Zdaj sem spet prišla, vzhodna fasada je medtem dobila zelen vzorec in namesto lesenih brvi je zdaj trden cement. In kipi, tokrat glineni. Mirko Bratuša, Prlek, s katerim sva, kot sva začudeno ugotovila pred leti, v otroštvu skupaj packala po blatu Negovskega jezera, bo, tako je odločila komisija na ministrstvu za kulturo, na letošnjem Beneškem bienalu zastopal Slovenijo. V beneško galerijo A+A bo prihodnji teden začel seliti svoje Hipokrite, kipe, ki jih je lani razstavil v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici, dodal pa jim bo tudi Grelce za vroče občutke, narejene posebej za beneško predstavitev.

V Kostanjevici je imel kipar na voljo kraljevski volumen bivše cerkve, slovenska beneška galerija A+A pa je majhna in v nadstropjih, kot nalašč za kakšne minimalistične postavitve. Kako da ga ni odvrnila ta preteča utesnjenost?

Mance nepremičnih kipov

"Seveda je ta razlika ogromna, a me je na neki način izzvala k razmišljanju, kakšno novo vsebino bi lahko dal tem istim kipom v tako spremenjenih okoliščinah; ta po svoje nehvaležen prostor mi je izziv, z njim bom skušal nekaj narediti, uporabil bom tudi različne svetlobe, povedal drugačne zgodbe. O Benetkah z vsemi nanosi pomenov sicer eksplicitno nisem razmišljal, a sem kasneje opazil, da so se mi tudi lagune nekako prikradle v grelce, ne da bi vedel, kdaj."

Roke so torej naredile nekaj, česar glava še ni domislila, tako kot so svoj ustvarjalni postopek pojasnjevali nadrealisti, v pisanju so temu rekli avtomatična pisava, in nadrealistični pisatelji, ki so jo preizkušali, so podprti s psihoanalitičnimi spoznanji verjeli, da so prav ti "nelogični" teksti odraz njihovega avtentičnega jaza, brez kulturne navlake.

Tudi Bratuša se strinja, da delno za vsako ustvarjanje velja, da nastane brez nadzora: "Delno seveda vedno slediš konceptu, brez njega ne moreš delati takšnih form, vmes pa se res zgodijo akcenti, spremembe, ki jim na začetku ne veš imena. Hipokrite sem na primer začel modelirati aprila lani, pet mesecev pred otvoritvijo, čeprav smo bili za razstavo dogovorjeni že dve leti. Delati sem začel šele, ko sem prišel na zamisel, da kipe naslonim na stebre, od tu naprej je delo steklo, odločil sem se za komunikacijo med njimi z gestami, z držami, ker tako bolje zajemajo prostor, kot če bi le srepo gledali. So metafore in animatorji prostora."

A ne animirajo le prostora, tudi gledalec jim sledi, sledi njihovim pogledom, na neki način ga krožno vodijo po prostoru. Le da so se v Kostanjevici zdeli glede na razsežnosti prostora majhni, četudi so visoki blizu dveh metrov. Bodo v beneških prostorih zrasli v velikane?

"Da, in to mi je všeč, dobili bodo neko komplementarno, drugačno vsebino. Prej so bili elementi v prostoru, zdaj bodo bolj kot artefakti, kot ostaline neke razstave v nekem drugem prostoru."

Velikani torej. Toda ali bodo tudi pogani? Kajti prislonjeni ob stebre so v Kostanjevici na prvi pogled spominjali na nabožne kipe, šele natančnejši pogled na njihovo nenavadnost je dal slutiti neko transgresijo. Ta religiozni vtis je podčrtala tudi sakralna glasba v videu Jasne Hribernik, s katero bo Bratuša sodeloval tudi pri postavitvi v Benetkah. A v galeriji A+A ni nič sakralnega.

"Pogani? (smeh) ... Verjetno res. Jasninega videa sploh še nisem videl, tako da nisem vedel za to glasbo. Vsekakor pa jih niti v Kostanjevici nisem načrtno postavljal kot nabožne kipe, hotel sem sodelovati z arhitekturo, ker v tistem prostoru vlada posebno vzdušje; res pa je, da njegova zgodovina asociira na sakralno. Bolj mi je bila pomembna vsebina združevanja form s pestro preteklostjo prostora in z njegovo končno desakralizacijo. Zato mi je bilo zelo zanimivo, da imajo v samostanskem grbu divjega moža. To je skrajno nenavadno za cerkveno inštitucijo, in ta gozdni mož je postal osrednji element razstave, bela figura z gorjačo, ki s prstom kaže na na tleh zvitega človeka."

In ta zvitež z zadnjico v zraku gozdnemu možu občasno pokaže jezik…

"Ja, ker mu gozdni mož pomiga s prstom!"

Tako se torej gredo na videz nepremični kipi na skrivaj mance, ne da bi površni obiskovalec razstave to sploh opazil. In človeka seveda mora zanimati, kaj šele počnejo, ko se razstavišče zapre in imajo končno mir pred nerazumevajočimi gledalci in slabimi interpreti. Morda stopijo stran od stebrov in se začne bal? Kajti vtis, da se med njimi nekaj dogaja, je zanesljiv.

"Kipi dajejo vtis, da se gledajo, zaradi postavitve in drže glave, človek misli, da se gledajo, a v resnici nimajo izdelanih oči, le bunke, eni imajo celo le gubo zaprtih oči, in če jih pogledate na ta način, če jih vidite mižeče, dajejo povsem drug vtis."

Pogledam še enkrat. Madonca, res je! Če odmislim vtis, da gledajo, če pomislim, da mižijo, se pred mojimi očmi spremenijo v nekaj drugega. To moram vaditi! Ta drugačen pogled.

"Ne vidimo le tistega, kar dejansko je, ampak kar vemo, da je, izkušnje so tiste, ki nam dopolnjujejo videno. Otroci narišejo človeka, ki je tristo metrov oddaljen, z vsemi detajli, nosom, ušesi, četudi tega na takšni razdalji ne morejo videti. In opazovalci mojih kipov pričakujejo, da imajo oči in torej gledajo. Tudi ko ne gledajo."

Hinavcem se bodo v Benetkah pridružili tudi Grelci za vroče občutke, in sicer v nadstropju. "Hipokriti bodo spet topli, tako kot so bili že v Kostanjevici, Grelci, ki jih bodo napajali s svojo energijo, pa bodo zgoraj, hladni. Spet me je zanimalo komplementarno stanje, gledalec namreč kip običajno le opazuje, tako smo navajeni, ko pa se ga dotakneš, dobiš povsem drug občutek, eno informacijo več."

Premišljujem, koliko ljudi si je v Kostanjevici drznilo potipati kipe, da bi sploh ugotovili, da so topli. Otipavanje eksponatov je vendar tabu, ko sem se nazadnje skušala v nekem muzeju dotakniti kipa, so me skorajda aretirali. Kako bi si torej upala v mrzli Kostanjevici priviti se k velikemu toplemu hinavcu?

Morate jih potipati

"Tisti, ki se jih niso drznili potipati, pač niso vedeli, da so topli, ampak tisti tudi še marsičesa drugega ne vedo, saj tudi gledajo le tako, kot jih je mama naučila. (smeh) In ja, žal, to so te konvencije, ki pa vsekakor ne prispevajo h kvaliteti dojemanja. Taktilnost, tip je v kiparstvu izredno pomemben, to je področje, ki bi ga bilo vsekakor treba temeljito obdelati, in tu in tam se ga kiparji tudi konceptualno lotijo, naredijo tako, da ljudi vabijo h kršitvi tega tabuja. To sem naredil tudi jaz. Toplota kipa je skratka element, ki preseneti, ki ga je treba šele odkriti. Tako je bilo v Kostanjevici, kjer so bili ogrevani neopazno, zdaj v Benetkah bodo na ogled tudi njihovi grelci."

V vročih Benetkah bodo torej vroči Hipokriti in puhajoči Grelci. Bodo morda ljudi odgnali iz razstavišča? Ali pa bodo obiskovalci zaripli od vročine vztrajali v oparjenih prostorih, ker jih je tudi tega naučila mama? Da vzdržiš, potrpiš? In zakaj so hipokriti sploh topli? A niso hinavci hladni preračunljiveži?

"Mogoče sploh ne bi bili taki hipokriti, če bi bili hladni! Sicer pa sem s poimenovanjem ciljal na splošno družbeno stanje, malo pa je naslov tudi zavajajoč, saj ne gre dobesedno za like hinavcev, za karakterne tipe."

Ja, z imeni nas Mirko Bratuša tako in tako vedno vleče nekam tja za nos. Mnogi se spomnimo kritično nastrojenega Slovenskega likovnega kanapeja, ki je ciljal na vodstvo Moderne galerije, pa serije, ki je romala v Španijo in jo je poimenoval Neimenovani (valjati se po tolstem vampu Evrope, čim manj delati in čim več žreti), pa Navadnih kipov… Kaj so, lepo prosim, navadni kipi? Nenadarjeni brati nenavadnih kipov?

"Bili so navadni kipi, tako kot sem jaz navaden kipar, nimam se za 'sodobnega umetnika', kipar sem."

Dobro. To razumemo. Pojdimo k materialom, bilo je obdobje brona, pa različnih plastičnih materialov, in zdaj glina.

"Glina je prinesla forme, ki mi jih drugi materiali niso omogočili, pa tudi sicer rad menjavam materiale, ko me eden začne dolgočasiti, poiščem drugega, ki mi ustreza glede na koncept. Glina mi je med drugim omogočila tudi vgradnjo električne inštalacije za ogrevanje, z bronom to ne bi bilo mogoče. Oblikovni del se tako poveže s tehničnim delom.

Sicer pa so ti moji kipi porozni, postrgani, to je šamotirana glina, v kateri so kristali, in ko jo strgaš, se naredijo luknjice. Ne zanimajo me odtisi prstov, sled roke, zanima me sama forma, brez tako imenovanega osebnega dotika umetnika. Težava pri izdelavi je bila debelina, ta mora biti natančno določena, točno 14 milimetrov, zaradi sušenja in doseganja predvidenih učinkov. Pri grelcih, ko sem sloje nanašal, so se mi spodaj sušili, zgoraj sesuvali… No, tudi pri bronu je debelina pomembna, tanjši ko je, bolje je, lepše ga lahko uliješ in bolje se ohlaja."

Za večino vem, kam gredo

In kakšna je usoda kipov, ki jih izdela za razstave, kam gredo, ko je aplavzov ali kritik konec, kdo se jih potem dotika in kdo brca? Ali pa se nekje, reveži, prašijo, in čakajo, da jih kdo kupi? In kaj je s tistimi, ki so v zasebni lasti, jim še sledi, otrokom, ki so šli od doma? Enega sem pred časom zasledila pred kozmetičnim salonom, drugega na kraškem borjaču…

"Za večino vem, kam gredo, no, nekateri se preselijo in za njimi izgubim sled. Tiste, ki so v javnih zbirkah, imam evidentirane, tiste, ki so na javnih mestih, tudi."

A na javnih mestih se jim lahko marsikaj zgodi, svet je nevaren, tudi tega nas mama nenehno uči. So nedotaknjeni ali pa se jih je lotila čreda hormonsko navdihnjenih mozoljarjev, ki ne ločijo vola od bika? In kakšen je njegov odnos do raznih posegov, ki niso vedno le vandalizem, ampak tudi neka živa reakcija? Kajti nekatere intervencije so zabavne. Ko so Kidriču dodali pod pazduho štruco kruha, je kip le pridobil, bil je že skorajda znosen, tak nekoliko razkurjen ata, ki priteče iz trgovine in kriči mami tam doli pod oknom, kje toliko časa hodi. Ko ga polivajo z rdečo, pa v tem ni kakšne posebne dodane vrednosti razen gneva.

"Ko nekaj postaviš v prostor, lahko pričakuješ reakcije, in temu primerno se tehnično zavarujem. Za zdaj moji kipi niso doživeli kakšnih dram. Glede Kidriča pa mislim, da je dobro, da ostane, kjer je, kot pomnik časa, četudi je Kalin naredil tudi kakšne boljše. A tako pač je, saj so jih kiparji sami naredili, politika jih ni prisilila. Kiparji so delali socrealistične kipe, ker so ubogali in ker jim je to koristilo. Kalin je Kidriča postavil v držo, ki izziva, takrat je bil mogoče zgolj demonstrativen, izražal je manifestativno moč osebnosti in politike, zdaj pa deluje ideološko avtoritarno in zato provocira. Javna plastika običajno podpira neko ideologijo, da pa si jo ideologija prisvoji, tudi ni nič novega."

Tudi danes? V času brezbarvne ideologije, imenovane kapital?

"Tudi. V Ljubljani ne moreš ponuditi drugega kot predlog doprsnega kipa ali pa konjeniški spomenik, drugega niso pripravljeni vzeti. Tudi to je ideologija."

V zadnjem času se res zdi, kot da imamo v prestolnici predvsem Begića in Brdarja.

"Poglejte si spomenik Kavčiču ali pa upornim ženskam pred stolnico, pa Kocbeka v Tivoliju. To so slabi koncepti. Predlog za Kosovelov spomenik v Tivoliju, ki je skušal na novo definirati javni spomenik z elektroniko, pa, denimo, ni bil realiziran."

Natečaji so v tej deželi res večni izvor polemik. So torej na tem področju že a priori sporni? In kakšna bi bila boljša oblika izbire?

"No, natečaj za Maistra je bil vsekakor farsa, že zato, ker so ga razglasili za anonimnega. Si predstavljate, da komisija izbira osnutke, a ne prepozna avtorjev? Pa kdo so potem člani te komisije, če ne poznajo slovenskih kiparjev? Kuharji? Ali politiki? No, in potem so naročili še rezervni kip, pri nezmagovalcu, ki so ga potem postavili pred ministrstvo za obrambo. Če to ni absurd. Nekoč sem dobil ponudbo za kandidaturo na razpis v Kamniku, na katero se nisem odzval. Potem so mi javili, da moj osnutek ni bil izbran. Torej so me porabili le za videz, da so izbirali med več osnutki. Zato je vsekakor boljše, da naročnik povabi umetnika in se ne gre teh šarad. Lepo pa bi bilo, če ne bi vabil vedno tistega, ki mu je najbližje."

Kako torej preživi kipar? Mesece in mesece izdeluje kipe za razstavo, med tem morda proda kaj obstoječega ali pa gloda travo?

Nekaj zbirk je, pravi Bratuša, ki odkupujejo dela, Faktor banka, Talum, NLB, nekaj zasebnih zbiralcev, ki natančno vedo, kaj hočejo.

Saj res, ko sem bila nazadnje tu, je bila v delu na prestolu sedeča figura, glede katere je bil zelo skrivnosten. Poskusim torej v drugo: kaj je bilo to, in kaj se je zgodilo z njo? "Odšla je v rimsko cerkev svetega Frančiška Ksaverja. Bilo je naročilo, papež Vojtyla," pojasni z resnim obrazom. Je delo po naročilu bolj mučno, me zanima, ga utesnjuje, je zato tako resen?

"Pri naročilih se je treba držati nekih konvencij, tako je bilo pri tem kipu, kjer je bilo treba predvsem hiteti, in tudi pri Stanislavu Škrabcu, nekaj pa vendarle lahko tudi spremeniš, narediš korak vstran. So pa seveda tudi med naročniki velike razlike."

Tako začneva klepetati o renesansi in tedanjih mecenih, o tem, koliko so njihova naročila zavezovala in omejevala umetnike, kar me spomni na profilni portret velikaša z velikim kljukastim nosom, ki visi v florentinski palači Uffici in ki je portretiranca tako zgrozil, da si je dal razbiti nos. Ne vem pa, ali je račun za ta nežni poseg predložil slikarju. Bratuši pride na misel primer opata Sogereja iz Saint-Denisa, ki je spodbudil razvoj gotskega stila v arhitekturi; on je bil tisti, ki je imel idejo, mojstri so jo le izvedli. "Včasih so bili naročniki tako prosvetljeni, da so bili v resnici oni ustvarjalci."

To Sogerjevo je bilo torej naročilo, ki je hotelo z vertikalami povzdigniti idejo krščanskega boga, pa se je vendarle dobro izteklo. Kaj bi naredil, ko bi mu denimo danes premier Pahor naročil kip, ki bi povzdigoval idejo pokojninske reforme?

"Mogoče bi malo razmislil… (smeh)"

O galerijah, še posebej tistih javnih, imajo številni umetniki slabo mnenje, večina jim očita zaprtost za nova imena in nove pristope. Po Bratuševem mnenju je težava predvsem v tem, da so ponekod na vodstvenih položajih desetletja eni in isti ljudje. "Poglejte si Obalne galerije, pa Moderno galerijo, isto je bilo do nedavnega v Mestni galeriji. In ti vsiljujejo svoj okus in definirajo en in isti program, ene in iste avtorje skozi desetletja. Z drugimi pa dobro sodelujem."

Male risbice - najboljše ideje

Tisto, kar dela Bratuševe kipe drugačne, tako svojske, je tudi neki svojevrsten humor, hudomušnost, v figurah, živalskih, človeških in živalsko-človeških, v izrazih obrazov, ogromnih stopalih, v tehničnih potegavščinah, kot je "jezikanje" enega izmed hipokritov. Vedno je kak navihan detajl, ob katerem se človeku usta raztegnejo proti uhljem.

A kot pravi, se s humorjem sploh ne ukvarja. "Kip si zamislim, in sploh ne premišljujem o tem, ali bo komu smešen. Če so moji kipi zabavni, je to neki stranski učinek, v njih so impulzi, ki jih ljudje, ki potrebujejo smeh, uresničijo. Trudim se narediti kip, ki ima vkomponiranih veliko reči, opazovalec potegne ven tiste, ki so mu blizu, ostale lahko ostanejo skrite, latentne. Morda za kdaj drugič, ko bo uzrl druge komponente. Uzrl ali zatipal, če si bo drznil, ali tudi zaslišal - Hipokriti niso neslišni, a tudi to so opazili le redki. Zame tudi ni razlike med figuraliko in abstraktno umetnostjo, vedno gre samo za obliko, in za to, ali ima oblika spoznavno dimenzijo ali ne, ta pa ni odvisna od tega, ali je abstraktna ali figuralična. To nikoli ni bil glavni problem likovnega ustvarjanja, vsi preizkušamo forme. No, jaz jih pogosto preizkušam tudi v povezavi s tehniko."

Njegova ljubezen do tehnike in mehanike, migajoči prst, voda, ki se pretaka skozi človeško figuro-fontano, gumb na kenguruju, ki povzroči, da začne pljuvati vodo - nedvomno, tehniko ima rad in je tudi ne skriva, cevi so ravno tako del kipa. "Včasih imam občutek, da je treba vso stvar zrelativizirati. Hipokriti bi bili brez vseh teh detajlov manj zanimivi. In tudi moje delo bi bilo bolj dolgočasno."

Medtem ko nastaja razstava v Benetkah, ima v mislih že naslednji projekt, razstavo v Kresiji in galeriji Isis, a kot pravi, še ne ve, kaj bo naredil. Da nima niti še skic, ne morem verjeti. "Nekaj majčkenih imam, ja," prizna, a tisto o majčkenih, kaj naj to pomeni: nepomembnih, nevrednih?

"Ne, vedno rišem zelo male skice, fizično male. Mala risba, le nekaj centimetrov velika, pušča več stvari odprtih. Velika že bolj definira, že ima detajle, mala pa je bolj zanimiva, ker pri realizaciji ne gre zgolj za povečanje, ampak za razvoj. Tisto, kar skušam ohraniti, pa je prvotno vzdušje, ki je pomembno in iz katerega je ideja nastala. Opazil sem, da prav iz teh malih risbic, ki jih tako nenačrtno rišem, nastanejo najboljše ideje."