V odmoru sem mu poslal sms: "Zelo dober referat, tako so ga tudi pohvalili in bili zelo zadovoljni. Moj 'teatrski' del je tudi bil okej in lahko si zadovoljen in miren. Uživaj in čuvaj se. Gugi." Uro kasneje sem od njega prejel odgovor: "Hvala ti. Z uživanjem žal ne bo nič, sem spet hospitaliziran zaradi vnetja. Lep pozdrav." Takoj sem mu odgovoril. "O madona!!! Kdaj pa bo konec tega? Da se nam vrneš. Zato pravim, da se čuvaj. Drži? Tvoj Gugi."

Ni se nam vrnil. Ni se nam vrnil naš profesor, psihiater, psihoterapevt, zdravnik, dober in priljubljen sodelavec in prijatelj, prof.dr.Slavko Ziherl. Slavc ali Zihi, kot smo ga klicali prijatelji.

V psihiatričnem smislu zrasel in oblikoval se je v uglednega in velikega strokovnjaka na več področjih psihiatrije. Spomin mi seže štirideset let nazaj, ko je prof. Lokar s takratno skupino psihiatrov in psihologov na Psihiatrični kliniki Ljubljana začel razvijati Center za mentalno zdravje ter usmeritev v psihiatriji, ki jo gojimo in razvijamo še danes. Po odhodu dr. Ruglja s Škofljice je bil Slavko Ziherl praktično delegiran, da prevzame mesto vodje tamkajšnjega oddelka. Ne vem, ali je z veseljem sprejel to zadolžitev, vendar je zanj to pomenilo vstop na področje alkohologije, kjer je ostal vseskozi cenjen strokovnjak, nenazadnje je napisal knjigo tudi o odvisnosti od alkohola. Takrat je začel tudi svojo akademsko pot, ki se je končala s profesuro. Realiziral je eno od svojih življenjskih želja, saj se spominjam, da je še v gimnaziji večkrat govoril, da želi postati profesor psihiatrije.

In kako je "zašel" v seksologijo? Prof. Lokar je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja utiral pionirsko pot ambulantnega zdravljenja za spolne motnje. Zanimanje je bilo veliko, čakalne dobe dolge, zato je Lokar "naročil" Slavcu, naj se educira v tej smeri. Kasneje se je Slavc pogosto šalil in se spraševal, ali se je to zgodilo zato, ker ga je prof. Lokar videl kot moškega, suverenega na tem področju, ali pa, obratno, zato, da bo preko teorije pridobil tudi kaj zase. "Fantje, jaz sem le teoretik," je znal večkrat reči tudi v zvezi s tem. Ali pa v vročih diskusijah, kadar je njegov argument prevladal in je s tem vzklikom pokazal, da mu ni bilo za moč, saj mu je šlo samo za razčiščevanje problemov. Razvil se je v vodilnega strokovnjaka na področju spolnih motenj v Sloveniji, s svojimi liberalnimi stališči pa je tudi v javnosti razkrival tabuje in moralne predsodke v zvezi s spolnostjo.

Vedno ga je zanimala tudi pravna stroka. V njenem psihiatričnem izvedenskem delu je to zanimanje tudi realiziral in najbrž tudi zato postal eden najuglednejših izvedencev v Sloveniji, v zadnjem času pa tudi nosilec izobraževanja na forenzičnem področju. Tudi po Slavčevi zaslugi imata danes forenzična psihiatrija in psihiatrično izvedenstvo izdelano doktrino in zelo dobre temelje na področju izobraževanja. Ziherl ima tudi veliko zaslug, da je Slovenija konec prejšnjega leta dobila specializirani oddelek za forenzične paciente v Mariboru, ne glede na to, kdaj bo ta oddelek začel delovati. Nekajkrat sva se dogovarjala, da bova napisala knjigo oziroma učbenik o forenzični psihiatriji, imela sva že spisana posamezna poglavja, a se za uresničitev te naloge ni našel čas; zdaj jo bomo izpeljali in delo posvetili njemu.

Prav tako smo se v širšem krogu z njim že pogovarjali, da je dolžnost sedanje generacije psihoterapevtov v Sloveniji napisati knjigo o sodobni psihoterapiji v svetu in pri nas. Njegovo soglasje in podpora sta bila pomembna zato, ker je bil od prvih srečanj s psihoterapijo na Škotskem naprej izjemno pomemben člen v razvijanju psihoterapije v Sloveniji. Njegove intervence so v občasno pregretih razpravah med psihiatri in kliničnimi psihologi diskusijo pogosto usmerile v realne tokove, čeprav je znal biti tudi sam zelo ognjevit razpravljalec.

Slavka Ziherla so nekateri videli in šteli tudi med strokovnjake na področju samomorilnosti. Pravzaprav je na to področje zašel preko svoje izjemno boleče izkušnje v družini. Neznansko sem ga občudoval v tem, kako je znal o tem dogodku pogumno spregovoriti v javnosti in lastno izkušnjo prenesti v skupno delo. In nisem bil edini.

Ko o njem in njegovem delu razmišljam danes, ne morem mimo tega, da je bil Slavc vedno in predvsem zdravnik. Takega se je videl. Biti zdravnik je bilo zanj poslanstvo in permanentno stanje. Na to ni nikoli pozabil, kar se je pogosto kazalo v njegovih opozorilih o etiki in deontologiji, odgovornosti in lepoti našega poklica.

Njegove tipične pojave ne bomo več srečevali na hodniku Centra za mentalno zdravje, manjkala nam bo njegova dobrohotnost, dobronamernost, manjkal nam bo specifičen humor, ki je pogosto ciljal na njega samega. Manjkale bodo njegove koncizne, racionalne in strokovne ugotovitve ter stališča na strokovnem področju, manjkal bo študentom medicine, psihologije in prava kot zelo dober pedagog. In manjkal bo vsem tistim, ki smo ga tako ali drugače potrebovali. Pomoči, v kakršnemkoli smislu, Slavko Ziherl ni nikoli odrekel, bil je dober in strpen poslušalec.

Znal pa je Slavko Ziherl v določenih situacijah tudi povzdigniti glas, biti oster in neposreden, kar ga je še posebej odlikovalo v njegovem političnem angažiranju, kamor se je usmeril zadnja leta. Mnogi smo bili ob tej odločitvi nekoliko presenečeni, toda to je bil on. Življenjsko radoveden, angažiran ne le v stroki, ampak tudi širše.

Slavko Ziherl je bil pravzaprav poseben človek. Pogosto in v marsikaterih situacijah sprva zadržan, resen, mogoče še previden, potem pa je hitro presenetil s svojo lucidnostjo, humorjem in strastjo v pogovorih in diskusijah. Počasi in redko je ljudi spustil v svojo bližino, toda tisti, ki smo to doživeli, smo dobili potrditev, kaj je pravo prijateljstvo. Resnici na ljubo, tudi tukaj je znal biti kdaj nepredvidljiv in občutljiv, včasih celo zamerljiv, toda nikoli zloben, spletkarski ali maščevalen. Takšnih ljudi v današnjem svetu ni veliko.

Parafraziral bom njegovo misel, ki smo jo kolegi in prijatelji od Slavca večkrat slišali: "Fantje, vse je v glavi!" Dopolnil ali spremenil bom to misel tako, kot je to storil njegov zelo dober prijatelj Leon Magdalenc v svojem pretresljivem govoru ob slovesu. "Ne, Slavc, ni vse v glavi! Vse je v srcu in v srcu te bomo vedno zadržali."