"Draga knjiga ..."

... je na odprtju predzadnjega Slovenskega knjižnega sejma neki slavnostni govorec - mislim, da je bil politik - nagovoril občinstvo v dvorani. V nadaljevanju smo se navzoči kar topili ob prijaznih in spodbudnih besedah govorcev o knjižnem sejmu kot "prazniku zagotovitve prihodnosti", pa da "se za knjigo v prihodnosti ni bati", da "o pomenu knjige ne gre izgubljati veliko odvečnih besed, saj so vse preskope, da bi poudarile njeno veličino", da "je v Sloveniji število izdanih knjig na prebivalca 'izjemno'", da "narašča število knjižničnih izposoj", da "nas čaka svetla prihodnost"... in potem: "Berimo, kajti le znanje je pot k cilju." Človek bi pričakoval, da večjega panegirika knjigi sploh ni mogoče izreči. Pomota! Aprila v letu zatem, ko si je Ljubljana ponosno pripela lento svetovne prestolnice knjige (SPK), se je spet usul plaz hvale in slave knjigi. Izšlo je več kot 200.000 izvodov knjig* v projektu "Knjige za vsakogar" (KZS); za vsakim vogalom knjige, pa knjižni dogodki, katerih načrtovano število 500 je naraslo še za 1000, pa branje tako in branje drugače, za vsakega Slovenca kakšno branje... Poslanica Milana Jesiha: "Vsakdo od nas ima svoj sončni zahod. [...] Vsako knjigo med branjem soustvarjamo, vsak s svojo čustveno zavestjo. [...] Knjige, ki jih tako sopišemo, so lahko knjige, ki nas sproščajo, knjige, ki nas začarajo, knjige, ki nam potrjujejo naš prav in ki ga spodjedajo, ki nas učijo, nas vodijo v druge čase in dežele in vesolja. Ne dajmo si jih vzeti..."

18. april 2011. Še pet dni do konca SPK. Enajsta ura dopoldne. Slavnostna otvoritev 16. slovenskih dnevov knjige pred ljubljanskim magistratom. Govorci: predsednik države dr. Danilo Türk, kulturna ministrica Majda Širca, ljubljanski župan Zoran Janković, predsednik Društva slovenskih pisateljev Milan Jesih. Radostne besede o knjigi. Obiskovalcev? Poleg nekaj založnikov in knjigotržcev še kakšna peščica tistih, ki bi jim človek prisodil, da so prišli na prireditev, ne pa da so se tam znašli po naključju. Tudi dneve zatem jih ni bilo nič več.

Do konca knjižnega sejma je bilo na stojnici založbe Modrijan prodanih manj kot 100 knjig... V šestih dneh. Od jutra do večera. Cena večine se je sukala okoli 5 evrov.

"V knjigarnah je nekoliko samotno ..."

Septembra lani, ob prvi obletnici delovanja Modrijanove knjigarne, smo organizirali dvotedensko akcijo KNJIGOKUP. V tem času smo v sodelovanju z okoli 30 založniki ponujali kakih 1000 naslovov po skromnih, tudi do enega evra znižanih cenah. Da bi v knjigarno privabili več ljudi in spromovirali kupovanje knjig. Akcija, ki smo jo obogatili še z nekaj prijetnimi dogodki, je bila uspešna, precej ljudi smo oskrbeli s knjigami, spotoma so kupili še kakšno po redni ceni. Daljnosežnejših učinkov bržkone ni bilo, saj večina slovenskih "knjigoljubcev" knjig ne kupuje ne glede na ceno.

Povprečen slovenski bralec se je pred leti vsaj decembra založil s kupčkom novih knjig, da je lahko račun shranil kot dokazilo za uveljavljanje davčne olajšave v dohodninski napovedi. Danes nima več v zavesti, da se dá knjigo tudi kupiti. Stopiš v knjigarno, vzameš, plačaš in greš. Ne boli. Lahko še malo posediš, v knjigarnah zna biti prav prijetno. Knjigo lahko kupiš po telefonu, po internetu, po katalogu.

Da so knjige predrage, pravijo. Stvar presoje, vsekakor bi bile lahko cenejše, vendar le, ko bi dobile kupce. Cena je pač obratno sorazmerna s pričakovano prodajo. Tisti redki bralci, ki se po knjigo odpravijo v knjigarno, plačajo (pre)več, da lahko tisti, ki gredo ponjo v knjižnico, berejo zastonj. "Medbralčevska" solidarnost.

Da se razumemo. A) Modrijan je založniško podjetje. Gospodarska družba. Plačuje tudi davke. B) Vse, kar zna delati, je produkcija knjig. C) Preživlja se s produkcijo in prodajo knjig. Č) Knjig ne donira!

Najmanj enkrat tedensko dobimo prošnjo za "donacijo" knjig. Konec leta se frekvenca vsaj podeseteri - saj veste, božič... Eden bi rad razveselil revne ali bolne otroke, pa knjig zanje seveda ne bi kupil. Drugi se odpravlja k Slovencem v tujino, pa bi jim nesel slovenske knjige. Kupil jih ne bi. Tretji hoče svoj "bralni" projekt prijaviti na razpis, pričakuje javno finančno podporo za spodbujanje "bralne kulture" (!), pa za to potrebuje knjige. Seveda zastonj. No, tu so še dekani, ki žicajo knjige za svoje fakultete, da bodo lahko njihovi študentje študirali. Organizacije in društva in zavodi pošiljajo mejle ali telefonirajo na založbo in žicajo knjige. In nas še poučijo, da je to v našem interesu, saj nas bodo navedli na plakatu. Pa tombole in srečelovi pa tekmovanja in nagradne igre. Krošnje in jase. Neka politična stranka se celo domisli privabljanja volilcev s promocijo branja - knjig, ki naj bi jih "donirali" založniki.

A v tej druščini zastonjkarjev od nikoder mejlov, v katerih bi nam avtorji ponujali zastonj besedila, agenti zastonj pravice, prevajalci zastonj prevode, lektorji zastonj lekturo, oblikovalci zastonj oblikovanje, fotografi zastonj fotografije, ilustratorji zastonj ilustracije, časopisi in drugi mediji zastonj oglasni prostor, tiskarji zastonj tisk. Nezaslišano, vsi pričakujejo, da bodo za svoje delo, ki so ga vložili v besedilo, prevod, lekturo, oblikovanje, fotografijo..., dobili plačilo!

Knjigo bi ...

Ne kupil, pač pa izdal.

"Slovenija je po številu izdanih naslovov na prebivalca prva v svetu," je kulturna ministrica med drugim povedala lani ob odprtju Slovenskega knjižnega sejma. In ob tem natresla "čudežne" podatke, češ da je leta 2009 izšlo več kot 6000 knjig, od tega skoraj 1500 leposlovnih del.

Slovenci smo fanatični pisci. Modrijan prejme letno na svoj e-naslov kakšno stotnijo in pol izvirnih rokopisov. Večino ponudniki predstavijo kot literarno delo: roman, zgodbo, pesniško zbirko, pravljico... Mamica povije prvo ali drugo dete, in že jo popade umetniška žilica pa začne - pisati pesmice in pravljice. In jih ponujati založnikom, kakopak.

Obisk katerega od spletnih forumov, kjer si razočarani in nerazumljeni pisci izmenjujejo informacije z bolj izkušenimi, daje vtis, da je zanje vrhunec sreče videti lastno knjigo na polici v knjigarni. O tistem redkem čarobnem trenutku (še manj o dvesto, tristo takih trenutkih), ko kupec s to knjigo pristopi k blagajni in plača račun, ne razmišljajo ali pa ga sploh ne poznajo, saj neredki prostodušno priznavajo, da sami ne kupujejo knjig.

A pot do lastne knjige očitno nikoli ni bila lažja kot danes. Lani je neka avtorica pri eni od založb, ki izdajajo knjige "po naročilu", objavila šest knjig v skupni nakladi 350 izvodov, spet drugi je uspelo izdati štiri romane v skupni nakladi 200 izvodov, leta 2011 pa nas bo očitno osrečila še z najmanj šestimi naslovi; in tu je pesnik, ki je leta 2010 izdal 15 pesniških in dve kratkoprozni knjigi v skupni nakladi 561 izvodov (vir: Cobiss). Od kod se je v letu 2009 vzelo 773 izdaj izvirnega leposlovja, od tega 142 romanov (na situ žirije za Delovo nagrado kresnik leto pozneje jih je bilo okoli 115) pa 236 knjig poezije, najbrž ni več vprašanje, ki bi bilo vredno več kot točko.

Vrnimo se h kulturni ministrici, ki ugotavlja, da "prevedemo več knjig na prebivalca kot v ZDA". Mogoče res, a daleč največ izmed 1795 izdanih prevodnih del leta 2009 je bilo prevedenih iz angleščine. Izvirni jezik kar 380 leposlovnih knjig izmed 606 je angleščina. Preostale naslove si delijo neangleške književnosti: poljska 14, češka in slovaška (skupaj) 12, italijanska pičlih 10. Iz ruščine je bilo reci in piši prevedenih samo 6 (šest!) knjig.

Med knjigami pod kategorijo "angleška književnost" seveda močno prednjači cenena plažna literatura, tako za odrasle kakor otroke, kar po svoje razloži, od kod tolikšna polucija prevajalcev iz angleščine. Med njimi je, bodimo odkriti, tudi daleč največ tistih, ki so pri izbiri svoje poklicne poti popolnoma usekali mimo. Od tod padec prevajalskih standardov in s tem tudi honorarjev. Manj "občutljive" založbe izdajajo samo še prevode iz angleščine, tako pridejo najceneje skozi. In knjižnice se pridno zalagajo z njimi. In zato bo prevajalka z manj kot ducatom angleške plaže iztržila 50.000 izposoj na leto, Sovretova nagrajenka z več kot 30 kakovostnimi knjižnimi naslovi iz češkega jezika pa niti petine tega. In v tem razmerju bo razdeljeno tudi knjižnično nadomestilo.

Knjige - takšne in drugačne

In zdaj se zmenimo, kaj sploh je knjiga. Čemu od vsega potiskanega in oplatničenega, kar pristane na trgu (ali v skladiščih založb in samozaložnikov), pritiče ime knjiga, o kakršni govorimo zdaj in kakršno si predstavlja povprečen Slovenec, ko vstopi v knjigarno ali knjižnico? In kaj od vsega potiskanega in oplatničenega sploh sodi v kategorijo "kultura" in v resor kulturne ministrice? Sodeč po njenih besedah in Statističnem letopisu 2010, v katerem je pod naslovom "Kultura" natančno preštetih in popisanih teh več kot šest tisoč knjig, izdanih v letu 2009, tudi priročniki za obrezovanje sadnega drevja.

Torej je vsak izdelek, ki ima ovitek in notri potiskane liste, kulturni proizvod, založbe, tiskarne in knjigarne pa smo tovarne kulture. Lepo, čeprav se ne počutim kaj posebej kulturna, če izdam ali kupim kuharsko knjigo ali priročnik za obrezovanje sadnega drevja. Če bi bila kulturna ministrica, rade volje odstopim 107 knjig kmetijskemu ministru, 171 jih prepustim ministru za pravosodje, 403 šolskemu ministru, skoraj 400 ministru za zdravje, celo goro knjig lahko prevzame minister za znanost in visoko šolstvo, pa še bo kakšna ostala za finančnega in druge ministre. Če bi bila kulturna ministrica, vzamem tistih svojih tisoč ali dva tisoč knjig in jim izničim davek, drugi ministri pa naj poskrbijo za svoje.

Šest tisoč knjig na leto!

Sreča je pet res dobrih knjig na leto ...

... meni Uroš Zupan (Književni listi, 2. februarja 2011). Morda je za enega dobra še kakšna več, za drugega kakšna manj, vsekakor pa bo držalo, "da smo zelo daleč od tega, da bi bilo vse, kar je sposobno prestopiti prag objavljivosti, že samo zaradi tega koraka dobro, vredno pozornosti".

Podobno ugotavlja o otroški in mladinski literaturi Pionirska knjižnica - center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana, ki si že več kot štirideset let z objavo Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig vsako leto prizadeva ločiti zrnje od plev ter staršem, pedagogom, knjigarnarjem in zlasti knjižničarjem pomagati pri izbiri kakovostnih knjig za otroke in mladino. Najboljšim knjigam podeli "zlato hruško". Škoda, da ni pri tem uspešnejša in da njenih priporočil ne upoštevajo vsaj šolske knjižnice, če si že starši s tem nočejo beliti glav. Pionirska je naštela kar 1044 izidov knjig za otroke in mladino v letu 2009, a med njimi komajda 342 vrednih branja. "Kje so torej uredniki, ki lahko zavrnejo slabe domače izdelke in ne dajo v prevod poneumljajočih tujih uspešnic, kritiki, ki priporočajo ali grajajo, knjigarnarji in knjižničarji, ki izbirajo ponudbo na svojih policah, novinarji, ki obveščajo o novih izdajah, teoretiki, ki se odzivajo na nove tokove in poetike, institucije, ki bodo organizirale kakšen simpozij ali posvet?" se sprašuje Dnevnikova novinarka Iva Kosmos (18. februarja 2011).

Založba Modrijan je leta 2008 izdala knjigo znamenite Tove Jansson Nevidni otrok in druge zgodbe v nakladi 1500 izvodov. Odlična knjiga, izvrsten prevod Nade Grošelj. Naša edina otroška knjiga v tem letu. In je dobila "zlato hruško".

Tri leta po objavi je kljub promociji, znižanjem, rednim obiskom naših zastopnikov v šolskih knjižnicah ostalo neprodanih 1020 izvodov.

Otroci ne marajo "hrušk", hočejo mrke, somrake in mlade lune, hočejo skrivnosti za mlade in stilske vodnike za punce, hočejo blišč in kič in čim manj vsebine. In to zastonj, tako kot njihovi starši. Iz knjižnice.**

Mi pa kuhamo in pečemo piškote

Založba Modrijan proda v knjigarnah samo tretjino svojih knjig (sem niso všteti učbeniki in delovni zvezki). Polovica vseh, ki kupca najdejo v knjigarni, se proda v Ljubljani, za polovico prodanih v Ljubljani je zaslužna Knjigarna Konzorcij (MKT). Razmerje knjigarne:druge prodajne poti je pri manjših založbah, še posebej pri tistih, ki nimajo svoje knjigarne, najbrž še bistveno slabše. Tudi zato gotovo ni bilo založnika, ki ne bi pozdravil "projekta" lestvice NAJ 10 v slovenskih knjigarnah, ki ga je sredi leta 2009 začelo Združenje knjigotržcev, ki deluje v okviru Zbornice založništva, knjigotrštva, grafične dejavnosti in radiodifuznih medijev, z namenom in poslanstvom "komunicirati s slovenskim trgom z enotno lestvico vseh knjigarn; promovirati najbolje prodajane knjižne naslove v slovenskih knjigarnah in knjigotrških mrežah; pospeševati prodajo knjižnih naslovov; spodbujati branje in razvijanje bralnih navad; spodbujati obisk knjigarn; promovirati knjigarne".

Kako Združenje spodbuja branje in razvija bralne navade s svojimi lestvicami, konec vsakega meseca obelodani v vseh medijih, potem pa še za celo leto. Leta 2010 je tako na "odrasli" lestvici briljirala mehka uspešnica Jej, moli, ljubi Elizabeth Gilbert, na "otroški" pa vampirska romanca Jutranja zarja Stephenie Meyer. Sploh pa smo leta 2010 s knjigami večinoma kuhali in pekli piškote. Značilno je še, da na lestvici "dežurajo" zlasti knjige dveh založb, lastnic knjigotrških mrež Mladinska knjiga in Učila International, kar je bilo seveda pričakovati. Slovenska literarna dela za odrasle se vsake toliko najdejo na katerem od zadnjih klinov mesečne lestvice (tako Svinjske nogice Tadeja Goloba in To noč sem jo videl Draga Jančarja), potem pa za vselej poniknejo. Izjema je bil Vojnovićev roman Čefurji raus!. Ni povsem jasno, po kakšnih kriterijih se knjige razvrščajo na "knjige za odrasle" in "knjige za otroke in mladino" - Guinnessovo knjigo rekordov 2010 so očitno sestavili za odrasle, Guinnessovo knjigo rekordov 2011 pa za otroke in mladino.

Poglejmo še številke ...

... nič ne bo. V Pravilniku projekta Lestvica NAJ 10 v slovenskih knjigarnah piše, da so "podatki o prodani nakladi katerega koli naslova poslovna tajna in se ne smejo razkriti nikomur brez pisnega soglasja lastnika podatka. Dovoljena je le objava podatkov o rasti ali upadu prodaje in o deležih posameznih naslovov v lestvici desetih naslovov in brez zbirnega podatka."

Toliko v odgovor dr. Urošu Grilcu, ki v prispevku Travme slovenskega knjižnega trga (Pogledi, 16. februarja 2011) ocenjuje, da "slovenski založniki tozadevno stavijo na transparentno netransparentnost in lahko o številu prodanih knjigah le ugibamo". Založniki ničesar ne skrivamo, še najmanj uspešne prodaje svojih knjig, katerih večino prodamo po svojih neposrednih prodajnih kanalih, brez pomoči MOL in JAK, je pa res, da nas o teh številkah nihče nič ne vpraša. Še manj o knjigah, ki po tistem, ko prodamo dvesto, tristo izvodov, obtičijo v skladišču, čakajoč na "mlin". "Čemu bi kupil(a), ko pa dobim zastonj v knjižnici?" In to celo knjige, ki v knjižnico sploh ne sodijo.

Za potrebe kulture, izobraževanja, raziskovanja in informiranja

Povprečen Slovenec si menda izposodi 12,8 knjige na leto, kupi dve ali tri.

Knjižnice so nedvomno zelo pomembne. Tudi za založnike. Promovirajo branje in vzgajajo bralce, brez bralcev pa ni kupcev. Pomembne so za avtorje, prevajalce, ilustratorje. Promovirajo njihovo delo in jim za izposojo izplačujejo knjižnično nadomestilo (a samo domačim, tuji se lahko obrišejo pod nosom). Knjižnice so vzgojno-izobraževalne in kulturne ustanove, saj "organizirajo posebne oblike dejavnosti za otroke, mladino in odrasle, ki so namenjene spodbujanju bralne kulture; organizirajo posebne oblike dejavnosti za otroke, mladino in odrasle s posebnimi potrebami; organizirajo kulturne prireditve, ki so povezane z njihovo dejavnostjo" (ZKnj-1).

Kako uspešne so naše knjižnice pri spodbujanju bralne kulture, se lahko vsak mesec prepričamo ob pregledu lestvice najbolj branih knjig. Slovenske splošne knjižnice, ki delujejo v sistemu Cobiss (66 knjižnic), april 2011. Prva tri mesta: Pepel v vetru, Vreden ljubezni, Shanna, vse Kathleen E. Woodiwiss, "najbolj priljubljene pisateljice našega časa". Sledi Nebeška vročica Sandre Brown. Na petem in sedmem mestu Zločin in kazen Dostojevskega ter Shakespeare z Romeom in Julijo (šolsko branje), med njima Posvetne radosti Philippe Gregory. Osma je Tujka Diane Gabaldon in na repu sta še Flaubertova Gospa Bovary, ki ji že preti izpad z lestvice (matura iz slovenščine 2011), in - najbrž šolsko branje - Tavčarjeva Visoška kronika. In približno v tem slogu naprej do 100. mesta. Celoletna lestvica 2010: Woodiwiss, Woodiwiss, Woodiwiss...

Človek se vpraša, kako lahko knjižnice sploh zagotovijo toliko knjig K.E.Woodiwiss, da lahko svojo lestvico najbolj branih iz meseca v mesec tako zgledno vzdržujejo v skoraj nespremenjenem stanju. Najbrž tako, da se založijo s 400 do 500 izvodi posameznega naslova. Skupno število izvodov knjig K. E. Woodiwiss gre potemtakem v slovenskih knjižnicah v tisoče. Ta knjižničarska požrtvovalnost mora zagotovo nečemu služiti. Kulturi? Izobraževanju? Raziskovanju? Informiranju? Guinnessovi knjigi rekordov?

Tretji člen zakona o knjižničarstvu: "Knjižnično gradivo so objavljeni tiskani, zvočni, slikovni, elektronski ali kako drugače tehnično izdelani zapisi, ki jih zbirajo in javnosti posredujejo knjižnice ter so namenjeni za potrebe kulture, izobraževanja, raziskovanja in informiranja."

Ob bistrem potoku je mlin ...

Med zadnjim Slovenskim knjižnim sejmom je v medije kot blisk švistnila vest o založniškem "mračnjaštvu", češ da knjige, ki jih ni mogoče prodati, vozimo v razrez. In potem neki založnik hlastno pritrjuje: "Ja, res, to je pa veliko barbarstvo, mi tega ne delamo." Glas ogorčenja se je dvignil iz pisateljskih vrst, spodbudilo pa ga je "barbarstvo" Cankarjeve založbe, ki je menda "peljala v mlin" neprodane izvode Miltonovega Izgubljenega raja, klasike. A po skladiščih založnikov se valja mnogo klasike, knjigarne jih po določenem času vržejo s polic, ker se ne prodajajo tako dobro kot kuharice, knjižnicam pa tudi ne dišijo. Knjižnice v sistemu Cobiss so denimo kupile manj kot 150 izvodov Renanovega Jezusovega življenja pa več kot 500 izvodov Izgubljenega simbola Dana Browna. Na seznamu želja povprečnega člana knjižnice pač ni Renana, Miltona ali kakega Hezioda, sta pa Woodiwiss in Brown. Panem et circenses!

Še bolj tragična pa je usoda kakovostne sodobne literature oziroma knjig avtorjev, od katerih smrti še ni poteklo 70 let. Založnik za neki tak roman, recimo dobitnika goncourta, z imetnikom avtorskih pravic (avtor, agencija ali založba) sklene pogodbo za štiri ali pet let, redkeje več. To obdobje vključuje tudi čas za prevod, ureditev in natis knjige. Knjiga pride na trg - naklada 800 ali tisoč je že pogumna odločitev -, proda se dvesto, tristo izvodov, kakih 150 do dvesto od tega jih pokupijo knjižnice, preostanek životari v knjigarnah in še pogosteje v skladiščih, dokler se pogodba o avtorskih pravicah ne izteče. Zatem mora knjiga iz prodaje. Pač, založnik lahko pogodbo podaljša (to ni zastonj) in zatem upa, da bo v podaljšku prodal več kot ducat izvodov. In kam z neprodanimi izvodi? Na razprodajo po evro, kar ostane, pa v mlin!

Se torej v prihodnosti res ni bati za knjigo?

Otroške bodo ostale. Še posebej za najmlajše: knjigice z luknjicami, zarezami, jezički, tipkami in cofki, kosmate in lasate, pa žametne in iz blaga, za v banjico in branje na kahlici. Malčki so hvaležni bralčki, knjige razcefrajo, popacajo s čokolado in počečkajo z barvicami, zato jih mamice, očki, babice in dedki rajši kupijo.

Za vse druge se bojim. Zlasti za najboljše. Pa ne zaradi kindla in interneta. To je zadnje, kar ogroža slovenske knjigarne in založbe. Knjigo ogroža bralec. Tisti, ki jo ljubi, časti in poveličuje... pa misli, da lahko to počne zastonj, v nedogled. In si potem drzne kritizirati slabe prevode, pomanjkljivo lektorirane knjige in neestetske ovitke pa se pritoževati nad cenami in soliti pamet urednikom in založnikom, kaj vse da bi bilo treba še objaviti in česa ne...

No money, no funny! Razprite prste obeh rok in preštejte, koliko knjig ste kupili v zadnjih dvanajstih mesecih. Če zmanjka prstov, potem tole moje razmišljanje ni bilo namenjeno vam.

* Od 23. aprila 2010 do 23. aprila 2011 je izšlo 26 naslovov po 8000 izvodov, torej 208.000 izvodov, menda se še letos obeta novih 7 naslovov, predvidoma torej dodatnih 56.000 izvodov knjig. Karkoli že si o teh številkah misli dr. Uroš Grilc ("Je realno pričakovati, da bo 21 naslovov temeljito in na kratki rok pretreslo knjižni trg s 6589 izdanimi knjižnimi naslovi letno [2009]? Lahko teh 21 naslovov resneje pretrese dogajanje na ožjem knjižnem trgu, se pravi na trgu knjig s področja literature, če je v letu 2009 po podatkih Nuka izšlo 1765 leposlovnih del s povprečno naklado 1098 izvodov? Težko." Pogledi, 16. februarja 2011), gre vendarle za ogromno količino knjig, in pri tem število naslovov, 21, 26 ali pa 33, pravzaprav ni pomembno. Če je leta 2009 izšlo 1765 leposlovnih knjig (Surs: 1473) s povprečno naklado 1098 izvodov, to pomeni 1,937.970 izvodov (ali pač nekoliko manj, ob teh številkah nikoli ne veš, kdo je štel in kdo prepisoval), in več kot 200.000 dodatnih izvodov je za trg še kako hud pretres. In ob misli, da se bo to "bombardiranje" s knjigami za par grošev nadaljevalo, zaboli glava vsakega normalnega človeka, ki je v poslu s knjigami (razen tistih, seveda, ki za to prejemajo zajetne subvencije MOL in JAK).

** Ob tem pomemben podatek, da je v sistem Cobiss vključena le peščica šolskih knjižnic, kar pomeni, da od tistega, kar si v šolskih knjižnicah izposojajo otroci in učitelji, (slovenski) avtorji, prevajalci idr. nimajo nič, izgubljeno v vesolju (oziroma v prizadevanju izogniti se nadomestilu za avtorje učbenikov). Zadnji dostopni podatki so za leto 2002, ko je bilo 648 šolskih knjižnic. Danes je izmed 408 knjižnic, vključenih v Cobiss, samo 68 osnovnošolskih. Šolske knjižnice so sicer izjemno slabi kupci knjig (so svetle izjeme!) in svojim članom ne priskrbijo niti dovolj knjig za domače ali maturitetno branje; zato ne preseneča, da se te knjige tako visoko uvrščajo na lestvicah splošnih knjižnic.

Bronislava Aubelj je glavna urednica založbe Modrijan.