Strižejo nas kot ovco, ki je vedno ista in na isti travi, dlaka je pa vsakič nova in srbi in preveč je je, da se kar vozlja. Prenašavši prispodobo na medije - vsebine so iste, a imajo vsakič svežo ceno in nov ovitek. Odvečno srbečih cekinov pa ljudem, kot kaže, nikoli ne zmanjka. A o tem drugič, vsebine naj nas tokrat ne zanimajo. Bolj zanimiva je nova sezona striženja, ki nas, ovčke, čaka v naslednjih nekaj letih. Zanimajo nas nove prenosne naprave. Tablice, iPodi in brihtni telefoni z ekrani na dotik. Nove, seksi igračke, pa naj mi kolega Crnkovič oprosti, da se tokrat nalašč spuščam na ta naš od mračno nerazumljive tehnološke prihodnosti prestrašen slovenski novinarski nivo, ki vsak nov čudež računalniške tehnologije v časopisnih naslovih vsakič in vselej obvezno označi za (Sonyjevo, Applovo, Philipsovo, vstavi po želji) "novo igračko".

Vzamem nazaj, ker tokrat ne gre za igračke. To ni več hec, zdaj gre zares, strokovnjaki in analitiki napovedujejo, da nas čaka nov tehnološki bum prenosih naprav, proti kateremu se bo prva računalniška eksplozija iz osemdesetih zdela kot mušji kakec. Če je bil takrat cilj prodati računalnik v vsako hišo, se tokrat bije boj za prodajo računalnika v vsak žep. Žepov je več kot hiš, capisce? In če me malo zanese v megleno prihodnost, do naslednjega koraka, čipa v betici, tudi ni več daleč. Kar seveda ne pomeni, da se ga bojim, nasprotno, novih tehnologij se načelno in vedno veselim, kljub zablodam a la atomska bomba. Le pravim, da ne bo kdo spet presenečen. Ali pa tudi ne, betic je na svetu navsezadnje manj kot žepov.

Uporabnik je bistven

A vrnimo se v sedanjost, téma so nove mobilne, upam si reči čudežne naprave. Pomanjšane, sfrizirane, polepšane. Ker so res nekaj novega, nekaj drugega, nekaj na novo nepogrešljivega. Vedno pri roki, vedno vklopljene, vedno pri-klopljene. Dihajo na internet, imajo komaj kak gumb, po obliki pa vse bolj spominjajo na zloglasni Clarke-Kubrickov vesoljski oh-kako-je-lep monolit. Prispodoba je le na videz gimnazijsko okorna in za lase privlečena, z malo tuhtanja pa se kmalu zazdi več kot primerna. Na več nivojih, če hočete - in če imate radi tako kvazi poglobljeno razmišljanje. Ker se izkaže, da je tisti skrivnostni monolit v bistvu en tak medvesoljski mobilni komunikator (pejdžer), ki so ga vesoljci pustili za vsak slučaj, "če bo kaj nujnega, pa pokličite, se slišimo!". In en tak napol simbolični znanilec in prinašalec novih, nerazumljivih, skorajda čudežnih tehnologij. Če parafraziram prav Clarka, čudeži niso nič čudežnega, če si opremljen z dovolj razvito tehnologijo in če imaš novo publiko. Če si izposodim besede nekega bivšega vojaka JLA, "govorim o paralelama, koje se same ponujaju".

V rokah imam črn predmet. Črn in štirioglat in neživ. Takega, kot je, lahko uporabim kvečjemu kot obtežilnik za papir ali primitivno obrambno orožje v zakonskem prepiru. Kakšen brihten inženir bi nemara z njim za silo znal izmeriti širino mize ali višino Nebotičnika s primerjavo obeh senc in druge geometrije (boljše že kot palci, lakti in čevlji, ne?), druge uporabe se mu pa pri najboljši volji ne spomnim (ker je ura že pozna in stranke spijo).

Povedati hočem, da je ta črni predmet sam po sebi neuporaben, čeprav so me ob nakupu v reklami prepričevali, da v drobovju skriva tak in tak jako hud procesor, dve in več radijskih anten, 32 GB spomina na stare čase in debele miniaturizirane baterije, ki da se jih zlepa ne bom naveličal in menjal. Vse lepo in prav, ampak verjeti moram na besedo. Ker jaz vidim samo en črn kos plastike, odpirati pa ga niti nočem niti znam. Zaradi mene so notri lahko tudi miniaturni črnci ali škratje, kaj jaz vem.

Ampak ko pritisnem na gumb, ta črni predmet oživi. Ekran se zasveti, zasliši se bip, črni kos plastike oživi in se spremeni v...

... "Telefon!" slišim iz zadnje vrste in par rok dvignjenih, vedno in spet enih in istih. Ja, lahko je telefon, sedi, pet, in daj čigumi iz ust. Ampak ne nujno! Če smo še včeraj z izrazom "mobilna naprava" mislili "prenosni telefon", se bo kmalu treba pogovarjati drugače. Kajti nekatere od teh napravic navadnega telefonskega klica niti ne zmorejo, niti nočejo, saj so konstantno povezane v svet preko brezžičnega interneta, ki mu je telefonija danes teoretično in tudi praktično le še podmnožica. Z interneta lahko telefoniraš, obratno ne gre.

Odmislimo torej telefonijo in razmišljajmo širše. Pravilen odgovor je seveda odvisen od posameznega uporabnika in njegove želje. Nekomu se bo črni predmet spremenil v budilko, drugemu v zemljevid Domžal, babici v razkazovalnik družinskih fotk, fotru v online katalog viagre, nečaku v igralno konzolo. Tudi v drugih kombinacijah, saj se vedno najdejo babice, ki jih zanima porn, fotri, ki igrajo igrice, in otroci, ki jih zanimajo knjige. In tu so še novice, glasba, video, podatki, arhivi, foto aplikacije, merilniki, pripomočki in drugi softverski nadomestki za vse vrste elektronskih malenkosti, ki smo se jih navadili v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih.  Odgovorov je torej nešteto in še več jih bo.

Pred časom sem na svojem blogu ta fenomen zaobjel z mislijo "finta je v softveru". Češ da ni važno, kaj je v škatli, ampak kako deluje. Po premisleku je treba dodati še "finta je v uporabniku". Ta je tisti, ki požene, predvsem pa "izbere" softver in se s tem odloči, kakšen odnos bo do naprave zavzel in kako mu bo služila. Ta je tisti, ki se (softversko) odloči za to napravo namesto za ono. Zapravi svoj denar za to aplikacijo in ne za katero drugo. Ker je po novem uporabnik tisti, ki definira uporabo naprave. Walkman je walkman, televizor je televizor, dildo je dildo, kakorkoli ga obrneš. Ta črni vrag pa ne. 

Pravim, "po novem". Kaj pa osebni računalnik? Kaj ne gre tu za isti vzorec? Za napravo, na kateri poženemo poljuben program in računalnik spremenimo bodisi v urejevalnik besedil, bodisi v igralno konzolo, bodisi v kaj tretjega. Seveda, vzorec je isti, a do sedaj slabo razpoznaven, očiten je postal šele z zamenjavo hardverskega modela. Še včeraj škatla, ekran, tipkovnica in miška na delovni mizi, danes kos pravokotne plastike v rokah. Ko zaženemo softver, ostane računalnik računalnik, le eno okno več se mu je odprlo na ekranu. Črni vrag v naših rokah pa se je ob pritisku na gumb "spremenil" v program, ki smo ga pognali.

Ostrigli in obrili

Razlika je bistvena. Predstavljajte si za hip podobno napravo v daljni prihodnosti, ko bo softver zmogel oživiti ne le ekran naprave, ampak napravo samo. Ja, ta naša črna škatla se bo nanotehnološko molekularno fizično in na otip dejansko premodulirala in spremenila v sprogramirani predmet, a la Star Trek, se razumemo, kam pes taco moli? Spremenila in preoblikovala prav pred našimi očmi, tamle na mizi, daj kozarce in pepelnik stran, da se kaj ne razbije.

Če je verjeti Holivudu, se bo tudi nekoliko zableščalo v sinjemodrem odtenku in futuristično zabrnelo, mogoče bo tudi kaj nežnega dima, od spodaj lepo osvetljenega. Klik, klik, tap, tap, za zjutraj rabim budilko, gremo lovit ribe ob petih, klik, klik, tap, tap in puffff! - na mizi stoji budilka, že navita za ob zori, baš taka, kot sem jo izbral v meniju. Le raztegnil sem jo na pol metra višine, preden sem kliknil OK. Ob pol petih zjutraj je zmeraj kriza in rabim velik, glasen zvonec.

Softver je naprava in naprava je softver, to je vsekakor zanimiv (a ne edini, da ne bo pomote) vzorec digitalne prihodnosti, čeprav seveda še nismo čisto tam. Na stara leta se vsekakor veselim možnosti, da bom v skrajni sili vedno lahko, upam, stisnil knof na slušnem aparatu in ga, naveličan tečnega ženskega čenčanja ali otroškega žicanja, softversko spremenil v pištolo ali vsaj pipec. Že zdaj mi gre vse živo vse bolj na jetra, pa jih še nimam petdeset. But I digress.

 

Če iz vsega povedanega lahko kaj brihtnega potegnemo, je najbrž jasno vsaj eno - na tržišču prenosnih naprav bo zmagal tisti z boljšim softverom.

- Definiraj "boljši"! slišim iz ozadja.

Za trenutek obstanem in ne odgovorim, naj si misli brihtnež, da me je dobro štihnil. Ker vprašanje je odlično in vredno posebne debate. Ker ga prav tu krepko biksajo tudi največji plejerji v tem novem biznisu. Novem, krasnem večmilijardnem biznisu. Ker meni se zdi, da me tokrat ne bodo le ostrigli, ampak kar obrili, jaz bom pa z užitkom nastavil bučo, ljubavni tepih in moda. Daj, poženi!