, brati in sestrami. Potem je živela pri skrbnikih. Potem pri rejnikih. Zdaj je odrasla in živi sama, skrbi sama zase in globoko v sebi še vedno nosi breme zlorabe, izdajstva in sprenevedanja, ki jo je zaznamovalo za vedno.

Margaret in Tim sta kukavičja otroka. Vse mesto je vedelo, onadva pa sta le slutila, da je zanju bolje ne vedeti in ničesar spraševati. Njun oče po priimku je bil zanju edini oče. In bo vedno. Držal ju je na kolenih in se igral z njima diči-diči-diča.

Poslušajte: Annie in Johanna sta sošolki. Med njima zori tiho zavezništvo. Njuna očeta sta poniknila, ko sta bili še majhni. Njuni mami se ubijata z borno plačanimi deli, da se dekleti lahko šolata.

Ko je Benova samska mama še pred njegovim rojstvom obvestila sorodnike o veseli novici, je bilo sicer nekaj spotikanja ob njeno odločitev, a so vlogo odsotnega očeta prevzeli mamini bratje. Victorio sta mama in oče dolgo čakala, potem pa sta šla k zdravnikom po pomoč in po dolgih mesecih le dočakala bitje njenega srca. Dve družini, dve zgodbi. Obe materi sta hudo bolni. Zboleli sta, ko sta bila otroka še majhna. Zaradi napora nosečnosti, zaradi hormonskih spodbud, zaradi… O tem se ne govori. Družini sta se prilagodili življenju z boleznijo, otroka pa sta odrasla s tihim bremenom neizgovorjenega in nikoli povsem odplačanega dolga za svoj obstoj.

Poslušajte: Rosie ima očeta, ki je odložil duhovniški talar in si ustvaril družino. Rockyjeva mama pa je bila nekoč redovnica. Rosie in Rocky živita v krajih, kjer njune starše poznajo še iz "prejšnjih časov".

Tommyjev oče je postajal iz dneva v dan bolj žalosten, dokler ga nekega dne niso našli mrtvega, Christinina in Bobova mama pa je večkrat zaupala možu, da "je to, kar jo vabi v smrt, močnejše od nje", se poslovila od njega in odšla... tja onkraj. Tommy je ostal brez očeta, Christina in Bob brez mame.

In poslušajte še to: Roberta je k svojim novim staršem prišla kot dojenčica z abstinenčnim sindromom, Terry pa kot malček, ki je ob prihodu v novo družino vedel le to, kaj pomeni biti nenehno lačen in sam. Roberta zdaj že mirno spi vso noč. Terryjeva nova mama Maya in oči Robin pa sta se razšla in Terry zdaj živi sam z mamo Mayo.

Pa Ryan, Susan, Anna in njihove družine: Ryanova mama in njegovi stari starši, Susanin oče in njeni stari starši, Annina teta in stric. Zgodbe o rojstvih, zgodbe o smrtih, zgodbe o skrivnostih, zgodbe, ki se jih pove naglas, zgodbe, ki se jih le šepeta.

Ja, in Wilma živi s svojo mamo in njena mama živi z Romino. Kadar Wilmina mama zboli, za Wilmo poskrbi Romina: obleče jo in počeše, odpelje v vrtec in pravi čas pride ponjo.

* * *

Martho iz Stonetowna sem si izmislila, da bi lahko povedala zgodbe iz mojega sveta. Z drugimi imeni, nekatere združene po več v eno, druge razdeljene iz ene v več. Vse povedane zgodbe so tu, okrog nas. Živijo svoje življenje in se kaj malo menijo za ognjevite razprave in aktivistično lomljenje kopij v časopisih, na okroglih mizah, na televiziji in za gostilniškimi pulti. Slehernemu izmed nas preprečujejo vreči kamen v kogar koli, saj vsak med nami pozna vsaj eno živo zgodbo, podobno Marthinim. Naš svetovni nazor, naša prepričanja, naša zaverovanost v en in edini Prav so na hudi preizkušnji, ko delovanje svojih stališč preizkusimo na včerajšnjem, današnjem in jutrišnjem dnevu otroka, ki ga osebno poznamo in bi zajokal, če bi mu v roke potisnili zastavico, na kateri je upodobljena "popolna in srečna družina". Učitelji maternega in tujih jezikov so se že davno naučili, da spisa "Moj oče" in "Moja mama" ne sodita v šolsko rutino, saj je v vsakem oddelku vsaj en otrok, ki se mu že ob naslovu odprejo nezaceljene rane.

Namen tega sestavka je torej vse kaj drugega kot oznanjanje takega ali drugačnega edino pravega pogleda na družino. Tisti, ki smo kot otroci prebirali Staro zavezo, dobro vemo, kako zbegani smo bili ob rodovniku kakega svetopisemskega očaka, saj so njegove žene, stranske žene in dekle s svojo rodovitnostjo pripomogle k vzponu številnih mogočnih rodov. In ko smo v srednji šoli prebirali obvezno domače branje z obilico tragičnih družinskih zapletov ter ugotavljali, da gre pravzaprav za "zgodbe iz sosednje ulice", nas je ločil le še korak do odraslosti, ko smo se seznanili z bližnjimi družinskimi zanimivostmi, ki so nam bile do tedaj spretno prikrivane.

Ko dvomimo v sprejemljivost obstoječe ali predlagane družinske zakonodaje, naj bo torej edino izhodišče našega razmišljanja otrok. Otroci se v naš svet ne vsiljujejo, ampak so na tak ali drugačen način postavljeni (povabljeni?) vanj. Vendar z njimi pogosto ravnamo kot s predmeti: pravica "imeti otroka", "ne imeti otroka" in "kaj početi z otrokom" je v rokah navidez vsemogočnega odraslega. Vendar tudi tisti, ki nismo sociologi, politiki, sodniki, socialni delavci, psihologi, teologi, poznamo na desetine zgodb otroških in najstniških klicev po ljubezni in varnosti ter klicev na pomoč, ki našo navidezno vsemogočnost še kako spodbijajo.

Prepričana sem, da je desetletniku ob glasnem prepiru njegovih staršev/rejnikov/skrbnikov malo mar, kaj piše v zakonu. Edino, kar mu gre tisti hip po glavi, je to, kar je ob nekem takem dogodku prav tiho ubesedila moja hči: "A se bosta vidva tud' ločila?" In s precejšnjo gotovostjo domnevam, da se dvanajstletnik ob svojem prvem pravem izbruhu hormonov ne briga prav dosti za zakonsko opredelitev skupnosti svojih staršev/rejnikov/skrbnikov in ob pogledu na njuno medsebojno izražanje nežnosti zavzdihne le: "Bljak; pri vajinih letih?!" In tam nekje ob koncu srednje šole se vsem raziskavam in paragrafom navkljub v mladostniku pojavi spoznanje, da večina odraslih dnevno pridobiva na inteligenci in priljudnosti…

* * *

Guus Kuijer je nizozemski pisatelj z izjemnim posluhom za ubesedovanje najbolj perečih družinskih in družbenih spoznanj, s katerimi se soočajo otroci. Skozi oči enajstletne Polleke se v knjigi Naj ljubezen gori kot plamen, amen (prevod Mateja Seliškar Kenda, Založba MIŠ, 2006) poučimo tudi o očetih:

"Caro ima Obupno Zapletenega Očeta (OZO). Ampak o tem ne smem povedati naprej, zato bom raje tiho. /…/

Njen oči je OZO in moj ZO. Po mojem imajo vsi nizozemski otroci Zapletene Očete. Mami sicer trdi, da sem nekoč imela popolnoma Običajnega očeta.

Hodil je v službo, popoldne pa gledal televizijo in pil pivo. A po mojem mnenju takšni očetje sploh ne obstajajo več.

Tako imaš dandanes na primer očeta, ki sploh ni tvoj oče.

Ali pa takega, ki je sicer tvoj oče, a živi nekje drugje.

Ali očeta, ki sicer obstaja, pa ne veš, kje je.

Ali pa očeta - darovalca semena, ki ga ne poznaš.

Ali očeta - darovalca semena, ki ga sicer poznaš, a kličeš oči moškega, s katerim živi tvoja mami.

Ali očeta - darovalca semena, ki ni mamin mož, pa mu vseeno rečeš oči.

Ali očeta, za katerega veš, kje je, pa ne smeš k njemu.

Ali kar dva očeta, ki imata rada moške.

Ali pa imaš dva očeta, ki sta oba ženski in se jima uradno reče lezbijki.

No, in tako naprej. Tudi Carin oče je nekje med njimi, brez skrbi, samo ne povem, kateri od naštetih je njen OZO."

* * *

So reči, ki jih je nemogoče natančno opredeliti, ukalupiti, pretresti, predvideti ves drobni tisk in robne primere. S tem smo se v svoji stroki, čeprav nanjo gledamo brezpogojno obožujoče, sprijaznili še pregovorno natančni matematiki. Pa to ni šala, ampak le gödlja - na "vesti" jo ima namreč znameniti matematik Kurt Gödel. V laični prepesnitvi zveni nekako takole: vsak svet, pa naj bo še tako lep in neprotisloven, je nepopoln ter vabi k pogledu daleč onkraj svojih meja.

Za oblikovanje lastnega stališča glede družinske zakonodaje nam ni treba posegati po visoki znanosti, odpovedati se moramo le siceršnji lagodnosti in citiranje mnenj znanih avtoritet in "avtoritet" dopolniti z lastnim razmislekom. Preberimo veljavni zakon, preučimo spremna besedila njegovih snovalcev, soočimo se s podporo in kritikami, odigrajmo s svojim partnerjem ali z otroki igro "za in proti", zamenjajmo vloge… Opredelimo se in pojdimo dalje. Le nečesa ne pozabimo: zakoni so mrtve črke na papirju, referendumi so grozljivo dragi performansi, ki pridejo in minejo, pravo življenje pa živimo mi, naši otroci in otroci drugih. V pravem življenju štejejo predvsem naša dejanja in odzivi na nenatisnjeni drobni tisk. Naj bodo naše opredelitve bele, mavrične ali črne, naj bodo leve, desne, levo-desne ali desno-leve: ne obstajata Pravica ali Resnica, ki bi nam dovoljevali razsekavanje otrok. Preberimo zgodbo o Salomonovi sodbi (1 Kr 3,16-28), vendar morda prvič dobesedno in ne v priredbi za mlade bralce, in opazili bomo še nekaj: družbeni status sprtih mater na sodbo ni vplival, niti ni ob njej omenjeno poreklo njunih otrok. Ne dvigujmo torej sekire ne nad svoje ne nad tuje otroke. Če že človečnost in sočutje nista dovolj, naj pač prevlada zdrava pamet: današnji otroci bodo že čez nekaj let - pa če se danes še tako krešejo mnenja glede definicije njihove družine - močnejše gibalo našega sveta, kot bomo tedaj mi.

Marta Zabret je profesorica matematike iz Kamnika.