“Živim od ljubezni svoje bodoče žene”

»Projekt« Zorko ena

Medtem ko čaka na razrešitev – cerkvena birokracija je, kot pravi, vsaj tako (ne)učinkovita kot slovenska – se je, kot rečeno, odločil, da ne bo več molčal. Odkritost, s katero se je odločil spregovoriti o sebi, celibatu in usodnih dogajanjih zadnjih let, je – glede na navade v slovenskih kleriških krogih – presenetljiva, a obenem osvobajajoča in razorožujoča. Kogar bo po Ocvirkovi izpovedi zamikalo morali(sti)čno zgražanje, se mora zazreti v ogledalo in se zamisliti. Nad sabo. Kajti »razum je siv, enoličen, življenje in religija sta kraljestvo barv«, Wittgensteina citira Ocvirk.

Odgovor na vprašanje, kaj je tehtnico cenjenega teologa, ki po svojih besedah ni nikoli obžaloval, da se je odločil za duhovništvo in celibat, nagnilo na »usodno« stran, ni ne kratek ne iz enega kosa. Celibata pravzaprav niti ni tako težko nosil. Dela je bilo toliko, pravi, da je hormonske nevihte zlahka usmerjal na druga področja. A kaj, ko pride dan, ko začutiš, da kljub vsemu lepemu nekaj bistvenega manjka. »To je videl tudi Gospod Bog in rekel: Ni dobro za človeka, da je sam, naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (1 Mz 1,18), svojo odločitev s svetopisemskimi besedami pojasnjuje dr. Ocvirk.

»Dovolj imam ugibanj na omrežjih, ali je hčerka ali sin, ali me je nemara 'ona' ujela v past – in podobnih domislekov. Moja mala, ki me neizmerno osrečuje, ni ne spodrsljaj ne nesreča in ne past. Nasprotno, bila je načrtovana in zaželena. V šali smo jo poimenovali 'projekt' Zorko Ena, z mislijo na velikega pisatelja Zorka Simčiča, ki se je poročil pri šestdesetih in ga imava čast poznati oba z bodočo ženo.« Dvainšestdesetletni teolog, ki je 42 let služil Cerkvi in 32 let teološki fakulteti, se že veseli tudi »projekta« Zorko dva. Ta je napovedan »na dan, ko je pevec iz Vrbe umolknil«. Sicer pa z izvoljenko upata, da se bo domači pevski zbor, »če le Bog da«, z leti še povečal. »To nas bo neizmerno obogatilo, saj vsak otrok prinese culico in košček kruha na svet«.

Ocvirkove življenjske dileme, ki so se pred letom in pol iztekle v odločitev, so na nenavaden način povezane tudi z Dnevnikom. Njegov intervju za našo sobotno prilogo, objavljen daljnega 18. maja 2002, v katerem je previdno načel vprašanje celibata, je bil zanj skorajda usoden. Na novinarsko vprašanje, ali ni nečloveško pričakovati, da se bo mlad fant zavezal celibatu za dolgih 50 let, in ali ni nemara smiseln (francoski) predlog, da bi se duhovniki celibatu zavezali le začasno, je Ocvirk odgovoril takole: »Ko so me pred dolgimi leti spraševali, kaj bi postal, če bi se še enkrat odločal o svoji življenjski poti, sem vedno odgovoril, da bi bil znova duhovnik. Ko me zdaj to vprašajo, odgovorim, da je čudovito biti duhovnik, toda če bi še enkrat živel, ne verjamem, da bi me Bog spet poklical za duhovnika. To pa zato, ker ima Bog dovolj domišljije in bi mi zagotovo dal priložnost, da bi si našel eno 'fajn' žensko in izkusil še to plat življenja. Ki je ne bom nikoli spoznal. Ampak vsaka izbira je tudi odpoved, in to je pač treba vzeti v zakup. Res je tudi, da je duhovniška služba služba, zakon pa ne: tu gre za popolno (pre)dajanje drugemu. Zato menim, da ne bi bilo nič narobe, če bi duhovniki imeli možnost, da se svojemu poklicu posvetijo za pet ali deset let in potem počnejo kaj drugega. Po mojem ne bi bilo narobe niti to, če bi tudi katoličani izbirali svoje škofe tako kot anglikanci – za deset let. Potem bi si škofje odpočili, na tem mestu pa bi svoje darove in talente lahko dali na razpolago skupnosti vernih še drugi.«

Ko danes bere ta intervju, kot pravi, komaj verjame, da je njegov, zato se ne čudi, da so ga »anonimni varuhi pravovernosti« tožili v Rim. Tedanji nadškof Rode, ki ga je Ocvirk v javnosti vedno kolegialno podpiral, zadnjič v aferi z domnevnim očetovstvom, se je moral, kot poudarja, zelo potruditi, da ga je rešil obsodbe krivoverstva in izgube profesorskega mesta na TEOF. A Ocvirku, ki je svoja stališča vedno izpovedoval bolj jasno, kot se je fundamentalistom zdelo primerno, se kaj takega ni zgodilo prvič. V Rim je romala cela vrsta tožb.

»Le srčnosti in modrosti nadškofov Šuštarja, Perka in Rodeta ter nekaterih rimskih uradnikov se imam zahvaliti, da me niso že tedaj doletele sankcije,« se z grenkobo spominja Ocvirk. Ob tem poudarja: »Da ne bo pomote, z odprtimi rokami sprejemam kritiko, intelektualnih nasprotnikov se veselim. Kako naj bi sicer napredoval, če se ne bi mogel brusiti?! Toda moji tožniki so bili vedno anonimni, niso si upali meni osebno povedati, kaj mi očitajo in zamerijo. To sem izvedel iz Rima, ko so zahtevali, naj se zagovarjam.« Rimu in prihodnjemu vodstvu slovenske Cerkve zato polaga na srce in razum: »Sistem 'doušništva' in anonimnega ovajanja je smrt za sproščeno, živo in ustvarjalno skupnost! To je še ena sistemska stvar, ki jo mora papež Frančišek odpraviti. Cerkev namreč ne potrebuje svoje 'Ozne', ampak resnicoljubnost in dialog.«

Bog pomagaj moji ljubi Cerkvi!

Razočaranjem zaradi cerkvenih intrig se je pridružilo tudi razočaranje nad Slovenijo. »V zadnjih šestih letih sem se vse globlje potapljal v nekakšno bivanjsko zapuščenost, osamljenost in brezizhodnost,« svoje stiske razgrinja Ocvirk. Te so sovpadle s spoznanjem, da njemu tako ljubi Sloveniji ni do demokracije, solidarnosti in evropskosti. »Zdelo se mi je, da je vse moje prizadevanje, predvsem pisanje na tem področju, zaman. Kot da bi metal bob ob steno. Poleg tega se mi je vse bolj dozdevalo, da to vsesplošno slovensko iztirjenje iz evropske civilizacijske orbite vleče za seboj tudi katoličane in njihovo Cerkev. Jasno, ko pa so večinoma Slovenci in Slovenke! Takšno dojemanje stvarnosti, pa če je točno ali ne, je name delovalo rušilno. In naj mi ne zamerijo gospodje škofje, dajali so vtis, kot da so ovce brez pastirja. Kaj so zdaj, ko so obglavljeni!? Bog pomagaj moji ljubi Cerkvi!«

Za povrh ga je izdalo zdravje. »Skalpel je zaustavil raka, zdravila so popravila možgane po rahli kapi. Smrt se mi je vse bolj kazala kot edina smiselna rešitev. Zato sem pred leti nadvse mirno in hvaležen Bogu doživljal večurni vihar na odprtem Salomonskem morju, ki je naš sedemmetrski čoln brcal kot žogo. Kaj lepšega kot končati življenje na misijonski poti! A se to – takrat bi rekel – žal ni zgodilo. Danes mislim seveda drugače.«

Vse stiske in udarce v zadnjih desetih letih bi najbrž brez usodnih odločitev prenašal še naprej – če bi le še imel svoj dom, ki si ga je s sobrati ustvaril v župniji sv. Jakoba. Ta dom je iz »objektivnih razlogov«, o katerih Ocvirk ne govori, razpadel. Ostal je sam. »Brez te opore nisem bil več sposoben vztrajati na bojnem polju za civilizirano Slovenijo, ljudsko Cerkev in strokovno fakulteto.« Tudi misijonsko delo na Salomonovih otokih, kjer je šest let, vse do lani, predaval po en semester, od julija do novembra, mu ni prineslo spokoja. »Misijonsko delo me je osrečevalo, tudi plodno je bilo, toda iz leta v leto me je bolj bremenilo spoznanje, da storim premalo: otroci še vedno umirajo, skoraj nikoli se ne morejo najesti do sitega, zanje šole ni...«

In kako bo dr. Ocvirk živel poslej? Duhovniške službe iz disciplinskih razlogov seveda ne bo mogel več opravljati, čeprav bi jo rad. Morda pa jo nekoč še bo, ostaja optimističen. »Morda se bo Frančišek, ki razume, da so mnoge strukture v cerkvi preživete, lotil tudi razmerja med duhovništvom in celibatom...« Sicer pa bo živel tako kot vsi upokojenci. Od penzije. V majhnem, dobrih 40 kvadratov velikem blokovskem stanovanju zdaj živijo trije, že kmalu, »če Bog da«, se bodo stiskali štirje. A materialni vidiki, zatrjuje, ga tako in tako niso nikoli preveč zanimali. »V resnici živim in bom živel od ljubezni svoje bodoče žene, od vulkanske živosti, hudournikov smeha, od čebljanja in srce parajočega joka moje desetmesečne hčerkice. Pa od pričakovanja naslednjega otroka, od najinih družin, ki sta se srčno postavili na najino stran, in od zvestobe in naklonjenosti prijateljev, tudi mnogih duhovnikov in redovnic, ki se ne menijo za stan, ampak za človeka, za mene in moje.«

Dr. Drago K. Ocvirk še vedno verjame v Boga in v »svojo« Cerkev, v njeno moč biti zvesta Božji ljubezni po Jezusovi meri. Tudi sam je navsezadnje preizkusni kamen evangelizacijske moči. »Bomo jaz in moji izključeni ali dobrodošli kot izgubljeni sin?! In če me imajo za nesrečnika brez primere, bodo soverniki dvignili nos in šli naprej k božjim opravilom ne meneč se zame, tako kot duhovnik v priliki o usmiljenem Samarijanu? Ali pa se mi bodo kot Samarijan posvetili in mi pomagali, da se postavim na noge?« Na to bo odgovorila prihodnost. Dr. Ocvirk je vsemu navkljub Bogu hvaležen, da jé zarečeni kruh. Verjame pa tudi, da bo v Cerkvi in zunaj nje žel, kar je dolga desetletja sejal...