Za zastavami ostanejo ljudje

Duhovi preteklosti

Poznavalci se strinjajo, da so se razmere v regiji normalizirale. V stormontu, severnoirskem parlamentu, se nekdanji sovražniki iz probritanske Demokratske unionistične stranke (DUP) premierja Petra Robinsona in republikanskega Sinn Féina, iz katerega prihaja Robinsonov namestnik Martin McGuinness, nekdanji pomemben član IRE, zdaj pogovarjajo o stvareh, ki so za državljane dejansko pomembne, na primer o socialnih transferjih, privatizaciji, okoljski problematiki. Nekdaj zelo razširjena diskriminacija katolikov pri zaposlovanju je danes uradno odpravljena. Odraščajo prve generacije, ki nasilnega konflikta niso neposredno doživele. Posamezne odpadniške celice Irske republikanske armade, nezadovoljne s podpisom mirovnega sporazuma, so fragmentirane in brez širše javne podpore.

Severnoirski konflikt, ki je uradno trajal med letoma 1968 in 1998 ter zahteval več tisoč življenj, danes za domačine pomeni celo vir zaslužka: bivši pripadniki IRE zdaj delajo kot turistični vodniki in ponujajo insajderski vpogled v zgodovino spora ter vodstvo po katoliških soseskah okoli znane ulice Falls Road v zahodnem Belfastu, kjer razkazujejo tamkajšnje stenske poslikave. Pretresljivi dogodki so svoj odmev našli tudi v literaturi: pod oznako Belfast noir najdemo različne severnoirske avtorje, na primer Adriana McKintyja in Stuarta Nevilla, večinoma pisce kriminalk, ki se pri ustvarjanju močno opirajo na dediščino težkih let in so mednarodno čedalje bolj prepoznavni.

Toda ni vse rožnato. Znotraj izobraževalnega sistema se katoliški in protestantski otroci še vedno redko družijo, saj praviloma obiskujejo različne šole. Ponekod katoliške in protestantske skupnosti še zmeraj ločujejo visoki zidovi, ograje in reke, še posebej na podeželju živijo drug mimo drugega in nimajo veliko stikov. Na Severnem Irskem strašijo duhovi preteklosti; številni umori, izginotja in drugi presunljivi dogodki, ki so se v desetletjih konflikta zgodili na obeh straneh, ostajajo nerazrešeni, svojci žrtev pa brez odgovorov. Politični konsenz v deželi je vendarle krhek; v dneh pred referendumom za neodvisnost Škotske je bilo mogoče zaslediti zaskrbljene glasove, ki so opozarjali na resno institucionalno krizo, ki bi nastala ob morebitni škotski samostojnosti, saj naj bi Sinn Féin v tem primeru zahteval podobno glasovanje.

Tako med nacionalisti kot lojalisti je mogoče najti jezne posameznike, ki so nezadovoljni z mirovnim procesom in menijo, da so jih njihovi politični predstavniki izdali. Da posamezne frakcije IRE niso izginile, dokazujejo tudi primeri prestrelitev kolen, do katerih občasno prihaja v katoliških soseskah po deželi. Gre za posebno obliko kaznovanja, s katero je IRA nekoč terorizirala lokalne razgrajače, nepridiprave in preprodajalce mamil, s tem pa dokazovala, da ona nadzoruje določen del mesta in njegove prebivalce, ne pa med katoliki še zmeraj nepriljubljena, nekdaj skorajda v celoti protestantska severnoirska policija (PSNI).

Izgubljena življenja

V deželi so prešteli svoje mrtve. Skupina novinarjev in raziskovalcev – David McKittrick, Seamus Kelters, Brian Feeny in Chris Thorton – je v znanem, večkrat nagrajenem delu Lost Lives (prva izdaja 1999) popisala vse smrtne žrtve dolgega konflikta. Skoraj 4000 ljudi je umrlo med letoma 1966 in 2005. Več kot polovica naj bi jih padla pod streli in bombami Irske republikanske armade. Za tretjino smrtnih primerov so odgovorni lojalisti, za preostale pa severnoirska policija in britanske varnostne sile. Več kot polovica mrtvih je bilo civilistov, umrlo pa naj bi dvakrat toliko katolikov kot protestantov. Prvi otrok, ki je izgubil življenje, je bil devetletni Patrick Rooney iz neke katoliške družine: 15. avgusta 1969 ga je zadel eden od izstrelkov, ki jih je sredi uličnih nemirov v Belfastu v stanovanjski blok usmerila policija. Sedeminosemdesetletnega Barneyja Greena, ki so ga v pokolu v podeželskem pubu v grofiji Down junija 1994 med ogledom nogometne tekme ubili lojalisti, pa štejejo za najstarejšo žrtev severnoirskega konflikta. Za najnevarnejša območja so veljala severni, katoliški, in vzhodni, protestantski del Belfasta ter grofiji Armagh in Down na jugovzhodu Severne Irske. Vendar nasilnemu sporu tudi drugje ni bilo mogoče ubežati.

Posledice težkih let so daljnosežne. Irska novinarka Susan McKay je v svoji sijajni in srhljivi knjigi Bear in Mind These Dead (2008) prek dolgih pogovorov s svojci žrtev podrobneje osvetlila posamezne pretresljive primere na obeh straneh ter nazorno pokazala, kako je nerazumno in okrutno nasilje pogosto strlo cele družine in skupnosti, zastrupilo medčloveške odnose ter za vedno ločilo prijatelje, znance, sosede. Popisala pa je tudi, kako so ljudje kljub vsemu poskušali živeti naprej.

Sociolog Mike Tomlinson, profesor na Queen's University v Belfastu, je pred dvema letoma v posebni raziskavi o severnoirskem konfliktu prišel do nekaj pomenljivih številk: 45 odstotkov odrasle populacije v deželi z 1,8 milijona prebivalcev je osebno poznalo nekoga, ki je bil v konfliktu ubit ali ranjen; 56,6 odstotka odraslih je bilo priča nasilju – bombnim eksplozijam, streljanju, uličnemu divjanju itd. Približno 41.000 ljudi je bilo priča umoru, več kot 53.000 odraslih oseb pa je bilo med konfliktom fizično poškodovanih. Okoli 121.000 posameznikov je doživelo policijsko ali vojaško hišno preiskavo. Skupno je v vseh letih prišlo do kar 16.200 bombnih napadov in 37.000 strelskih incidentov.

Glebe House

Da bi bolje razumeli tragično severnoirsko preteklost, njeno zapleteno sedanjost in se vprašali o prihodnosti, je treba na podeželje. Malo naprej od Strangforda, vasice na vzhodni severnoirski obali, dobrih 40 kilometrov iz Belfasta, je sredi idilične zelene pokrajine mogoče najti veliko posestvo Glebe House neprofitne mirovniške organizacije Harmony Community Trust, ki si že desetletja prizadeva za utrjevanje stikov med katoliško in protestantsko skupnostjo. Glebe House je leta 1975 ustanovila skupina mladih idealističnih prostovoljcev, hipijev, študentskih levičarskih aktivistov, ki so s pomočjo belfastskega Rotary kluba odprli počitniški dom za katoliške in protestantske otroke ter mladino iz socialno ogroženih družin. Ustanova, posebna v tem, da ne deluje na verski osnovi, je še danes znana po kopici programov in aktivnosti za otroke in mladostnike. Več kot 20.000 jih je v vseh teh letih stopilo skozi njena vrata. Organizirajo tudi različne seminarje, predavanja, delavnice, filmske večere za odrasle, druženje in izlete za starejše ter gostijo prostovoljce in aktiviste iz tujine.

Glede na dolg in nasilen severnoirski konflikt se zdi Glebe House oaza razuma sredi norosti, njena ustanovitev sredi težkih in krvavih sedemdesetih let pa neverjetno pogumno dejanje. Helen Honeyman, predsedujoča upravnemu odboru ustanove, sicer pa prisrčna starejša gospa in dolgoletna prostovoljka ter aktivistka, ki je zraven od vsega začetka, je nekoliko zadržana do tovrstnih visokoletečih besed. Namesto tega rajši govori o preprostih stvareh. »V osnovi je šlo za to, da se otroci in mladostniki iz različnih socialnih in kulturnih okolij prek igre, druženja v naravi, drobnih opravil na vrtu spoznajo in pomešajo med sabo. Zveni enostavno, toda takrat za kaj takega ni bilo veliko priložnosti,« razloži. »V aktivnosti so bili vedno vključeni tudi odrasli. Včasih se je našel kdo, ki je bil nekoliko sumničav do naših idej, a s sosedi in lokalno skupnostjo nikoli nismo imeli težav.«

Gospa Honeyman je doma iz jugovzhodne Anglije, na Severno Irsko je prišla v začetku sedemdesetih, dolga leta je živela v katoliškem zahodnem Belfastu, a ni nikoli zatajila svojega britanskega naglasa. V Glebe House je bilo tudi osebje vedno »mešano«, z različnimi ozadji in osebnimi zgodbami. Ko sta se spoznala dva svetova, ki nista imela veliko medsebojnih stikov, so se zgodile zanimive reči. Helen Honeyman pripoveduje, kako so z otroki hodili plavat na bazen v bližnje britansko vojaško oporišče. Brez izjem so šli vedno zraven tudi otroci iz katoliških družin, včasih celo skupaj s starši, ki niso želeli zamuditi priložnosti za prijetno osvežitev. V domu pa so se skupaj igrali tako otroci, katerih sorodniki ali celo starši so v nasilnem konfliktu izgubili življenje, kot otroci, katerih bližnji so bili aktivni v lojalističnih in republikanskih paravojaških milicah, odgovornih za krvavo nasilje. Številni mladi obiskovalci so se kasneje, ko so odrasli, vrnili kot prostovoljci ali člani osebja ter včasih s seboj pripeljali tudi svoje otroke.

»Veliko smo se ukvarjali tudi z mirovnimi študijami in raziskovanjem različnih svetovnih konfliktov,« še pove gospa Honeyman. »Toda to je bilo bolj rezervirano za tuje goste, tudi iz držav nekdanje Jugoslavije. Domačinov nismo hoteli moriti s politiko. Veste, mir je na Severnem Irskem težka beseda.«

Škotske zastave v Derryju

»Naš največji dosežek? To, da smo še zmeraj tukaj,« z nasmeškom zavzdihne Diarmaid McGarrigle, zgovoren in neutruden direktor Glebe Housa, doma iz »mešane« družine iz Derryja, drugega največjega severnoirskega mesta. Kljub na prvi pogled zvenečemu nazivu McGarrigle v domu poprime še za marsikatero drugo delo in je tako občasni kuhar, priložnostni šofer, zdravnik v sili, če je treba na hitro oskrbeti kakšno rano ali ustaviti prehlad. V drugi polovici septembra je razlagal o pripravi novega večletnega mirovnega programa, s katerim se bodo potegovali za evropska sredstva; govoril je o nadležni birokraciji, ki jim pogosto jemlje dragocen čas in energijo, ter izpostavil pomen prostovoljcev in raznih donacij za ustanovo, ki si mora vedno znova sama priskrbeti denar za delovanje in ima tudi zato zgolj peščico redno zaposlenih. Pripovedoval je o škotskih zastavah, ki so v podporo škotski samostojnosti in v brk britanski politični eliti še nekaj dni po referendumu za neodvisnost visele v znani katoliški soseski Bogside v Derryju, kjer je 30. januarja 1972, na tako imenovano krvavo nedeljo, pod streli britanske vojske padlo trinajst civilistov. Gre za svojevrstno ironijo, saj škotske zastave s križem sv. Andreja tradicionalno veljajo za enega od simbolov tukajšnje protestantske skupnosti oziroma tistih njenih članov, ki so škotskega rodu, je pojasnil.

Toda zunanjega opazovalca, ki se je odločil, da bo o sodobni Severni Irski razmišljal zgolj skozi težka vprašanja o veri, nacionalni identiteti, sektaških napetostih, McGarrigle, ko beseda spet nanese na Glebe House, prizemlji z vpogledom z druge strani: »K nam prihajajo otroci, ki cele dneve posedajo pred televizijo in ne gredo velikokrat od doma. S pogosto odsotnimi starši, ki imajo po dve ali celo tri službe, da sploh lahko preživijo družino. Otroke pripeljemo sem, jih spustimo na svež zrak, potem pa poslušamo pritožbe, češ da pridejo domov čisto utrujeni,« se nasmehne. »Mestna mularija, odrasla sredi betona, pri nas prvič v življenju posadi drevo, a imajo pri tem težave, ker niso čisto prepričani, na kateri strani so korenine, na kateri pa krošnja. Kot da ne bi še nikoli videli drevesa.«

Zdi se, da želi McGarrigle reči, naj ne pozabimo, da za vsemi kontroverznimi, pogosto protislovnimi simboli, zastavami, grafiti, bombami, mirovnimi sporazumi, protestantskimi in katoliškimi stenskimi poslikavami, v prvi vrsti ostajajo ljudje s povsem konkretnimi usodami in težavami. Ob misli na to prišleka težje preslepijo tudi polne trgovine in restavracije v mestnem središču in lažje se upre skušnjavi, da bi pripoved o Severni Irski udobno zreduciral na črno-bel, stoletja dolg in nasilen spor med protestanti in katoliki, kjer ni ničesar vmes. Realnost je namreč, kot pokaže tudi zgodba o Glebe House, precej bolj zapletena.