Neprijaznost brezmejne prijaznosti

Nenavadnost odločitve, učinkovitost njene izpeljave ter neskončna mera optimizma in poguma so kar pravšnji uvod v naslednje vprašanje: kdo od devetnajstletnikov, ki jih osebno poznamo, bi bil sposoben sam izvesti kaj podobnega kot mlada Litovca? Glede na eksotičnost njune zgodbe lahko vprašanje omilimo: kdo od slovenskih devetnajstletnikov je sposoben odgovorno razpolagati z denarjem, kdo od njih je sposoben načrtovati in izvesti nekajdnevno potovanje, kdo od njih je sposoben graditi zrelo partnersko zvezo, in nenazadnje, kdo od njih se je sposoben več ur/dni/tednov zapored intenzivno učiti?

Kot dolgoletna učiteljica matematike in razredničarka na srednji šoli ter kot mati treh otrok, od katerih sta dva že zaključila srednjo šolo, lahko na podlagi svojih izkušenj in opažanj zatrdim, da je povprečni slovenski devetnajstletnik osebnostno in miselno krhek. Obilje kurikulov, projektov in drugih javnih vzgojno-izobraževalnih dobrin, ki jih je ta mladi človek užil od vrtca do mature, očitno ne deluje v prid osnovni vsakodnevni zdržljivosti, ki jo vse od zore človeštva krepijo predvsem sprejemanje odgovornosti, pomnjenje in sklepanje.

Pred leti sem ugotavljala, da je permisivnost vgrajena v vse pore vzgoje in izobraževanja, od priročnikov za novopečene starše do pravilnika o šolskem redu v srednji šoli, in domnevala, da gre morda za ekonomsko in politično računico - da postanejo permisivno vzgojeni ljudje, ki jim je prioriteta lastno ugodje, vsaj dobri potrošniki in zlahka vodljiva volilna baza. Dandanes se razkraja tudi ta argument: iz sistema, ki mladega človeka varuje pred vsakršnim naporom ter sprejemanjem odgovornosti za lastne odločitve in dejanja, lahko izide le prazen in apatičen siromak z odporom do življenja. Do tridesetega leta ga morda še varuje Potemkinovo domače gnezdo, slej ko prej pa se sooči s povsem vsakodnevnimi napori, stiskami, odločitvami in izzivi ter… podleže.

Sistem, v katerega je vgrajeno napačno razumevanje prijaznosti, omogoča sodobnemu učencu, dijaku in študentu "neskončno življenj", torej še eno in še eno in še eno in še eno, če ne uspe pri zadnjem, pa dobi še eno za povrh. In tako dalje brez konca, kot pri računalniški igrici, ki jo po pritisku tipke za izhod - prejemu novodobnega popolnega odpustka - lahko poženeš vsakokrat znova. Ne čudimo se torej, da je sprejemanje odgovornosti za mnoge mlade povsem iracionalno početje.

Če kdo meni, da gre za novodobno težavo, naj prisluhne več kot 2400 let staremu negodovanju: "Oče se navadi, da je enak svojim otrokom, in se boji sinov; sin se navadi, da je enak očetu, pa se staršev ne boji in jih ne spoštuje, samo da je lahko svoboden. (…) Učitelj se v takšnih okoliščinah boji učencev in se jim prilizuje, učenci nimajo spoštovanja pred učitelji in tudi ne pred vzgojitelji. In nasploh se mlajši izenačujejo s starejšimi in z njimi tekmujejo v besedah in dejanjih, medtem ko stari postajajo zaupni z mladimi, se jim dobrikajo in jim popuščajo; ravnajo se po njih, da ne bi veljali za neljubeznive in gospodovalne. (…) In kar je poglavitno pri vsem tem: ti vidiš, kako občutljiva postane ob tem duša državljanov; ob najmanjšem podrejanju je nevoljna in ga ne more prenašati. Nazadnje se državljani, kakor veš, ne ozirajo več ne na napisane in ne na nenapisane zakone, samo da ne bi imeli kakršnega koli gospodarja nad sabo." (Platon, Država, Ljubljana: Mihelač, 1995.)

V javnih razmišljanjih o institucionalni vzgoji neumorno poudarjam svoj dvom v smiselnost takega podeljevanja ukorov, kakršno nam omogoča in zapoveduje šolska zakonodaja. Otrokom vzgojno zrelih družin namreč ukorov ni treba, otrokom vzgojno zaostalih družin pa jih ni smiselno dajati. Učinkovit prijem, o katerem sem že pisala, so duhovite in od staršev požegnane alternativne kazni, ob njih pa tiha soglasna odpoved dokumentaciji ter upanje, da bodo "kaznovani" mladostniki dozoreli za izzive tega sveta, še preden šolska inšpekcija ali kdo višji ugotovi kršitev načel že kakega državnega ali celo meddržavnega dokumenta.

Meddržavnega?! Nedavna razveljavitev kazni dijaku iz mojega osončja, v katerem se nekoč ni smelo nekaznovano skakati s spuščenimi spodnjicami ali groziti profesorici, je bila seveda nujna, saj v še toplem, osem strani dolgem zapisniku šolske inšpekcije beremo: "V vseh navedenih postopkih obravnave dijaka na šoli ni bilo upoštevano določilo 1. odstavka 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki obvezuje države podpisnice, naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki glavno vodilo otrokove koristi." Kaj je otrokova korist in kaj ne, pa seveda vsak uradnik vé precej bolje od ata Platona.

Kdaj pa je otrok-mladostnik-študent po mojem mnenju dovolj "velik" za sprejemanje odgovornosti? Na vprašanje odgovarjam enako v vlogi matere in učiteljice: zdaj, takoj, vedno, v razumnih okvirih. In trdim, da je sprejemanje odgovornosti predvsem pravica. Pravica, ki jo permisivna vzgoja mlademu človeku odvzema ali vsaj krati. V svoji razredniški karieri sem, svoji pregovorni natančnosti v posmeh, morala razveljaviti na desetine ukorov zaradi banalnih napak v postopku. Trdim, da niti najbolj eminentni slovenski pravniki z ministrom za pravosodje na čelu ne bi izpeljali izključitve dijaka brez take napake v postopku, ki bi jo šolski inšpektor prepoznal kot zadostno za razveljavitev ukrepa. Slovenska šola ne postaja le tiskarna spričeval in ognjenik evalvacij, temveč tudi gojišče zlagane prijaznosti.

Le kdo še potrebuje pomnjenje in sklepanje?!

Pred dnevi je že četrtič letos poskusil pridobiti pozitivno oceno iz matematike dijak, ki mu je prej omenjeni "sistem neskončno življenj" omogočil prehod v zadnji letnik srednje šole, ne da bi imel končanega prejšnjega. Ko se je izkazalo, da je že prostornina kocke zanj prehud zalogaj, sem mu želela pomagati. Med nama je tekel naslednji dialog: "Deniva, da ima vodni zbiralnik obliko kocke s stranico dolžine dveh metrov. Koliko drži?" "Pojma nimam." "Malo pa že lahko pomisliš - dva metra počez, dva po dolgem, dva v višino. No?" "Kaj pa vem. Površino zračunaš." "Oh… Takole ne bo šlo. Ne govori v prazno, pomisli vendar." "Mah, ne bom. Pa saj nima smisla. Jaz bom šel na jezike." "Hja, na jezike… Upam, da boš prevajal poezijo in ne kakih tehničnih navodil." "Kakšno poezijo neki. Jaz se bom ukvarjal z nepremičninami!"

Ob zadnjih rezultatih mednarodne raziskave naravoslovne in matematične pismenosti mladih smo kar pokali od ponosa, ker smo se uvrstili više kot prejšnjič. Malo manj glasno pa je bilo povedano, da so naši petnajstletniki bosi pri uporabnih nalogah, zdaj modno imenovanih matematično modeliranje. Prav zanimivo bi bilo preizkusiti študente katere koli fakultete s kako nalogo iz avstro-ogrskih računic Franca Močnika za slovenske ljudske šole 19. stoletja, denimo: "Zeleno (frišno) spravljeno senó zgubi v pervih 5 mesecih 11 1/2 % svoje teže; a) koliko tehta 324 centov zelenega sená čez 5 mesecev; b) kaj je boljše, zeleno senó prodajati cent po 2 gl. 50 kr., ali pet mesecev sušeno po 3 gl.?"

Nalogo naj bi pred dobrim stoletjem znal rešiti trinajstletnik - zakaj danes kljub prevodu v evre in sodobno slovenščino skoraj nobeden od mojih gimnazijcev, odličnjakov iz osnovne šole, drugemu delu naloge ni kos brez izdatnih namigov? Prav gotovo ne zato, ker ta del ne bi ustrezal sodobnim standardom znanja in/ali pričakovanim dosežkom…

Pomnjenje in sklepanje sta v splošni nemilosti že vsaj četrt stoletja; to vem, ker ves ta čas poučujem ter prepričujem dijake, starše, učitelje, ravnatelje in javnost, da lahko brez teh dveh sestavin matematiko kar zakonsko prepovemo, za miselna opravila pa že čez deset let najamemo tujce. Pomnjenju se kar na počez pripisuje nalepka "nepotrebna faktografija, saj se s pritiskom tipke kadar koli doseže kateri koli podatek", sklepanju pa "nepotreben napor, saj vse lahko naredi računalnik". Vero v doseganje kariere brez miselnega naprezanja ponazarja zgodba, ki žal ni osamljena. Na soočenje zaradi težav pri matematiki sem povabila skoraj meter devetdeset visokega in približno cent težkega dijaka, ki sem ga videla večkrat iti mimo šole kot vanjo, ter njegovo mater. Gospa je med našim sestankom izvedla nekaj nujnih telefonskih razgovorov, v odmorih med njimi pa izrazila razočaranje, ker "ta otrok ob vsem trudu ne doseže dvojke", in zabelila, da je "matematika edina in povsem nesmiselna ovira na poti tega otroka do pisarne, v kateri bo podpisal tri pogodbe dnevno, kar bo itak vse delo, ki ga bo moral opraviti".

Gre za pristop, ki ga srečujem večinoma pri fantih. Razlaga, da je razlika med šolskimi rezultati fantov in deklet posledica sistema, ki bolje nagrajuje ustrežljivost in prilagodljivost (deklet), zagotovo ni edina. Razlogi so najbrž tudi v tem, da marsikatero okolje fante še vedno bolj ščiti pred napori kot dekleta. V prid tej trditvi naj navedem zanimivo pričevanje iz glasbenega izobraževanja: znanec, ki poučuje klarinet in saksofon, je že pred kakim desetletjem opazil, da je pri igranju tega nekdaj izrazito fantovskega instrumenta - predvsem v višjih letnikih - opaziti vse več deklet, in sicer zato, ker veliko fantov ne premore dovolj vztrajnosti za vsakodnevno vadbo pa tudi hitreje obupajo ob neuspehih. In še srednješolski dragulj: med dijaki, ki so se meni ali mojim znancem pohvalili s prepisom na šolo z več "razumevanja" za uspešno opravljene izpite in celo z "bolj razumevajočimi" nadzornimi učitelji pri eksternih ocenjevanjih znanja, deklet ni bilo.

Slovenska nebesa v vato ovitih dečkov je najbrž treba prevetriti; kako in pri kom začeti, pa presega moje tokratno umovanje. Morda nam pri tem lahko pomagajo športni trenerji, eni redkih, ki številne mlade uspejo prepričati v pomen rednega in usmerjenega truda pri poti do uspeha in zadovoljstva. (Ejga, Platon, kako prav si imel, ko si oznanjal pomen hkratne krepitve telesa in duha!) Neverjetno dovzetni pa so mnogi moji dijaki tudi za argumente, ki sem si jih za svoje vsakodnevno tečnarjenje pridobila pri uglednih psihologih: ročno pisanje spodbuja ustvarjalnost, redna obremenitev možganov s pomnjenjem in sklepanjem, reševanje miselnih zank in računanje peš pa dokazano skrajšajo miselni reakcijski čas ter upočasnijo in omilijo starostno demenco…

Neodgovornost nima zgornje meje

Če otroku pripenjanje z varnostnim pasom ni pogodu, ga "razumevajoči" starši v pripenjanje ne silijo. Če povprečno sposoben mladostnik ob samostojnem učenju trpi in se dolgočasi, se domače naloge uvrsti v šolski arhaik in ukine. Če učenec ali dijak ne zdrži niti deset minut zbranega poslušanja, se za to samodejno okrivi nezanimivo poučevanje ali razglasi "posebne potrebe". Če mlademu človeku nek študij ne diši, ga zamenja in znova zamenja in spet in spet in tako dalje deset let. Če mu kasneje ni všeč posvojeni otrok, ga vrne in vzame drugega, ki ga bo prav tako vrnil, če mu ne bo všeč. Neodgovorno ravnanje nima zgornje meje.

Omogočimo mladim pravico do sprejemanja odgovornosti, negujmo dediščino pomnjenja in sklepanja! Osebna in miselna kondicija mladih sta naš cilj in njihova pot.

Sestavek je priredba in dopolnitev govornega prispevka, s katerim je avtorica nastopila na posvetu o poučevanju naravoslovja in matematike. Posvet je potekal 22. septembra 2010 v organizaciji SAZU na pobudo Sveta evropskih akademij pod geslom Znanost v šole.