Za kako radikalno spremembo gre, nam pove že nekaj preprostih statističnih podatkov in zgodovinskih dejstev. Danes angleščino kot svoj prvi jezik govori okoli 400 milijonov ljudi; še za okoli 400 milijonov je drugi jezik (v Indiji imajo denimo 22 uradnih jezikov, zato je angleščina edini skupni jezik njenih prebivalcev), kot prvi tuji jezik pa naj bi angleščino govorilo še okoli 800 milijonov ljudi. V angleščini se torej lahko sporazumeva 1,6 milijarde ljudi na vseh celinah oziroma dobra četrtina svetovnega prebivalstva. Tako široko razširjenega jezika v človeški zgodovini še ni bilo.
Zgodovinsko in politično gledano je za prvih 800 milijonov govorcev angleščine slej ko prej odgovoren britanski imperij, za preostalih 800 milijonov pa procesi, ki so se sprožili po drugi svetovni vojni, v prvi vrsti poraz nacizma ter kasneje še zlom socializma; prvi dogodek je iz boja za globalni jezikovni primat zabrisal nemščino, drugi pa ruščino. Razraščanje angleščine kot svetovnega jezika lahko tako razumemo tudi kot enega od zunanjih znakov globalne hegemonije tistega vrednostnega sistema in nanj vezanih mentalitet, ki ga precej rokohitrsko označujemo z neoliberalnim kapitalizmom. Ta vrednostni sistem je namreč po vsem planetu potisnil v ospredje in hkrati preoblikoval nekaj pomembnih družbenih podsistemov, ki ne morejo delovati brez globalnega skupnega jezika.
Dvojezičnost v branju
Vse skupaj se je, na prvi pogled malce bizarno, začelo na univerzah in v znanstvenih krogih. Podatki govorijo sami zase: pred drugo svetovno vojno je bila večina znanstvenih publikacij v Evropi napisana v nemščini ali francoščini; sredi petdesetih let, ko je začelo znanstveno publiciranje eksplozivno naraščati, je bila v angleščini že polovica vseh objavljenih znanstvenih člankov (približno 40 odstotkov jih je bilo v nemščini, francoščini in ruščini, ostali pa so bili v številnih drugih jezikih). V osemdesetih letih je bilo v angleščini že 70 odstotkov vseh objavljenih znanstvenih člankov, dvajset let kasneje pa že 90 odstotkov. V tem času so nekatere univerze v neangleško govorečih deželah začele dele svojih drugostopenjskih in doktorskih programov izvajati tudi v angleščini.
Vzporedno s tovrstnimi jezikovnimi premenami je eksplozivno naraščal tudi obseg univerzitetnega študija. Na začetku 20. stoletja je imelo v Veliki Britaniji univerzitetno izobrazbo 0,9 odstotka prebivalstva, leta 1938 pa je v Nemčiji, Italiji, Franciji, Veliki Britaniji, na Japonskem in v ZDA študiralo manj kot 2 odstotka prebivalstva. Dvajset let kasneje je v omenjenih državah odstotek študentov narasel na 3 odstotke, nato pa je v obdobju od sedemdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja prišlo do eksplozivne, 300-odstotne rasti števila študentov in učiteljev na univerzah. Ta rast se nadaljuje: v EU-27 je bilo leta 2010 19,8 milijona študentov, kar pomeni, da je bilo na univerze vpisanih 62,7 odstotka Evropejcev, starih od 20 do 24 let. V Sloveniji je ta odstotek še nekoliko višji. Podatek o eksplozivni rasti števila študentov je v kontekstu tega članka pomemben predvsem zato, ker ga lahko razumemo kot enega od kazalnikov globalnega širjenja angleščine, saj skoraj nikjer na svetu ni mogoče končati univerzitetnega študija, ne da bi prišli v stik s tem jezikom. To je slej ko prej pripeljalo tudi do tega, da je v zadnjega pol stoletja angleščina postala globalni drugi jezik poslovnežev in diplomatov.
A univerze niso edini motor širjenja angleščine. Podobno pomemben dejavnik je popularna kultura. Poglejmo le pesem Evrovizije: po letu 1999, ko so odpravili pravilo, da morajo biti pesmi izvajane v nacionalnih jezikih, so bile – z izjemo Srbije – vse zmagovite pesmi zapete v angleščini, čeprav so izvajalci prihajali iz neangleško govorečih držav. Dominacija angleščine je očitna tudi pri najuspešnejših filmih, saj je bilo petindvajset najbolj gledanih filmov vseh časov posnetih v angleščini (ali bolje, amerikanščini).
Za našo rabo je še bolj pomemben podatek, da so tri med štirimi najbolj donosnimi filmskimi serijami oziroma franšizami nastale na podlagi v angleščini napisanih knjižnih uspešnic (Harry Potter, James Bond in Gospodar prstanov), pri čemer zgolj zaslužek od prodaje knjig o Harryju Potterju vsaj za štirikrat presega zaslužek Avatarja, najbolj donosnega filma zadnjih desetletij. Nasploh so, kar se jezikovne pisanosti tiče, razmere pri knjižnih uspešnicah nekoliko boljše kot pri glasbenih in filmskih hitih, a ne bistveno: med avtorji knjig, ki so v zadnjih dvajsetih letih presegle prodajo dvajset milijonov izvodov, sta le dva, katerih materni jezik ni angleščina (Carlos Ruiz Zafon in Stieg Larsson).
Tu je treba narediti kratko zgodovinsko digresijo. Knjige (in nekoliko kasneje drugi tiskani mediji) so od 15. stoletja naprej odigrale pomembno vlogo pri nastanku in standardizaciji nacionalnih jezikov, hkrati pa so bile – vse tja do sredine 20. stoletja – (predvsem) medij intelektualnih elit; po drugi svetovni vojni pa so se s pojavom žepnic začele spreminjati iz (predvsem) medija elit v (predvsem) še en medij množične kulture. Kar nekaj indicev kaže, da ta skoraj stoletje dolg proces profanacije knjig v zadnjih letih doživlja pomembno nadgradnjo: če je bilo v 20. stoletju v večini evropskih držav branje knjig vezano na nacionalni jezik, v tujih jezikih pa je brala le maloštevilna intelektualna elita, se skozi radikalno povečan obseg terciarnega izobraževanja in skozi jezikovni pritisk glasbene in filmske industrije za mnoge prebivalce celinske Evrope in Azije tudi branje knjig začenja spreminjati v dvojezično početje.
Dva ključna ambasadorja angleščine
Ta bralna premena bi bila manj radikalna, če ne bi bilo informacijske tehnologije, svetovnega spleta ter prevlade angleščine tudi v svetovni knjižni produkciji. Tako je denimo Amazon kot najuspešnejši svetovni spletni knjigotržec marca 2014 imel na razpolago 18 milijonov knjižnih naslovov v angleščini, dva milijona v nemščini in francoščini, milijon v španščini, 800.000 pa v ruščini in kitajščini (te številke je v resnici treba deliti z dva ali tri, ker so v njih kot samostojni naslov štete izdaje istih knjig v različnih formatih; a za našo rabo so itak pomembna razmerja med jeziki). Te številke so odraz razlik v svetovni knjižni produkciji, saj v angleščini izide približno sedemkrat več knjig kot denimo v nemščini ali francoščini. Svojo široko spletno ponudbo je Amazon nadgradil z učinkovito distribucijo.
Posledice so očitne: Rus ali Nemec, ki bere tudi angleško in kupuje preko spleta, lahko izbira med desetkrat več knjižnimi naslovi kot njegov rojak, ki bere le v maternem jeziku in obiskuje le lokalno knjigarno in/ali knjižnico. Pri angleško beročem Slovencu ali Litovcu se ta izbira poveča za stokrat. Če k temu dodamo še hitro dostopnost uspešnic (tj. brez čakanja na prevod), je jasno, da se je – in se bo – številnim bralcem tovrstnim pritiskom težko upreti.
Povedano drugače, informacijska tehnologija in svetovni splet sodita med ključne generatorje širjenja globalne angleščine.
Toda, ali je tovrstno naraščanje branja v angleščini možno natančno izmeriti? Ker največji svetovni spletni trgovci podatke skrivajo, je odgovor ne; da ta proces teče, pa vemo tudi zato, ker se prodaja Amazona in drugih spletnih prodajalcev knjig (Apple, Kobo) v zadnjih nekaj letih v neangleško govorečih državah vsako leto vsaj podvoji (to je tudi edini njihov javno dostopen podatek). Poleg tega (po podatkih britanske carine) izvoz tiskanih knjig iz Velike Britanije v neangleško govoreče države vsako leto zraste za nekaj odstotkov, čeprav sicer prodaja tiskanih knjig v večini držav stagnira. Vse to še kako drži tudi za Slovenijo.
Skratka, kot bi rekli Angleži, o tem, da imamo v sobi slona in da se vsi obnašamo, kot da ga ni, vsaj zame ni dvoma; zame tudi ni dvoma, da se je ta slon v sobi naselil zaradi eksplozivne rasti digitalnih komunikacijskih orodij ter globalne gospodarske, kulturne in izobraževalne dominacije specifičnega tipa kapitalizma.
Ključno vprašanje pri tem seveda je, kako hitro ta slon raste ter ali lahko zbezlja, predvsem pa, ali ga je možno udomačiti. Taktika, ki smo jo izbrali pred tridesetimi leti, ko se je zdelo, da nam skušajo vsiliti srbohrvaščino kot dominantni jezik, namreč tu ne pride v poštev, saj se od opisanih globalizacijskih procesov ni mogoče odcepiti ali se od njih razmejiti z državno mejo, razen če si za vzor vzamemo Kubo ali Severno Korejo. Lahko pa te procese poskusimo obrniti sebi v prid – prvi korak k temu pa bi po mojem bil sprijaznjenje z dejstvom, da danes znanje angleščine ni več (zgolj) znanje tujega jezika, ampak predvsem veščina, nujna za preživetje v sodobnem svetu.
Posledično to zahteva tudi nov razmislek o strategiji, s katero bi preprečili degradacijo slovenščine v gospodinjski jezik, v katerem ne bi bilo več mogoče razpravljati o ključnih znanstvenih, kulturnih in družbenih vprašanjih sodobnega časa, začeti pa bi bilo smiselno pri viru, namreč v akademskem okolju (globalno revolucijo proti neoliberalnemu kapitalizmu puščam v oklepaju kot malce preveč utopično rešitev). Sam pot iz zagate vidim v dveh na videz izključujočih si potezah, v še močnejši integraciji angleščine v slovenski univerzitetni sistem in hkratni zahtevi po sistematičnem dvojezičnem znanstvenem publiciranju; a o tem kdaj drugič.
