"Samo 200 evrov stane," pravi prijazen glas na drugi strani telefonske linije. "Je čistokrvni shi-tzu, brez rodovnika," doda. "Na voljo imamo le še enega samčka, vse druge smo že oddali. Star je devet tednov, vendar je videti malce mlajši, ker je majhne rasti. Zelo je živahen in prijazen. Lahko ga dobite že danes. Kadarkoli." Sliši se krasno. In samo še enega mladička imajo, zato se mudi. Odpravijo se po psa. Ko prispejo do tako imenovanega vzreditelja, ta pove, da pasje samice, ki naj bi skotila omenjenega mladiča, trenutno ni doma, ker je na sprehodu. Bodoči lastniki si prikupno in igrivo majhno pasjo kepico podajajo po rokah in zdi se jim, da je namenjena prav njim. Odštejejo dvesto evrov, podpišejo izjavo o predaji psa, prejmejo potni list za hišne živali in mladiča odpeljejo domov. Zaradi prijaznega vtisa, ki ga je naredil samooklicani vzreditelj psov, se jim niti ne sanja, da so imeli ravnokar opravka s preprodajalcem psov. Po dveh tednih veselja pasji mladič nenadoma zboli, sreča prvih dni se spremeni v nočno moro. Vsak dan ga vozijo k veterinarju. Stroški zdravljenja se iz dneva v dan višajo. Upanja na ozdravitev pasjega ljubljenčka pa je vse manj. Mladiček pogine zaradi predhodne okužbe s paravirusom in zaradi posledic slabih razmer, v katerih je živel pred prihodom k novim lastnikom.

To je samo ena izmed mnogih zgodb ljudi, ki so psa kupili od preprodajalca.

Pes iz tovarne

Puppy Mill? Pasje tovarne? Pasje farme? Mit ali resnica? Resnica, vendar o tem nihče ne želi govoriti ali pa se zaradi strahu ne želi javno izpostaviti.

Pasjih farm v Sloveniji sicer ni, obstajajo pa (tudi) v sosednjih državah, od koder prihaja večina psov, ki se preprodajajo pri nas.

Na pasjih farmah "proizvajajo" veliko število psov najrazličnejših pasem. Psice, ki životarijo v teh "tovarnah", so neprestano breje. Po dveh ali treh letih takšnega izčrpavanja in mučenja večinoma poginejo ali pa jih farmarji pobijejo, ko niso več koristne - ko ne morejo več kotiti in "producirati" novih mladičev. Ko s svojim obstojem ne prinašajo več zaslužka. Zaradi prevelikega števila mladičev, ki so skoteni v teh "tovarnah", psi niso primerno oskrbovani. Razmere, v katerih živijo, so grozljive. Natrpani so v majhnih in umazanih kletkah, ki obsegajo največ kvadratni meter prostora. Prehitro so odstavljeni od matere, hranijo jih s ceneno hrano, nimajo dovolj vode, zlorabljeni in zanemarjeni ležijo v lastnih iztrebkih, zaradi česar, velikokrat še pred prvim cepljenjem, zbolijo za kužnimi boleznimi. Zato so lahko prestrašeni, izmučeni, sestradani in bolni. Veliko jih pogine, še preden zapustijo pasjo farmo. Pri tistih, ki preživijo, pa se lahko pozneje razvijejo bolezni, ki so posledica takšne reje: odpoved ledvic in srca, displazija kolkov, kronične prebavne težave, rak, tumorji, pogosti sta tudi slepota in gluhost. Da vedenjskih težav, ki nastopijo zaradi stresa, travm, pomanjkanja gibanja in socializacije, niti ne omenjamo.

Farmarjev zdravstveno stanje mladičev seveda ne skrbi, saj je produkcija pasjih mladičev poceni. Niti jih ne skrbijo dedne bolezni, ki jih psi, parjeni med seboj, prenašajo na svoje mladiče. Psi so zanje zgolj predmeti. Prodajno blago. Več mladičev, več zaslužka.

Na tem mestu v zgodbo vstopijo tisti, ki takšne pasje mladiče kupujejo. Najprej preprodajalci.

Tako imenovani dilerji mladiče masovno, po izjemno nizkih cenah kupujejo v teh "tovarnah" in jih prodajajo naprej. Ker mladiče večinoma uvažajo iz tujine (Madžarska, Češka, Poljska, Srbija), jih pred prevozom omamijo, natrpajo v potovalne torbe ali v zaboje za jabolka in jih tako pretihotapijo z ene lokacije na drugo. Po neuradnih podatkih več kot 90 odstotkov mladičev, ki jih ponujajo preprodajalci, prihaja iz pasjih "tovarn". Pri pretihotapljenih mladičih, ki se zdijo na videz popolnoma zdravi, lahko kaj kmalu nastopijo težave, pravijo veterinarji. Stroški zdravljenja utegnejo kar za nekajkrat preseči nakupno ceno mladiča. Kot je že pred časom za Dnevnik povedala veterinarka Iris Selan, lahko na bolha.com in tudi na drugih spletnih portalih pogosto najdete osebe, ki vam lahko v nekaj dneh priskrbijo točno takega psa, kot si ga želite. Gre za živali brez vsakršnega dokumenta, ki stanejo od 250 do 350 evrov in največkrat prihajajo iz Romunije. Tam so v opuščenih prašičjih farmah naselili psice, ki reproducirajo ogromno živali, a jih večina ni cepljena.

Po neuradnih podatkih je takšnih preprodajalcev v Sloveniji na stotine. Najdete jih lahko skoraj v vseh malih oglasih, v katerih vam tovrstni prodajalci ponujajo več različnih pasem. V Sloveniji je namreč samo peščica vzrediteljev, ki v resnici doma vzrejajo tri različne pasme in ki za svoje pse skrbijo tako, kot je treba.

Odgovornost pa je seveda tudi na strani kupcev. Brez povpraševanja tudi ponudbe ne bi bilo.

Veterinarji, ki ne vidijo in ne slišijo

In kje živijo pasji mladiči, preden jih preprodajalci prodajo novim lastnikom? Po pričevanjih ljudi, ki so ob nakupu psa naleteli na preprodajalce, so bivalne površine tovrstnih prehodnih pasjih domov večinoma zelo podobne pasjim farmam. Preprodajalec ima lahko doma celo kakšno psico ali dve, zgolj za krinko, da zavede kupca, da je prodajalec tudi vzreditelj psov. Sicer pa ima ves čas "na zalogi" mladiče različnih pasem. Seveda gre največkrat za "čistokrvne" pse brez rodovnika. Psi so pogosto zaprti v majhnih in umazanih pesjakih na prostem, kjer niso zaščiteni pred vremenskimi razmerami. Večinoma jim zagotovijo zgolj najosnovnejše pogoje bivanja. "Skrb" za mladiče je podrejena najnižjim možnim stroškom in prodaji za najvišjo možno ceno, ki jo lahko iztržijo za nerodovniškega mladiča. Preprodajalci svoje pse prodajajo tudi svojim pod-preprodajalcem, ti pa jih prodajajo naprej.

Od leta 2003 morajo biti vsi psi označeni. Označitev oziroma registracijo psov pa izvajajo izključno veterinarji. Preprodajalci psov, ki iz tujine pretihotapijo nečipirane mladiče, jih v Sloveniji čipirajo/registrirajo, zato da jih lažje prodajo. To naredijo pri veterinarju, ki jim ob čipiranju psa izda potni list in tako psa kot njegovega lastnika vpiše v Centralni register psov na način, ki ga predpisuje državna Veterinarska uprava (Vurs).

Ker Centralni register psov omogoča vodenje evidenc psov in sledljivost lastništva psa, lahko sklenemo, da veterinarji zelo dobro poznajo razliko med pravimi vzreditelji psov, ki pripeljejo registrirat mladiče le enkrat na leto, in preprodajalci, ki se pri veterinarju s svojimi mladiči pojavljajo vsak teden.

Skrb vzbujajoče so izjave nekaterih veterinarjev, ki pravijo, da kljub dejstvu, da lahko nekdo vsakih štirinajst dni pripelje registrirat/čipirat celo leglo psov, nimajo pristojnosti spraševati skrbnikov psov po izvoru legla. Pa vendar, zakaj veterinarji o preprodajalcih psov molčijo, ko pa je zakonsko predpisano, da mora veterinar ob sumu na preprodajo psov in ob vsakršnem sumu na kršenje zakona o zaščiti živali Vursu nemudoma podati prijavo?

Po navedbah naših virov, ki zaradi groženj preprodajalcev ne želijo biti imenovani, imajo preprodajalci psov "svoje" veterinarje, ki za njihovo nelegalno dejavnost vedo, vendar o tem molčijo, saj so tovrstni preprodajalci njihove stalne stranke in zato pomemben vir zaslužka veterinarske ambulante.

Na tem mestu se lahko vprašamo: ali veterinarska zbornica vestno izvaja nadzor nad svojim cehom? Na zbornici pojasnjujejo, da so veterinarji tako kot vsi državljani ob sumu na preprodajo psov dolžni podati prijavo in da veterinarska zbornica opravlja redne in strokovne nadzore ob podaji prijave. V preteklem letu so, kot so nam sporočili, na območju Slovenije opravili pet do osem nadzorov.

Brez podatkov

Po neuradnih informacijah naj bi bil črni trg s psi najbolj prisoten na območju Pomurja in občine Kranj. V Društvu za zaščito živali Pomurja so nam povedali, da o preprodaji psov v njihovi regiji nimajo podatkov niti niso s tem seznanjeni. "Prijave o mučenju živali dobivamo (skoraj) dnevno, vsako gremo preverit, večinoma so tudi utemeljene," je povedala namestnica predsednice društva Terezija Cvetko.

V Društvu za zaščito živali Kranj so s problematiko preprodaje psov seznanjeni in se po njihovih besedah trudijo o tem obveščati tudi širšo javnost. "Ljudje se problematike žal ne zavedajo in jo s svojimi nakupi nerodovniških psov žal tudi podpirajo," je dejala Zala Dragonja. "Na našem območju donedavna nismo imeli podatkov o preprodajalcih, na to, da naj bi se taka dejavnost odvijala tudi na našem območju, smo bili opozorjeni šele pred kratkim," je še povedala Zala Dragonja.

Policija je v preteklem letu obravnavala 1309 kršitev zakona o zaščiti živali in podala 41 kazenskih ovadb zaradi mučenja živali.

Po navedbah Vursa so pristojne inšpekcijske službe v preteklem letu izvedle 1284 pregledov glede izpolnjevanja pogojev za hišne živali.

Na vprašanje, koliko primerov kršenja zakona o zaščiti živali so pri tem odkrili, nam na Vursu niso odgovorili. Prav tako naj ne bi razpolagali s podatki konkretnih ovadb ter posledično inšpekcijskih nadzorov nad domnevnimi kršitelji.

"Pogoje reje, prometa in trgovanja s hišnimi ter eksotičnimi živalmi, vodenje evidenc in ravnanje z živalmi v trgovini pa je Vurs v letu 2010 preveril pri sedmih trgovcih."

Glede premikov hišnih živali med državami članicami EU (komercialni in nekomercialni premiki nad pet živali) pa so na Vursu sposobni zgolj pojasnila, da "Vurs izvaja nediskriminatorne preglede na namembnem kraju".

Tudi na vprašanje, koliko takšnih pregledov je bilo opravljenih v preteklem letu, nam niso odgovorili. So pa pojasnili, da podatkov ne vodijo ločeno po živalskih vrstah in da Vurs prav tako ne vodi seznama "domnevnih preprodajalcev", ampak obravnava vsak primer posebej. Ob tem so še povedali, da prodaja psov, katerih izvor ni pri lastniku, v Sloveniji ni prepovedana in da nadzor preprodajalcev ni njihovo delo.

Katere pristojne državne organe bi torej moral zanimati črni trg z živalmi?

Davkarija ima projekt

V Sloveniji ni registriranih trgovcev s psi, razen enega, ki pa ima prepoved nabave novih psov. Torej je v Sloveniji samo en registriran trgovec s psi in na stotine nelegalnih preprodajalcev, ki svojo dejavnost opravljajo "na črno".

Na Dursu so nam povedali, da informacije o preprodaji psov pridobivajo predvsem iz prijav, ki jih podajo državljani. Po njihovih podatkih se kot preprodajalci psov pojavljajo tako tisti, ki dejavnosti nimajo registrirane, kot tudi registrirani davčni zavezanci. Slednji pridobivajo pse v državah EU, pri čemer pa tako nabave kot prodaje ne evidentirajo (ne izdajajo računov).

"V primerih, da se s preprodajo psov ukvarjajo fizične osebe in prodajo tudi oglašujejo, ob tem pa nimajo registrirane dejavnosti (računov ne morejo izdajati), gre lahko tudi za delo na črno," so še povedali. Na vprašanje, na kakšen način nadzorujejo in sankcionirajo tovrstno dejavnost, so zgolj pojasnili, da so preprodajo psov že vključili v projekt "siva ekonomija".

In nenazadnje, koga zanimajo "nepobrane" kazni za neodgovorne lastnike neregistriranih psov? Če nikogar drugega, zagotovo delujoče v premnogih zavetiščih za zapuščene živali, ki zaradi pomanjkanja finančnih sredstev kar pokajo po šivih.

Kot je povedala Polona Samec, ki vodi zavetišče Horjul, v povprečju letno oskrbijo dvesto zavrženih neregistriranih psov. Tudi v zavetišču Ljubljana so v letu 2009 sprejeli 398 psov, je povedal vodja zavetišča Marko Oman. Se pa stanje na območju Ljubljane počasi izboljšuje, saj sprejmejo vsako leto manj zapuščenih psov, po drugi strani pa lahko zaradi obveznega mikročipiranja tudi več izgubljenih psov vrnejo lastnikom.

Po uradnih podatkih je v Sloveniji 209.988 psov. Natančnih podatkov o realnem številu psov nimamo, vendar naj bi bilo po predvidevanjih enega izmed večjih zavetišč za zapuščene živali v Sloveniji več kot 300.000 psov. Od tega je zgolj 152.742 psov cepljenih proti steklini.

Ob teh podatkih lahko sklenemo: če bi se obstoječa zakonodaja, ki narekuje obvezno registracijo psov, dosledno spoštovala in izvajala in če bi inšpekcijske službe za nadzor obvezne registracije in vakcinacije psov v celoti opravljale svoje delo, potem zavetišč za živali v Sloveniji skorajda ne bi potrebovali, saj bi lahko vse "najdene" pse vrnili njihovim lastnikom.

Zavajanje potrošnikov

Mlajši par se je odločil, da bo kupil psa pasme nemški bokser. Preko spleta sta poiskala prodajalca. Našla sta oglas, v katerem je pisalo: "Prodamo dva meseca starega čistokrvnega bokserja. Brez rodovnika. Mladiček je zelo živahen in išče prijazne lastnike. Ob prevzemu bo veterinarsko pregledan, čipiran in imel bo potni list." Sestala sta se s prodajalcem. Mladiček je imel sicer malce daljši gobec, kot je za to pasmo običajno, vendar je bil kljub vsemu prisrčen. Cena je bila ugodna. Bila sta prepričana, da ne potrebujeta psa z rodovnikom. Rodovniški psi so samo za razstave. Postala sta ponosna lastnika čistokrvnega bokserja. Po nekaj mesecih, ko se je iz mladička razvil odrasel pes, sta ugotovila, da je njun čistokrvni bokser pravzaprav podoben mešancu z nemškim ovčarjem.

Ali je rodovnik res samo list papirja, namenjen tistim, ki svoje pse ponosno razstavljajo? Pri tem gre sicer za splošno razširjeno mnenje, vendar je rodovnik v resnici mnogo več. Rodovnik je nekakšen "rojstni list" psa, v katerem so zapisani njegovi osnovni podatki: rodovniško ime psa ter rodovniška imena prednikov za tri generacije nazaj, rojstni datum, pasma psa, številka vpisa v rodovno knjigo, tetovirna številka ali številka mikročipa, ki ga psu vstavijo pri prvem cepljenju, ter podatki o vzreditelju.

Prodajalci pogosto ponujajo nerodovniške mladiče domnevno rodovniških staršev. V teh primerih gre po mnenju kinologov za zavajanje. Rodovnike namreč dobijo prav vsi mladiči v leglu (ne glede na njihovo število) dveh rodovniških staršev, ki imata vzrejno dovoljenje. Če mladički nimajo rodovnika, temu botruje dejstvo, da vsaj eden od staršev nima vzrejnega dovoljenja. V primeru, ko eden od staršev mladiča nima rodovnika, je rodovnik mladiča, ki vam ga pokaže vzreditelj, bodisi lažen bodisi pripada drugemu psu.

Mnogo je tudi primerov, ko vzreditelji trdijo, da mladiček nima rodovnika, ker je bil nadštevilen. Tudi to ne drži. Vsi mladički v leglu dobijo rodovnik, če le imata starša vzrejno dovoljenje.

Če gre za leglo dveh nerodovniških staršev, je zadeva še toliko bolj kočljiva: že med predniki so bili netipični predstavniki pasme, zaradi česar niso dobili vzrejnih dovoljenj. Povrhu vsega nad paritvami ni nadzora in se nemalokrat skotijo bolni psi ali prenašalci dednih napak.

Po mnenju Kinološke zveze Slovenije lahko o čistopasemskem psu govorimo le takrat, ko lahko z dokumentacijo dokažemo istovetnost tega psa in njegovih prednikov. Pri tako imenovanih čistokrvnih psih brez rodovnika pa oseba, ki je leglo vzredila, ne more novemu lastniku zagotoviti niti istovetnosti staršev psa, kaj šele njunih prednikov. Sam izraz čistokrven je zavajajoč in v kinologiji nestrokoven. Po strokovnem mnenju kinologov obstajajo samo pasemski psi (rodovniški psi) in nerodovniški psi, ki so mešanci. Kajti samo rodovnik je dokument, ki zagotavlja, da je pes točno določene pasme. Po oceni Katje Dermol iz Kinološke zveze Slovenije gre pri oglaševanju prodaje "čistokrvnih" psov brez rodovnika za namerno zavajanje kupcev, saj so novi lastniki teh mladičev prepričani, da kupujejo čistopasemskega psa, ki bo tipičen predstavnik "pasme", ki so jo kupili. Večina teh mladičev se tako vizualno, predvsem pa karakterno izkaže za nekaj drugega od tega, kar so želeli.

Tudi na Zvezi potrošnikov Slovenije so povedali, da gre v primeru oglaševanja čistokrvnih psov brez rodovnika za zavajanje potrošnikov, vendar dokler se kinološka stroka uradno ne opredeli glede razlike med rodovniškimi in nerodovniškimi psi, ne morejo ukrepati. Zakaj se na Kinološki zvezi Slovenije uradno ne opredelijo - ni znano.