Sociolog in filozof dr. Igor Škamperle razlaga, da se je zmaj ugnezdil v domala vseh kulturah, saj simbolizira del človeškega nezavednega, ki ga mora razum ves čas nadzorovati, a ga nikdar zares ne premaga. Sociologinja dr. Tina Ban pa udomačitev zmaja na različnih koncih Evrope pojasnjuje z močno navzočnostjo tega lika tako v antični Grčiji kot krščanski religiji, saj sta imeli obe tradiciji močan vpliv v vseh predelih stare celine.

Najverjetneje ravno zaradi primanjkljaja mitološke podlage se figura zmaja v simbolnem smislu v ZDA ni prijela, se je pa zato prerinila v hollywoodske filme, računalniške igrice ali knjižne uspešnice. Najbolj priljubljen zmajevski pisatelj ostaja angleški avtor J. R. R. Tolkien, ki je v romanu Hobit ustvaril zlato-rdečega zmaja Smauga, v zadnjih petnajstih letih mu je tik za petami J. K. Rowling, ki je svet obnorela s serijo romanov o Harryju Potterju, pomembno vlogo pa je zmajem v svojih delih namenil tudi vse bolj oboževani George R. R. Martin.

"Zmaj je tako star kot občutljivost in domišljija človeštva. /…/ Locirati geografski izvor zmaja je ravno tako težko kot določiti izvor civilizacije," zapiše "zmajeslovec" Zhao Qiguang. Naslanjajoč se na to trditev je najvarneje reči, da se je zmaj vzporedno razvijal v več civilizacijah hkrati, najverjetneje v sumerski, egipčanski in arkadijski tradiciji v tretjem tisočletju pred našim štetjem, ter se pozneje prenesel še v druge kulture.

Sestavljenka strašljivih živali

Tako kot raziskovalce bega njegov izvor, zavaja tudi neenotna podoba zmaja. Vse od antike pa do visokega srednjega veka je bilo v zahodnjaških likovnih upodobitvah le težko ločiti zmaja od kače, saj je bil ta vselej upodobljen kot plazilec. Razlogi za prekrivanje so deloma v etimologiji, saj grška beseda "drakon" zastopa tako zmaja kot veliko kačo, sorodnost pa je očitna tudi med slovanskima besedama zmij (zmaj) in zmija (kača), ki napotujeta na "zemeljskost". Po križarskih vojnah v 12. stoletju se je zahodna civilizacija razprla perzijski in arabski miselnosti, zaradi česar strašna zver dobi še krila, a ostaja plazeče se in luskasto bitje, ki se izvali iz jajca.

Ljudje se vse do danes niso poenotili glede zmajevskega videza, saj so ta bitja prepleskali že v številne barve, jim nadeli različno število glav (čeprav vedno mnogokratnik števila tri ali sedem, torej pravljičnih števil), nekaterim prisodili zmožnost letenja, drugim sposobnost bruhanja ognja. Skoraj zagotovo pa lahko trdimo, da je podoba zmaja sestavljena iz živali, ki so večini pognale strah v kosti - torej kače, krokodila, leva ali roparske ptice.

Etnolog Alexander Haggerty Krappe (1894-1947) je menil, da so ljudje našli navdih tudi pri okostju že izumrlih živali, predvsem pri dinozavrovem, in da je zmaj pravzaprav produkt šoka ob tovrstnih odkritjih. Sociologinja kulture dr. Tina Ban ob vseh teh ugibanjih dodaja: "Najbrž je bila podoba zmaja ustvarjena tako, da so ljudje kombinirali lastnosti določenih živali, saj se je tem nekdaj pripisovalo različne simbolne lastnosti, med katerimi so se nekatere stopile v figuri zmaja. Podobnih 'kombiniranih' simbolov je v mitologiji še več; mednje spadata tudi sfinga ali kentaver."

Raziskovalci simbolike, ki se je nakopičila okrog lika zmaja, povečini zaidejo v pravi blodnjak pomenov. Zmaju so bile namreč pripisane različne vloge znotraj zahodne civilizacije, še večji prepad pa zeva med zahodnjaškim in vzhodnjaškim simbolnim sistemom.

Starogrški zmaj je povečini nastopal kot spremljevalec ali kot grozljiva pošast, ki jo je med vrsto junakov premagal tudi Perzej. Predvsem znotraj kroga ezoteričnih mislecev je simbol zmaja zastopal preseganje nasprotij, torej neba in zemlje, materialnega in duhovnega, mikro- in makrokozmosa. Zmaj se torej v tem obdobju suče med dobrim in zlim, medtem ko so mu v srednjem veku predvsem zaradi vzpona krščanstva v predznak dodane le negativne oznake.

Ker je plazilec, simbolizira pritlehnost in zemeljskost ter s tem telesne strasti, skušnjave in notranje demone. Včasih je celo enačen s satanom, ki zapeljuje vesoljni svet, ali s heretiki. Zmaj je torej pošast, ki jo je treba premagati, tako kot je treba zatreti neželene psihične vsebine. Tudi boj mučenca in viteza, rimskega vojaka svetega Jurija z zmajem, ki je bil nemalokrat prenesen v likovno umetnost (ena najslavnejših je zagotovo Raffaellova upodobitev), simbolizira boj svetlobe s temo, duhovnega z materialnim oziroma razuma s podzavestjo.

Po zatonu srednjega veka figura zmaja za nekaj časa ponikne, je pa ponovno oživljena v času romantike, ko se otrese izključno negativnih pomenov, saj se približa orientalski miselnosti, kjer povečini uživa status dobrohotnega bitja. Tako denimo kitajskega zmaja ljudje dojemajo kot simbol modrosti, spiritualnosti ali kolektivne identitete, včasih celo kot stvarnika vrhovnega božanstva in sveta, poveljnika voda ter cesarjevega "roditelja", nemalokrat pa je razumljen tudi kot pogajalec med človekom in naravo, zaradi česar Kitajci na ulice včasih postavljajo papirnate in lesene zmaje, da bi naravi sporočili, da si želijo dežja. Po kitajskem horoskopu nas le še nekaj mesecev loči od leta zmaja, ki na eni strani obeta delavnost, energičnost in vitalnost, na drugi pa razdražljivost in nepredvidljivost.

Res je, da se tudi za zidovi zahodne tradicije tu in tam najdejo pozitivno naravnana legla zmajev in za ogrado Orienta mogočne pošasti, toda povečini vzhodni zmaji krožijo na območju božanskega, medtem ko so na zahodnem polu skoraj vselej potisnjeni v podzemni svet, kjer vlada smrt. Mnogi evropski vojščaki so podobo zmaja zarisali na ščit, da bi sovražniku vlili strah in vnesli smrt v njegove vrste. V nasprotju s tem je na zastavah vzhodnjaških legij plapolala zastava z motivom zmaja, da bi jim ta krepil voljo do vojskovanja, saj so se na tak način zavedali, da se bojujejo za cesarja. Zmaj je torej lahko uporabljen tudi kot psihološko orožje.

Ena izmed možnih teorij, zakaj je zahod razvil predvsem negativno konotacijo zmaja, se naslanja na predvidevanje, da se je zmaj v Evropo preselil z Bližnjega vzhoda in tako predstavljal tujega eksotičnega zavojevalca, ki ga je zaplodil barbarski poganski svet. Ker se je torej skotil iz nožnice "manjvrednih" kultur, ga je treba osvojiti oziroma uničiti in z redom premagati kaos.

Ugrabitev devic in boj z materjo

Na psihološkem teritoriju lahko simbol zmaja enačimo z nezavedno, torej neobvladljivo psihično naravo. Prav zato je v evropski kulturi zmaj dojet kot figura, ki jo je treba premagati. Običajno se junak v boj z zmajem spusti, ko želi rešiti dekle, večinoma devico, ki jo je zmaj ugrabil, ali ko se hoče polastiti zaklada, katerega čuvar je zmaj. V slednjem primeru se junak bojuje z nezavednim delom sebe, da bi ga, sledeč Jungovi teoriji, vključil v zavedni organizem. Po ezoteričnem nauku pa zaklad predstavlja notranje znanje. Ko se junak bojuje za devico, skuša najti v sebi čisto božansko naravo.

Dr. Igor Škamperle na tem mestu ponuja še eno možno pot do razkrinkanja tega arhetipskega simbola. Pravi namreč, da ima lik zmaja tako moške kot ženske karakteristike, zaradi česar mladenič, ko se bojuje s krilato pošastjo, v sebi premaguje tisto žensko, povečini vpliv matere, da bi se preobrazil v pravega moškega. Zmaj torej na neki način blokira moško seksualnost, vse dokler ni premagan. V očeh nedolžnih deklet pa lahko zverinska podoba, ki bruha ogenj, ponazarja grobo moško silo. Ko je dekle ugrabljeno in se sooči s to grobostjo, postane ženska. Sicer pa zmaj ženskam v mitološkem kontekstu ne povzroča preglavic, kar se kaže tudi skozi likovno umetnost, saj so moški, kot denimo sveti Jurij ali sveti Mihael, vselej prikazani kot junaki, ki so pokončali zmaja, medtem ko je ob ženskih figurah, denimo sveti Marjeti ali sveti Margareti, zmaj vedno uprizorjen kot krotko in pokorno bitje.

V današnjem zahodnem svetu se je zmajevska strašnost precej omilila, saj se je nekdaj grozljiva zver transformirala v bolj ali manj prijazno in simpatično podobo. Enoznačnega odgovora, zakaj je tako, seveda ni, Škamperle in Banova ponudita svoji razmišljanji. Prvi razlaga: "V zahodnem svetu so se spremenili tako tradicionalni družbeni odnosi kot družinske spolne vloge, zaradi česar se mladim fantom ni treba več spopadati z avtoritativnimi očeti ali strogimi učitelji in duhovniki. Ker mladenič torej nima več pravega nasprotnika, lahko zmaj, ki je tega nekdaj simboliziral, postane manj hudoben."

Dr. Banova pa zavije v drugo razlagalno smer: "Zmaj kot simbol identitete, določenega mesta, ljudstva ali družine je moral v času, ko ta še ni bila dovolj trdna, ohraniti grozljivo podobo. Skupina, ki si je zmaja izbrala za svoje znamenje, se je navadno imela za naslednico junaka, ki je premagal zmaja. Grozljivejši kot je bil zmaj, močnejše so se počutili. Ko pa se kolektivna identiteta okrepi, lahko tudi zmaj izgubi kremplje in zobe." Dodaja, da smo danes na splošno manj navezani na simbolni svet, s čimer se je v precejšnji meri izgubil tudi pomen figure zmaja.

Z Zmajskega mostu na pločevinko piva

Slovenski zmaj je zamenjal kar nekaj imen, saj so ga v preteklosti nazivali tudi kot lintverna, zmina, draka, pozoja, najstarejši izraz zanj pa naj bi bil premog, kar je po vsej verjetnosti izpeljanka iz glagola premagovati. Posebnost slovenskega zmaja je, da ima prikupne mladičke, in sicer človeške ribice.

Kot drugje po svetu je bil tudi pri nas zmaj postavljen v različne vloge, pripisane so mu bile raznolike lastnosti in so se okrog njega spletne številne legende. Tako naj bi se po nekem izročilu izvalil iz petelinjega jajca, medtem ko so Prekmurci prepričani, da se skoti iz krave. Na Konjiški gori prebiva triglavi zmaj, v pravljici Od kuzle rojeni sin pa se pojavi 24-glava pošast. Nekateri domači zmaji so postavljeni v vlogo čuvarjev, drugi goltajo mlada dekleta, največkrat pa so povzročitelji naravnih nesreč, zaradi česar so vplivali tudi na preseljevanje in nastajanje novih krajev.

Zaradi zmajevega rogoviljenja so se denimo oblikovali Kamniška oziroma Slevška roža, Babji zob ali Tržič. Slednji je nastal, ko se je zmaj, ki je domoval na Ljubelju, nekega dne prebudil in povzročil tako močan potres, da je plaz s Košute zasul Ljubelj in zajezil dolino. Prebivalci so zbežali v dolino, kjer so ustanovili Tržič. Pogoltnega zmaja pa so se domačini v več krajih, recimo v Postojni, pod Nanosom ali v Logarski dolini, znebili tako, da so mu v neko žival podtaknili živo apno. Ko je to požrl, nato pa se napil vode, mu je počil trebuh. Zlobne zverine so ljudje ponekod dojemali tudi kot regulatorje vodne gladine. Vrhniški zmaj leži na studencu, in ko se v njem nabere preveč vode, vstane, da se ta odlije.

Zagotovo so najbolj znamenite pripovedke o ljubljanskem zmaju. Po eni od legend ga je premagal grški junak Jazon, ki je z argonavti prek Donave priplul do Ljubljanice in se na Ljubljanskem barju srečal z grozno pošastjo. Kot drugi možni rešitelj Ljubljane se pojavlja že omenjeni sveti Jurij, ki je zmaja pokončal s kopjem. Podoba tega mučenca in ljudskega svetnika ob umirajočem zmaju simbolizira zmago krščanstva nad poganstvom.

Predvsem po drugi svetovni vojni pa se je ljubljanski zmaj iz arhetipskega simbola prelevil v tržno maskoto, saj se je znašel v logotipu in imenu številnih podjetij ter izdelkov, denimo na steklenici uniona, znamenitih cigaretah filter 57, v imenu priljubljene slaščičarne ali znamke baterij. Z njim so se poenotili tudi številni ljubljanski športni klubi in nekatere navijaške skupine, menda pa se je zmaj že pred več kot dvesto leti pojavil tudi kot motiv na tarčah, v katere so merili člani ljubljanskega društva ostrostrelcev.

Zagotovo je našemu glavnemu mestu lahko v ponos Zmajski most, ki v letošnjem letu praznuje 110. obletnico. Prvi železobetonski most pri nas, ki je v času odprtja tudi v evropskem merilu veljal za arhitekturni dosežek, se je originalno imenoval Jubilejni most, saj naj bi z njim počastili 40. obletnico vladanja cesarja Franca Jožefa I., a je bil v resnici zgrajen 13 let pozneje, na cesarjev 72. god. Most že od vsega začetka krasijo štirje veliki zeleni bakreni zmaji in šestnajst malih zmajčkov na dnu kandelabrov.

Najprej je bilo predvideno, da bodo most čuvali krilati levi, a ker je zmaj že dolgo zasedal del mestnega grba, je občinski svet glasoval za krilate stvore, ki jih je po zamisli arhitekta Jurija Zaninoviča izdelala tovarna kovinskih predmetov in ornamentov A. M. Beschorner z Dunaja. "Ker gre za simpatično oblikovanje heraldične živali, je ta upodobitev pomembna tudi zato, ker je močno vplivala na praktično vse kasnejše upodobitve ljubljanskega zmaja; kakor za potrebe heraldike, tako tudi za dekorativne in propagandne namene," v knjigi Zgodovina grba mesta Ljubljane zapiše Valt Jurečič.

Zmajev, ki domujejo na ljubljanskih ulicah, trgih ali stavbah, med vsakdanjim sprehodom po mestu večinoma niti ne opazimo. Tako so nastanjeni na ograji ob Čevljarskem mostu, na stopnicah ljubljanskega gradu, na vrhu Magistrata ali nekaterih fasadah hiš v starem mestnem jedru.

Zmaj preživel zaradi kršitve heraldičnega kodeksa

Čeprav je bil zmaj v zahodnem svetu precej nepriljubljena figura, je našel mesto v grbih številnih mest in držav, od Celovca, Walesa, Moskve pa do Ljubljane. Danes podoba zmaja zaseda kar 13 grbov slovenskih občin, denimo Kamnika, Šentjurja pri Celju, Radelj ob Dravi, Ljutomera… Ob tem heraldična pravila velevajo, da je zmaj na vsakem grbu nekoliko drugačen.

Zmaj se je v heraldični sistem naše prestolnice vrinil sredi 15. stoletja, ko se je na mestnem pečatniku pojavila krokodilu podobna žival z luskastim oklepom. Leta 1578 je nad ljubljanskim grbom odtis štirinožne živali brez peruti, ki pa premore večino preostalih zmajevskih lastnosti, leta 1667 pa je na beraški palici, ki je v tistem času predstavljala nekakšno dovolilnico za beračenje, odtisnjen zmaj s perutmi in zavihnjenim repom. Dve leti pozneje Janez Vajkard Valvasor v delu Slava vojvodine Kranjske objavi podobo ljubljanskega grba, v katerem je zmaj postavljen na vrh trdnjave. Po vsej verjetnosti sta ga k tej potezi napotila predvsem dva razloga, in sicer nepisano pravilo, da je zmaj prispodoba mest, ki ležijo v bližini močvirij, ter dejstvo, da je grb z zmajem premoglo tedaj konkurenčno mesto Celovec.

Valvasor je z umestitvijo tega simbola zaobšel tako heraldični kodeks kot tudi heraldične cenzorje cesarskega dvora na Dunaju, kar pomeni, da grb z zmajem nikoli ni bil pravno priznan. Kljub temu je vse od konca 17. stoletja vseskozi zapolnjeval vse različice tega mestnega simbola, čeprav je zaradi asimetrične podobe vsem ustvarjalcem grba povzročal največ preglavic. "Valvasor je podobo zmaja v grb postavil v baročnem obdobju, ki ga označujemo tudi kot obdobje mrtve heraldike, saj se je heraldično pravo v tem času precej omililo," razlaga heraldik Valt Jurečič, ki je med drugim tudi avtor zadnje različice ljubljanskega grba iz leta 1992.

Jurečič je grb zasnoval na podlagi študije vseh dosedanjih ljubljanskih grbov ter prvo verzijo zrisal že leta 1987, uradno pa je začela veljati šele šesta različica. Pravi, da je ta verzija heraldično dovršena, a jo "kazi" drobna planirana napaka, ki se skriva na grajskem obzidju, saj brez nje grb ne bi ustrezal zgodovinskim danostim. Te pa javnosti ne želijo razkriti niti avtor niti njegovi grboslovni kolegi. Jurečičev zmaj oziroma natančneje lintvern (gre namreč za štirinogo žival) čepi na grajskih cinah, razprostira netopirske peruti, razpira gobec, iz katerega moli rdeč jezik, ter ima enkrat zaobrnjen rep, ki se konča s puščico.

Tako kot na večini predhodnih grbov tudi ta najmlajši zmaj ohranja zeleno barvo, saj je na tak način približan večini opazovalcev, ki zmaja še vedno dojemajo kot sorodnika kuščarja ali krokodila. Vrh tega pa je poleg zlate zelena edina barva, ki se je po heraldičnih načelih lahko zlila s predhodno barvno zasnovo grba.

Nataša Ramovš iz Mestne občine Ljubljana pravi, da je mestni grb dandanes zaščiten z odlokom, "tako da ga druge pravne in fizične osebe ne smejo uporabljati, razen četrtnih skupnosti MOL in pravnih oseb, katerih ustanovitelj, soustanovitelj ali večinski lastnik je MOL, če opravljajo javno službo, so nosilci javnih pooblastil MOL ali je njihova osnovna dejavnost neprofitnega značaja in tako določa njihov ustanovitveni ali interni akt".